Po vseh teh letih uporabe CDjev in DVDjev sem šele sedaj ugotovil, da se CD hitreje uniči če popraskaš zgornji del kot spodnji. Fenomenalno.
Jaz pa sem vsa ta leta živel v zmoti in precej bolj pazil, da se ni popraskal spodnji del. In ker še kar ne morem verjet, se že na tretji CD podpisujem s ključi.
Zato so vedno govorili da ne pisat s kulijem po CDjih. In zato so se uničili kljub temu da sem pazil nanje (očitno ne dovolj).
Vau. Presunjen sem. Res!
… ali internetna razpoznavnost? Bo kar prvo držalo.
Včasih se, ko hodim po ulici, počutim prav neprijetno, kot da bi bil nag. Zavedam se svoje razvpitosti na slovenskih forumih in ravno zaradi tega imam nekakšne paranoje, da me slučajno kdo nebi prepoznal, pocukal za rokav in me prosil za avtogram. Zaradi tega ponoči ne spim, ali pa se zbujam prešvican. Očitno naredim močen vtis kjerkoli se pojavim.
Zgleda, da to velja tudi za blog. Sicer to ni moj prvi blog, je pa moj prvi blog ki je dostopen širši javnosti. Danes sem med rednim pregledovanjem forumov, na enemu od le teh, naletel na … ugani čigav blog?
Tako je! Na svojega (Ne, nisem ga sam gor objavil, svojega bloga nikjer ne objavljam). Sem pa, ne vem zakaj omenil, da je moj. Kar se je izkazalo da sploh ni bila slaba ideja, saj sem naletel na blogerskega kolega tomaza.
Primarno, se razume pišem blog zase. Nagovarjanje bralcev v mojem pisanju, izhaja bolj iz navade (objave člankov v: Svet Ptic, Antirepresor, BFKO) in tega, da veliko nakladam. Na žalost se v zadnjem času ni ponudila nobena priložnost za publikacijo v kakšnih revijah. Tako, da vse izlivam sem. :)
Kljub vsemu pa si nisem mogel pomagat. Po hitrem pregledu googlovih analitikov, sem ugotovil, da imam mesecno okoli 1300 obiskov in skoraj 3000 ogledov. Kar se meni osebno zdi kar solidna številka. “Profila” bralca mojega bloga, podobno kot mojcas, pa ne mislim izdelat. Zadoščenje dobim že v številkah. :)
Dal sem že ponudbo, v kateri v zameno za primerno denarno nadomestilo na svoj blog napišem hvalo- in slavospeve dobrosrčnim patronom. Ta ponudba za morebitne interesente še vedno stoji. Živimo v kapitalizmu oziroma kot bi rekel lukaz: “Vsi smo pedri, sam d’narja ni! Nimaš kej nimaš kva!”
Ne, to ni oseba, tako kot naprimer hrvaški reporter Den Haag.
Na mojo … srečo? … sem imel v gimnaziji nekoliko ekscentričnega sošolca. Klical sem ga kar lešnik. Kljub njegovim nekoliko strašljivim predstavam o popolnosti antičnih grkov in seksa z moškimi, je včasih izustil tudi kakšno koristno. Recimo, da izraz krokodilje solze pride iz tega, ker krokodil “joče” čisto zaradi fizioloških potreb in ne čustev.
Druga taka pa je bila izvor besede alkohol. Al kohol. Nekaj svetega? Meni se je že tako zdelo.
Sem Igor Centa in sem alkoholik. Star sem 33 let. Od novega leta nisem spil niti kapljice rujnega ali kateregakoli drugega. Na novo sem odkril radosti dela v skladišču podjetja Gorenje, kjer urno raztovarjam in natovarjam nove TIKIjeve bojlerje. Abstinenca je rahlo prizadela moje pevske sposobnosti, pa nič ne de, ker še nisem poročen.
Preden sem odkril življenje brez alkohola pa sem ženo redno pretepal s sobotno prilogo. Najprej zato, da se ni poslabšala potlej pa še zato, da se je poboljšala.
S prijatelji se še včasih dobimo v znani ljubljanski verigi lokalov - mehkih curah. Čeprav jih ne razumem tako dobro kot sem jih včasih, z njimi uživam. Mislim pa, da je krivo to da mi peša sluh.
Po vsem tem mi je jasno zakaj Al Koholu pravijo “nekaj svetega”. Zato ker je življenje lepše in lažje. Na žalost pa tako ne misli sodnik, ki me je zaradi vožnje po napačni strani zaloške ceste poslal na rehabilitacijo.
Po eni strani me čudi, zakaj mi šele po treh letih pošljejo vabilo za ponovno udeležitev maturantske parade in postavitev novega guinnessovega rekorda.
Verjetno jim primankuje maturantov. Kar me niti ne moti, če sem ga že enkrat podrl ga lahko pa še enkrat. Me pa seveda zanima ali mi bodo naslednje leto ravno tako poslali vabilo.
Zanimivo je tudi to, da četvorko vsako leto spremenijo. Kako hudiča naj se jaz po treh letih spomnim korakov s četvorke. Poleg vsega, pa so ti še spremenjeni.
Sicer pa bo zadeva potekala 18. maja na slovenski cesti točno opoldne!
Opozorilo voznikom: Leta 2004 sva s kolegom usmerjala promet na slovenski po koncu četvorke. Na glavi sva imela zavezane trakove G7, policaji so pa s pločnika opazovali in se smejali zmedi, ki sva jo delala in verjemite, bila je huda zmeda! Mislim, da bom letos naredil isto. Upam, da me tudi tokrat ne pošljejo v arest.
Na to kar je čakalo, pri včerajšnjem obisku v Dravljah nisem bil pripravljen. Presunilo me je.
No, prvo presenečenje je bilo to, ko je lukaz rekel naj stopim iz avta, nato pa odpeljal naprej. Sicer le nekaj metrov, a ko je speljal sem se že ustrašil, da me je pustil samega v Dravljah. To pa za Koseščana ni dobro. Saj smo slišali v komadu od I. Vanisha kaj se lahko zgodi.
Drugi šok je bil pa še hujši.
Kljub vsemu nasilju, umorih, drogam, itd., obstajajo v Dravljah ljudje, ki jim za to skupnost ni vseeno. Pa ne govorim o dilerjih, ki jim ni vseeno za svoj teritorij, ampak o poštenih, delovnih ljudeh. V enem izmed prvih postov, sem se spraševal čemu se imamo ljudje danes sploh za upirat? Ni več komunizma, punk je mrtev, dobili “smo” to kar smo hoteli.
Pa vseeno je bilo na vhodnih vratih, in na vratih od liftov videti sledeče letake:
Sostanovalci!
Na zelenici pred vrtcem želijo zgraditi tri osemnajstnadstropne stolpnice!
Pridite v sredo, 9. maja ob 17.00 v prostore četrtne skupnosti Dravlje.
Tam imamo še zadnjo priložnost, da na javni razgrnitvi zazidalnega načrta zaustavimo gradnjo in preprečimo poslabšanje kakovosti naših življenj.
Vsi ki nam ni mar za prihodnost
Po mojem mnenju zapravljajo svojo edino možnost za normalizacijo pogojev v dravljah. Tri osemnajstnadstropne stolpnice, pa pomenijo že kar nekaj stanovanj, za kar nekaj mladih družin.
Ali pa bi mogoče tja vselili vse ostale slovenske dilerje in kriminalce, zadevo zazidali z neke vrste Berlinskim zidom, in spremenili Dravlje v rezervat (ghetto?). Zadeva bi bila zanimiva za turizem. Oklepni avtobusi bi vozili naokoli po ulicah, da bi si ljudje v živo pogledali življenje, ki ga sedaj gledajo le v hollywoodskih filmih in berejo o njem v časopisu.
To idejo bom raje patentiral preden mi jo gospod župan Ljubljane spet ukrade.
Dokazi:
No, pa sem še jaz na vrsti.
Ko sem danes prav lepo prijazno skakljal po stopnicah navzdol, sem se prav prijetno vsedel na eno. Direktno na trtico. Tole tipkam v stoje, ker sedeti pač ne morem.