Ne, ta zapis nima veze s filmom “dvanajst opic”.
Ravno sem se spominjal na stare športne poškodbe in ostale poškodbe. Pa sem se spomnil na najbolj zanimivo prometno nesrečo, ki sem jo doživel (Nažalost sem bil udeležen v kar nekaj nesrečah).
Bil je nek marčevski dan, pred dvemi leti. Ravno je bilo konec kolokvija za matematiko ali nečesa podobnega. Ura je bila 10 zjutraj. Po kavi se je kolega odpravil na izpit za motor - z avtom. Še z enim kolegom sva šla z njim, seveda. Padal je dež, on pa ne ravno vešč voznik divjal po cesti. Sedel sem zadaj desno, pas pa je bil nekaj pokvarjen, ni se hotel zategniti ampak ker sem trmast sem ga zrihtal, po petih minutah vožnje, nakar zavije na to usodno ulico.
Dež je nalival, on pa vozil okoli 90km/h. Tam pri gimnaziji Šiška pa nam z neprednostne ceste pripelje in izsili prednost hyundai accent in se v sekundi kar ustavi sredi križišča. Zgleda, da ga je zagrabila panika, se zgodi.
Spomnim se, da sem še pomislil da morda bo pa šlo mimo. Ampak ni. Šlo je skozi. Pa trk niti ni bil tolko hud kot sem v tistem trenutku pričakoval. V naslednjem trenutku pa sem samo gledal kandelabr kako se pelje 10 centimetrov stran od mene. Ustavimo se daleč na drugi strani križišča, kakopak, devetdeset je že lepa hitrost.
Kolega sta od strahu otrpnila - heh, civilista, njuna prva prometna nesreča - jaz pa v sekundi letim ven, in lavfam proti accentu iz katerega se je kadilo. Ko sem prilavfal do tja, je bil avto prazen. Meni nič jasno. Seveda, ker se je to zgodilo med glavnim odmorom sem nekako ujel z ušesom “Uooo, 140 je prgonu!!”, pa se za to nisem zmenil. Pogledam čez cesto in vidim tri kitajčke pod marelo. Ahnehjno.
Priletim do njih. Pomoje so se bolj ustrašili mene ko sem lavfal proti njim kot pa same prometne, in seveda začel po angleško če razumejo. Govorili so malo slovensko. Žena, ki sicer ni vozila, je izustila “Slaba vidljivost!”, jaz pa sem se ozrl naokoli in videl do šmarne gore. Mož pa je rekel “Mi vledu, ima ailbag”! Kako prisrčno.
Seveda, ko je prišla policija ni bila več kriva slaba vidljivost ampak mi ki smo peljali 140km/h (Sicer ne zanikam, kolega je zajebal totalno, ker je vozil 90 - in je to policiji tudi priznal).
Jaz sem lavfal naokoli in vse spraševal če so vredu, vse pregledoval, sploh nisem pomislil če mene kaj boli, dokler ni mene kolega vprašal kako sem jaz. In ko sem jaz začutil in povedal gospodu policaju, da me zvija pri rebrih, se je čudežno na tla vrgla tudi najmlajša kitajka. Vse skupaj je bilo kar komično.
Še bolj komično pa je bilo to, da je bil AMZS na kraju nesreče prej kot rešilci. No ko so končno prišli so ubogo kitajko privezali na voziček jo pospravili not, mene pa posedli na nek stol, kjer se tudi nisem mogel privezat. Juhubruhu. Da ne omenjam, da bi se še enkrat skoraj zaleteli. Na kraj dogodka se jim ne mudi, v kliničnega pa. Zanimivo.
Gospod reševalec me je spraševal, kaj je bilo kje me boli kje sem sedel in sem mu vse povedal in je rekel da je razumljivo da me boli to, ker sem bil pravilno privezan ipd. Medtem ko je imela kitajka isto poškodbo a ni bila privezana!? Kakorkoli že, vse je kazalo na to, da po domače fejka, celo pulz. Jaz sem bil v šoku, razumljivo.
Po prihodu v klinični, je seveda ubožica prišla na vrsto takoj, jaz pa sem moral čakati. Po pol ure jo vidim, da mirno odkoraka z nasmeškom na obrazu iz ordinacije?! No. Ugotovili so, da na srečo meni ni nič hujšega samo malo sem bil obtolčen. A vseeno iz ordinacije nisem odšel z nasmeškom. Se mi pa ta trenutek vse skupaj zdi smešno.
Aja, no pa še slike s kraja dogodka. Na srečo trk ni bil pravokoten, drugače bi bil verjetno jaz huje poškodovan. In tale sephia je kar dobro prenesla zadevo. Accenta pa je obrnilo za 180°.
