Tretji Kamen od Sonca

Čisto v stilu slovenskega duha zapravijo na miljone evrov za obnovo Josie-ja Sputnika, naredijo komplet nov potniški terminal, z izhodi v več nadstropjih! Vse se blešči in vse je lepo. Dokler seveda, ne stopiš na skret. Na skretu je pa povsem isto kot v enem od zapuščenih nemških bunkerjev iz druge svetovne vojne, na enem od tistih taprisrčnih nizozemskih otočkov po katerih se lahko voziš s tandemskim kolesom.

Moram poudarit, da nisem ravno zaslovel po tem, da sem higienski frik, ker znam bit kar neustrašen, ko pride do lulanja v beznicah. Jasno je seveda to, da nam je moškim en malček lažje. Tisto, kar trdita Mythbustersa, da je skret školjka bolj čista od povprečne tipkovnice, ne drži. Ne samo, da ni bolj čista, školjke na javnih vecejih so pravzaprav sinonim za infekcijsko samopostrežno.

Vse to zahvaljujoč istemu tipu ljudi, ki se pod krinko anonimnosti tako živalsko kregajo po internetu. Ti so ponavadi tudi tisti, ki imajo največjo potrebo po markiranju teritorija, torej komplet kabine in/ali neposredne okolice pisoarja. Seveda, v domačem okolju ali doma pri stari mami tega ne bi nikoli naredili.

Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da so ponavadi ženski skreti še hujši. Sicer obstaja tudi neka teorija zarote, da so tudi zato krivi moški (kot za vse ostalo na svetu …), in to tisti moški, ki jih od žensk ločimo le po tem, da imajo adamovo jabolko.

Bolj kot se trudim doumet rešitev tega problema — javnih skretov, ne tranzvestitov –, bolj ugotavljam, da so  veceji najbolj nerentabilna zadeva na celotnem površju zemlje. Upam si celo trditi, da bolj nerentabilna kot Ljubljanska vzpenjača, ali predor Šentvid - Elitna soseska. Ker tudi, če zaračunavaš uporabo celo leto, ne pokriješ škode, ki ti jo lahko naredijo tri nevzgojene opice v roku petih (5) minut, ki imajo še večji užitek pri markiranju teritorija, če morajo za — “Zloraba” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet, — plačat.

Za piko na i, pa ponavadi še mila zmanjka. Kar sicer tistih nevzgojenih poscancev verjetno ne zmoti, ker si tako ali tako bolj poredko ali pa sploh ne umivajo rok.

Ne vem zakaj sem zmotno mislil, da bo po koncu predsedovanja moje delo kaj lažje. Da se bo dalo malo oddihnit. In izkazalo se je, da so ljudje idioti ne glede na to, kdo predseduje EU. In v tem duhu — duhu predsedovanja, ne v duhu idiotizma — bom, kot že rečeno, izkoristil delček svojega letnega dopusta za krajši obisk Pariza.

Slike, iz ravno tako očitnih razlogov (…), sledijo po povratku.

Dopust. Tomideliskosmideli!

Ne me jebat!

Nekdo je pa preveč poslušal Hladno pivo!

V stilu Sam svoj mojster, sem se podal na avanturo obešanja svojega novega uokvirjenega plakata. Da pa bi ta plakat prišel do izraza in sem ga moral postavit na edino prazno steno. Na mejno steno. Tisto, ki si jo delim s severno sosedo. Pa ni avstrijka.

To obešanje je bilo eno od bolj krvavih v zgodovini človeštva.

Ofenziva v prvi vrsti, še preden sem se zavedal polne moči mojega nasprotnika, so šli žeblji. Kakih sedem, predno sem ugotovil, da pridem na žebelj le par milimetrov globje, preden se le ta pokrivi. Nimaš kej nimaš kva, nosilne stene pač.

Sledili so tisti žeblji za beton. Teh sem porabil le kakih pet, da sem ugotovil, da ne bo šlo. Če ne gre na silo, uporabi večjo macolo, ali kako že pravijo?

Pograbil sem bor mašino in sveder, enega tistih manjših. Vse sem pregledal izmeril in označil. Pri prvi luknji na moje začudenje nisem uničil nobenega svedra. Sem pa pri drugi zato dva. Ne, nisem dovolj izkušen, da bi vedel da sem naletel na železo. En košček svedra je še vedno v steni.

Po posredovanju tastarga, sem šel v merkur in prijaznemu prodajalcu dejal da rabim nekaj kar bo grizlo beton. Železo vbistvu. Merkur je pravzaprav legendarna trgovina. Tipu sprva nisem vrjel, da bo šlo, ker mi je dal nek majhen svedrič. Za granit. Granit pa ni železo.

Kar nisem mogel verjeti svojim očem ko je tisto zagrizlo not, kot nož čez puter. S tem nakupom za 2€ sem pridobil več, kot bi z nakupom v Merkatorju (ja, najprej sem bil tam) za dvajset evrov, kot stane cel komplet svedrov.

Plakat je obešen, ovca je sita, od volka pa je ostalo bolj malo. In končno sem enkrat vrnil vsem sosedom za hrup, ki ga povzročajo, medtem ko jaz spim po nočni izmeni.

Kako hitro se situacija lahko obrne. In kakor hitro se lahko obrne tisto leto, o katerem sem pisal v tisti objavici o mojem dopustovanju v Parizu.

Ta je sicer še vedno na spisku, ampak takoj za tem v septembru (šokantno, po enem mesecu in ne enem letu) pa sledi še Kopenhagen. Prav prijetno presenečenje je bilo, ko sem izvedel, da je vse skupaj že rezervirano.

Po septembru pa … kdo ve. Tu je še neka obljuba, da gremo na večerjo v prago in pa želja obiskat egipt v decembru, mikavna je pa tudi turčija. Z minute v minuto se sliši boljše.

Kako kurac bi se počutil jaz, če bi kar od nekje in kar od enkrat v moj dom brutalno vdrla horda narkomanov, pardon, navdušencev nad plesom in elektronsko glasbo, s premočnimi zvočniki in polnimi kamioni opreme?

Milo rečeno ne precej dobro. Večino smrti v prometnih nesrečah ne povzročijo poškodbe. Vsaj ne direktno. Večino ljudi ubije šok. Vsaj tako pravijo.

Heh, Woodshock. Kako ironično. Ta Woodshock bo prevelik šok — kar pomeni smrt, če ne veste v kateremu grmu tiči zajec — za premnoge uboge živalice, ki se bodo pred zadetimi in pijanimi opicami skrivale in izmikale raznim rejvarskim in narkomanskim rekvizitom, kot so RedBulli, Bulldogi, kondomi, ipd., ki jih bodo ljudje odmetavali v grmovje.

Kako bi se počutil jaz, če bi me v glavo zadela pločevinka RedBull-a? Kako kurac bi se počutili vi? Kako kurac bi se počutili vi, če bi zraven vaše glave celo noč poslušali nabijanje avionskega motrja, zadeti friki pa bi vam ves ta čas v glavo metali pločevinke?

Upam si trdit, da milo rečeno, ne precej dobro. Živali baje slišijo v povprečju desetkrat bolje kot ljudje. Vsaj tako pravijo.

Najbolj smešno je to, da je večina teh ljudi “okoljevarstveno osveščenih”. Tako da je to pravzaprav ena tistih dvoličnih stvari. Tako kot tisti vegetarjanci, ki ne jedo mesa, jedo pa ribe. Pravzaprav, karkoli napišem ne morem nikakor zadeti tistega pravega nesmisla tega početja.

Ker zamujam ponovno priložnost si ogledat nizozemsko, tako kot pred dvemi leti, se tolažim s tem, da sem že plačal avgustovski dopust v parizu. Hvala bogu za regres. Hvala blogu za blogres (Nooot).

Vsekakor se celotna zadeva sliši precej fino — Pariz, ne blogres — me pa rahlo skrbi, da se ne bo obrnilo v drugo smer. Avgustovski vročinski vali so v parizu precej znani. In fatalni. Boljša polovica pa me tolaži, da bodo vsaj vrste mnogo manjše.

Fatalni pa so lahko tudi avionski poleti. Sam sicer še nisem letel, me je pa tega na smrt strah. Raje ne bom rekel, da raje umrem, kot pa sedim na avtobusu 16 ur. Ker zarečenega kruha se največ poje. Vseeno grem na letalo.

Pariz je z lobiranjem boljše polovice v bistvu nadomestil vročinsko mnogo bolj prizanesljivejši Kopenhagen. Tako da bo le ta počakal še kakšno leto.

Letošnje leto je za take vrste potovanj izvrstno. Decembra se grem namreč kuhat še v Egipt. Tako da je avgustovski Pariz le testna vožnja pred pravo pripeko.

“Faktor 55″ ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet!

In Marko me ima rad na svoj način. Upam, da ne tak kozmopolitansko latenten.

Ljubljana kot Unescovo mesto knjige, je skoraj tako smešno kot Univerzijada v totem Maribori. Za odtenek bolj primerno mogoče, ker so ljubljančani pismeni. Vsaj večina.

Nekaterim pa je že Ga. Črnič (Moj jezik, tvoj jezik, naš, vaš, ipd…Vadnice skratka) v osnovni šoli povedala, da smo le polpismeni.

Da pa je bilo presenečenje tokrat res pravo — To, da bo Ljubljana mesto knjige, ne to, da sem polpismen — je krivo to, da je, za razliko od štajerskih sosedov pri izboru za univerzijado, Ljubljana imela dejansko konkurenco. Res! Konkurenca so bila mesta kot recimo Guadalajaro! (… Dunaj, Riga, St. Peterburg, Wellington, ipd.) Jap, dejanska konkureca!

Ne razumem pa, kako lahko za mesto knjige, izberejo mesto v katerem so knjige najdražje. Kolegico s Češke je skoraj vrglo na rit, ko je videla cene. Pa je bila punca že kar dosti naokoli po svetu.

Priznam, da se sam v tujini bolj redko potikam po knjigarnah. Raje imam vinske kleti. Bil pa sem v eni (naključno v Pragi). Verjetno ne najbolj primerno za primerjavo, ampak vseeno: vodniki v angleškem jeziku so v Pragi dosti cenejši kot v Ljubljani. In verjamem drugim na besedo, da drugod tudi.

Kaj vse ne vidiš. Zdaj se nam manjka pa le še to, da zmagamo na evroviziji.

Internet je najbolj demokratična zadeva na planetu. Neverjetno a resnično: Celo bolj demokratična kot Amerika! Vsak lahko pove točno to, kar mu leži na duši. Lahko je rasist, lahko je nacist, nestrpen, pedofil, rastafarjanec, narkoman ipd. Seveda, vse to anonimno.

Na internetu so moški res moški, ženske so ravno tako res moški, fantki pa FBI agenti (hvala bash.org).

Internet je odličen, celo fenomenalen indikator družbe. Včasih, v prejšnjih dobah, režimih so bili to zapori. Danes pa je to v veliki meri zamenjal internet. Pokaže tisto temno stran¹ razmišlanja verjetno povsem običajno, klišejsko prijaznih ljudi. Takih, ki sicer rešujejo mucke z dreves in pomagajo babicam čez cesto. Takih, ki na videz niso niti muhe sposobni skenslat. Klišejskih.

Idealen (čeprav še vedno ne tako ekstremen) primer so komentarji neke naključne objave o fuzbal tekmi.

Tem anonimnežem, ki se tako živalsko prepirajo in zmerjajo ni treba skrbeti kaj si bodo njihove matere mislile o njih in njihovem vedenju. Čisto noben jim nič ne more. Imajo proste roke, da izražajo svoje mnenje, svoje pravo mnenje, in ne tisto politično korektno, ki bi ga povedali v kamero če bi bili na teveju. Višek demokracije.

Nasprotno popularnemu mnenju, to niso z dietno kokakolo zafiksani debeli mozoljasti zafrustriranci s teleskopskimi špegli in hozntregarji, katere so njihove matere preveč ali pa premalo dojile². In to niso osamljeni asocialni ljudje, katere družba zavrača. To niso uporabniki interneta, kot bi jih rada videla Sabina Obolnar.

Ne, to so tisti pravi pravcati normalni ljudje. In to je tisto kar je tako … “Žalostno” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Vedno (!!!), predno kaj objavite na internetu, se torej vprašajte: kaj bi rekla vaša mati, če bi vas videla? Ali pa morda v stilu bogaboječega slovenca: Česa Jezus ne bi naredil?

1. Come to the dark side, we have cookies! [↩]
2. Če se najdeš v tem, in imaš vzdevek pižama: Nisem mislil tebe. Resno! [↩]