Tretji Kamen od Sonca

Hja, zato ker SiLOL med vikendi in prazniki ne dela.

Sej ne, kot da jaz plačujem naročnino za cel mesec. Ne le delavnike. Ampak okej. Danes se je oglasil zelo prijazen gospod (tokrat) s Telekoma (in ne prav gospod Telekom osebno) in malo pobrkljal po modemu ga malo pretresel nazaj priklopil in zadeva dela.

Omenil je, da če imam spet podobne težave, da bo za to kriv softver na modemu in da bo prinesel novega, tega pa na servis. Woohoo!!

Prišel je v manj kot desetih minutah mojega klica. Hvale vredno! Res pa da sem se potlej skoraj ubil ko sem oblačil hlače.

Skratka, upajoč na najboljše, tole poskušam objaviti.

EDIT(10:28): Wiii, uspelo mi je! :)

Še eno peticijo več je moč najti v Kosezah te dni.

Ravno sem bil na kafetu s kolegom. Natakarica je bila danes izredno počasna. Nič ne de, saj je še mlada in še ima veliko časa.

Ko sem se oziral za njo, da bi prekontroliral, če ustreza BGH-9001 standardu kakovosti, sem s kotičkom ušesa očesa opazil velik napis, ki je visel ob vratih priljubljenega lokala pred katerim sva sedela.

Pisalo je PISTACIJA PETICIJA.

Ker me je napis bolj pritegnil kot natakarica sem prebiral naprej. Mesta inšpekcija se je odločila je določila, da od sedaj lokali ne smejo več imeti letnih vrtov … potlej pa je bila tam ovira - miza na kateri je bil zvezek v katerega si se, če si želel, lahko podpisal - zaradi katere nisem videl naslednjega stavka.

Ne vem točno, kaj se spet grejo, vendar se s tem prav gotovo ne strinjam.

Kljub temu, pa sem peticijo ob odhodu pozabil podpisati. S kolegom sva imela precej zanimivo debato o knjigi “Fight Club“. Žal.

Mogoče misel (ideja, nasvet, …), da bi bilo podpise lažje zbirati, če bi ob mizi stal nek gospod kateri bi vsakemu mimojdočemu predlagal, da podpiše.

–

Za konec bi rad omenil še en klic v sili, ki pa dejansko zadeva vse nas in rabi vašo/našo podporo:

Ali podpirate naše odprto pismo
Kdo vse nam lahko pomaga
Odprto pismo slovenski javnosti in ministru za zdravje

Jaz svojo podporo izražam tako:

- da sem podpisal PETICIJO
- in objavil pismo (en prispevek, pa še pripravljam).

Ne maram, ko se ljudje znašajo nad stvarmi, katere niso prav nič krive za njihove probleme (Torej ženske tu že odpadete).

No, v bistvu govorim o avtomobilih. Ravno pred kratkim sem en tak primer videl tu v kosezah. Kar dejansko ni nič posebnega, glede na stvari, ki jih tu vidiš. Sploh pa ne glede na stvari, ki jih vidiš v dravljah.

Skratka, že nekaj časa imamo v našem nizu lastnika prav prelepe nove Ford Fieste ST. Do pred kratkim jo je ves ponosen skrbno parkiral v koridorjih, da bi jo zaščitil, v njeni rani mladosti pred naravnimi elementi. Parkirano je imel na mestu kjer dejansko ne moti nobenega, ker tam ni nobene garaže ipd.

Pred kratkim pa mu je nekdo začel dvigovati brisalec. To sem opazil kakih trikrat. Četrtič pa sem šel mimo avta in ta ni imel le dvignjenega brisalca, ampak je imel (verjetno) s ključi spraskan levi bok avtomobila.

Sicer to v našem nizu ni prvič. Ravno danes smo o tem govorili in je oče razlagal kako je (ko sem bil še majhen) enkrat prakiral v koridorju, zato da me je šel iskat gor, da bi me peljal k zdravniku in ko sva prišla nazaj je imel prerezane gume.

Stavim, da te zadeve dela tist star ata iz UBU56. Parkrat ko sem se jaz dol ustavil sem ga videl kako iz garaže špega. Sicer tega žal, ne morem dokazat.

To je ravno tako, kot če bi jaz napisal na blog, da nekoga ne maram. V faco mu pa nebi upal povedat. Tako da, ljudje, dajte se spravljat na voznika ne na avto. V današnjih časih komunikacije to ni več nemogoče.

Pa pizda no, lepa beseda vedno lepo mesto najde!

PS: Zdej pa na mojmu parkingu ponavad parkira, bog mu dej zdravja.

No, bolj kot koseze gre tu za Mostec, oziroma Rožnik. Malo bolj strašno se vse skupaj sliši, glede na to, da se ti ljudje nahajajo v gozdu in ne v neki industrijski coni.

In ti so čisto nasprotje tistih krščanskih frikov iz prejšnjega dela “verske sekte“. Neka stara poganska vera. Kakorkoli že.

Zanimivo je predvsem to, da sem o njih poslušal od treh totalno nepovezanih ljudi.

Prvo so bili študentje, ki so imeli brucovanje v Mostecu. Na bruc žurih pa vsi vemo kako je. Napiješ se do onemoglosti, potlej pa upaš, da ti zjutraj, ko se zbudiš v nekem grmu ali potočku še vedno dela mobitel da pokličeš taksi ali kakšnega kolega, ki te lahko pelje v lokalno gostilno na pivo.

Skratka. S skupino prijateljev se odločiš, da greste domov. Ker je to pač v Mostecu, je neizbežno, da grež čez gozd. Ampak ker so zraven prijatelji in ker ste itak nabiti do amena te sploh ne skrbi.

Malo stran od bajte, proti večni poti, pred prvim “mostičkom”, vidiš neke obrise enih čudnih tipov v gozdu, ki te gledajo. Na sebi imajo sumljiva ogrinjala. Zategneš en dolg “oooookeeeeej” in greš naprej. Par korakov. Tipi skočijo iz podrasti direktno na potko: “Kdo ste pa vi”?

Zaradi bizarne situacije probaš ostati resen in nekoliko kolcajoče odgovoriš: “Ja … bruci”! Ogromen tip v ogrinjalu s kapuco pa te postrani gleda in vpraša kaj študiraš. Prjazno mu odgovoriš. On pa reče: “Aja ok, pol pa kar naprej”!

S kolegi zopet zagrabite modela, ki ne more sam hodit in odrinete naprej. Do prvega mostička je kakih 10 metrov. Takrat se že nekoliko smejiš saj ti tako ni jasno ali si si vse skupaj samo predstavljal ali pa … no, karkoli že, smešno je.

Pridete do mostička, prečkate tisti mali potoček, nakar zaslišite neko mrmranje in brundanje. Naglo se obrneš in tam zopet stojijo ti čudni tipi s kapucami in ogrinjali z rokami v zraku in nekaj mrmrajo.

Zopet zategneš tisti dolgi “ooookeeeej”, spustiš mrtvo pijanega kolega in lavfaš kolikor te noge nesejo. Tistih čudnih tipov si se otresel. Ti in tvoji trije prijatelji. Mirno nadaljuješ pot, nekoliko prestrašeni vsi gledate okoli sebe, po kakšnih treh minutah pa se spomnete na padlega borca.

Nekoliko nejevoljno krenete nazaj ponj. Pridete do mostička in glej ga zlomka. Tip še kar leži tam kjer ste ga pustili. Ga poberete, nato pa še sebe do Kosez.

Šokiran od vsega videnega kakšnih 5 let o tem raje molčiš in ne poveš nobenemu. Potlej pa spoznaš zelo zabavnega blogerja, ki živi blizu mosteca in zato ker je tak car, mu poveš te smešne prigode.

Druga prigoda je bolj “za lase privlečena”.

Kolegica koseščanka mi je razlagala, da je enkrat zelo zgodaj zjutraj, ko se je odpravljala na faks šla do pošte pogledat kdaj se odpre (ura je odbila približno pol šestih).

Tam sreča neko sumljivo oblečeno starejšo gospo. Gospa ji pove, da čaka, da se pošta odpre. Sovaščanka ji pove, da je to šele čez kakšno uro in pol.

Nato pa gospa veselo pove, da ni problema, da je polna lunarne (?!) energije ker je ravno bila na “njihovem” zborovanju na Rožniku in da komot počaka.

Ker ji je bilo neprijetno dekletce raje odskakljalo na avtobusno postajo.

Potlej sem se pa še z mojo predrago mami pogovarjal, pa mi je povedala, da je tudi ona že slišala za nek kult na rožniku. Da se zbirajo ob polnih lunah. In da ležijo na tleh (Pa ne govorim o prvem maju). V gozdu.

Ne vem za vas, ampak zame je to dovolj dokaz, da med polno luno ponoči ne hodim na rožnik, ali po okolici. Imam raje Dravljske urbane nevarnosti kot pa gangbange na rožniku.

Groza. In to je vse res. Res!

“Zbogom, kruti svet”!

Je verjetno izdihnil, ko se mi je danes, sedemnajstega junija dvatisoč sedem, na šipo od avta pri kakih sto kilometrov na uro nalepil ogromen majski hrošč.

Sprva sem mislil, da je bil kamen. Potlej, ko sem dokončno prehitel avtobus upokojencev, sem bolj potrobneje pogledal. Kamen se namreč nebi držal šipe. Bil je majski hrošč.

Čutil sem njegovo bolečino. Ni ga ubil trk. Utopil se je v lastnem scanju. Trk mu je le zdrobil malphigijeve cevke, zaradi tega ni mogel odvajati strupenih snovi iz svojega majhnega, a trdega zadnjika.

Requiescat in pace, mali majski hrošček.

Nekaj let nazaj, sva s kolegom delala v nekem skladišču v mostah nedaleč stran od RIC-a.

Preprosto delo, pakirala sva neke britvice, da so jih lahko nato izvozili v države južneje od nas. Delala sva hitro in kar dobro usklajeno. Zato sva si lahko večkrat privoščila “čik pavzo”.

Sicer jaz ne kadim. Je pa zato kolega dvakrat bolj. V tistem času je bil zelo popularen tudi footbag oziroma hackysack. Tako, da sva med pavzo tudi tega precej preigrala. Parkrat je odletel celo na streho sosednjega skladišča.

No, med eno izmed pavz proti koncu najinega delavnika so okoli vogala prileteli neki otroci, ki jih je zanimalo kaj tu delava. Zgledali so smešni. Povedala sva, da pač delava. Oglasila se je, očitno, alfa samica tega krdela. Vprašala je, če verjameva v Jezusa.

Seveda, to je tisti portoričan, ki je prvi opisal chupacabro, kajne?

Ni se ji zdelo smešno. Vprašala sva jo koliko je stara na tak malo posmehljiv način: “Ja kolk si pa ti punčka stara?”

Odgovorila je, da 21. Midva, takrat 17 letna pokovca pa v smeh.

Ne vem zakaj in kako točno, ampak to dekle naju je informiralo, da imajo v bližini neko novo vejo krščanske cerkve. Kot neka komuna, kjer imajo prav za vsakega nekaj, Jezusev rock, Jezusev rap, Jezusev rave, Jezusev blues. Ker nama je bilo to skrajno smešno sva rekla, da sva tudi midva v bendu.

Zopet ne vem zakaj, ampak povabila naju je na ogled teh njihovih prostorov. Rekla je, da imajo hrano in da sva vabljena.

Zaboga ne vem zakaj sva šla? Seveda, ko sva prišla tja so bli vsi sumljivo prijazni. In dejansko so imeli nek bend na odru. Mislim da so na National Geographic-u temu rekli evangeličanska sekta?

Nevem kako je bilo s kolegom takrat, ampak jaz sem se počutil precej neprijetno. Samo čakal sem kdaj me bo kdo lopnil po glavi in kdaj se bom zbudil v kakšni enolončnici.

To dekle, ki naju je povabilo nama je predstavilo nekega, očitno visokega funkcionarja te sekte. Bil je dokaj ogromen možak. Rdeča srajca, lanac, brada, roko je kar močno stisnil. Začel je razlagati o Jezusu. Vse samo o Jezusu. Razlagal je kje je ta modelček, kje ga najdemo - v kamnih, v lesu - ipd.

Ko je kolega začel malo dvomit v vse to in malo diskutirat o teh zadevah, seveda z ravno obratnimi tezami se je človek kar razburil in začel malodane groziti.

Takrat sva se odločila, da raje odideva in sendviče dokončava po poti. Ko sva odhajala se vsi te prijazni ljudje kar naenkrat niso več zdeli tako prijazni. Prijazno dekle pa je dejalo, da lahko prideva še kdaj. Ja seveda, naslednji torek imam čas!

Moram rečt, da se še nikoli v življenju nisem tako veselil avtobusa.

To vse skupaj je ena tistih stvari “sejnirespaje”, “dejhitrengatakratkegazaživcepomirit”, ki misliš da jih boš videl samo v filmih.

Naslednjič pa o verskih sektah v Kosezah.

Torej, včeraj sem spet ostal brez interneta. Kako nadležno je ko začne utripati WAN lučka.

Cel večer sem se tresel, danes pa me boli grlo in glava. Pa sej ne mor’m vrjet! Zdj pa še to!

Klical sem rešilce in policijo ter telekom. Noben mi ni znal pomagati. Zaradi pozne večerne ure, so rekli, da bodo lahko popravili šele zjutraj, ko bodo na terenu.

Danes zjutraj, pa je prijazen gospod Telekom poklical in povedal, da je zadeva zrihtana. Rekel je tud, da se zaradi pogostosti tega problema priporoča za kakšen kafe, da pregleda modem in vso opremo.

Omenil je možnost, da bi bila hitrost interneta previsoka za ta modem?!

Verjetno ima prav, namreč modem cel čas stoji pri miru totalno negiben.

Upam, da je za nekaj časa dosti problemov.

Danes sem se zbudil premočen in prestrašen. Kako se le ne bi? Kar čutil sem, da nekaj ni vredu. In res!

Želel sem se prilogirat na internet (1 dan pred blogresom, ej!) in se nisem mogel. WAN lučka na modemu je utripala. In kot je bilo že nekajkrat prej preverjeno pri ponudniku interneta - SiLOLu, to ni vredu.

Seveda, sem takoj mobiliziral očeta, da jih je na pereč problem opozoril. Celo on je čutil, da je nekaj narobe, saj je zaspal v službo in sem ga moral jaz peljati.

Skratka, po nekaj urah pregovarjanja s prijaznimi ljudmi na SiLOLu so se končno spravili na naš problem. Rekli so, da bodo poslali specialno enoto nad moj modem, če v centrali ne bodo našli rešitve.

Bil sem rahlo živčen saj se mi je mudilo po diktatorico, katera je zelo neizprosna in ne prenaša zamujanja.

Po kakih dvajsetih minutah čakanja, je zazvonil telefon. Neka neznana cifra, na katere se sicer ne javljam. Oglasil sem se. In klical me je gospod, ki je dejal: “Dober dan, Telekom pri telefonu, ali vam sedaj dela internet?”

Kakšno bizarno naklučje, da je bilo gospodu, ki me je klical zaradi interneta ime Telekom! Vau!

Internet sedaj dela. Za taj dinar je to to.

Ker trenutno prevajam navodila za uporabo štajerke iz štajerščine v slovenščino bi rabil od vrlih blogerskih kolegov sledečo definicijo, ker je nikjer ne najdem:

Torej, zanima me kaj pomeni: “Zdručkati”?

Lepa hvala! ;)

Hudiča, toliko časa je že minilo od tega, da sem skoraj pozabil. Takrat sem bil nekje prvi letnik gimnazije.

Ravno ko sem se vračal iz šole so naš blok in koridor pod blokom zasedli policaji. Meni ni bilo nič jasno. Prvo to, da sem moral dokazat, da sem res doma v tem bloku, drugo pa me v klet niso pustili, ko sem hotel odnesti smeti.

Noben tudi ni hotel razložiti za kaj gre.

Kasneje sem izvedel, da so v podjetju, ki ima prostore v našemu bloku našli beli prah, ki naj bi bil antrax. Takrat je bila grožnja z antraxom na višku. In to se je moralo zgoditi ravno v mojem bloku.

No na srečo tisto ni bil antrax in naslednji dan se nisem zbudil z vraničnim prisadom.

Za vse, ki pravite, da so Koseze tipična periferija in ne elitna soseska bi rekel samo to: Če res nismo nič posebnega, zakaj pa se to potlej ni zgodilo v dravljah recimo? :)