Namesto, da je čudo sveta kip I. Vanisha v Riu, bi lahko bila čudo sveta Brilejeva ulica!
Vidi se z vesolja, moje terase in danes, kot smo ugotovili iz Ljubljanskega gradu.
Če si lahko dovolim natančno citirati lukaza: “Ja, sej s kje se pa Brilejeva ne vid?”
Včeraj, ali predvčerajšnjim sem dobil hudo srčno aritmijo. Vse to zaradi googlovih analiz. Bil sem v nekoliko omotičnem stanju in mi ni bilo čisto jasno ali se mi samo zdi ali pa je cifra obiskov res visoka.
Največ - in to daleč največ - ogledov je imela objava “Vse je enkrat prvič!”, s katero mi je uspelo dokazati svojo teorijo, da mora biti prvi stavek v objavi udaren in šokanten, tako da si to želi vsak pogledat.
To sem prvič preizkusil s tragedijo majskega hrošča, pri katerem je prvi stavek “Zbogom, kruti svet”. No, sedaj sem poskusil še z “Tudi to da te porežejo”.
Neverjetno, koliko ljudi se na take trnke ujame. In po tem lahko le sklepamo, da ljudi - zopet daleč najbolj - privlači tragedija. Torej, če želiš biti bran, moraš biti eno od dveh stvari: znana medijska osebnost, ali pa moraš imeti težko življenje.
No, to sta po mojem dve glavni stvari. Kot zanimivost naj izpostavim še googlove zadetke, oziroma alternativce, da ne bom žaljiv do narkomanov:
V osmih procentih, ko google najde moj blog, je to zaradi ljudske nepismenosti, ki v iskalnik napišejo “gigant boobs”.
Me zanima kakšne bodo meritve, ko mi bo končno uspelo postaviti vse skupaj na svoje. Bi to že storil, pa se s providerjem nisem še uspel zmenit za bazo. Danes pa je nedelja, tako, da bom to storil jutri.
Tudi to, da te porežejo, takrat ko to najmanj pričakuješ.
In ravno danes, sem se odločil, da svojo veliko ogromno glavo odnesem k frizerju, da jo malo modificira. To sem storil že zdaj, zjutraj, da se nisem uspel prešvicat. Ker mi gre skrajno na jetra, če se mi na potno čelo lepijo laski, ki bi sicer morali dol z glave.
Ravno ko sem razmišljal, če je mična gospodična razumela kaj želim od nje, sem začutil neko čudno bolečino v ušesu. Nisem se zmenil za to, saj je vse v moji glavi. Nato pa sem jo začutil še enkrat. Bila je na moji glavi. Bolj točno - na ušesu.
Jaz sem bil očitno v šoku, ona pa je dejala, da imam ušesa preblizu glave in da me je ponesreči porezala. Odvrnil sem, da nič ne de, da se povsem zavedam, da ni lepote brez trplenja in da nisem jaz nič jezen. Tako ali tako sem si vedno želel pirsing v ušesu. Malo ji je bilo nerodno, potlej pa je hitro oskrbela rano - “Malo bo zapeklo”! Takrat sem vedel, da je to zame res prvič.
Ko sem bil majhen sem, ko so me vozili h frizerju, vedno z grozo v ogledalu opazoval tisto omarico z rdečim križom na steni za mano. Vedno me je bilo strah, da bi me porezali. Ampak sem to prebolel, ko sem videl, da se to še ni zgodilo.
Gospodična mi je ponudila tudi masažo lasišča, a sem po vzoru Slavoja Žižka odvrnil, da je to tako kot, da bi plačeval za masturbacijo. Potlej sem še plačal, se zahvalil za zanimivo izkušnjo in odšel.
Pa ne zaradi Mavca (komu sem tokrat ukradel anevrizmo)?
V glavnem, meni še vedno ni jasno, zakaj take burne reakcije?
Res; Ni lepo, da je prepisovala, ampak marsikaj v svetu ni lepo in je še hujše kot to pa ni nikjer takih odzivov. Še huje pada po njej kot po naših zadrogiranih športnikih.
Ni mi jasno niti zakaj je nebi meli več med hišnimi blogerji? Verjetno tako obiskanega bloga še ni bilo. Mojca, mi smo s tabo! Miluju tě!
Ahh, po drugi strani pa jaz tako ali tako nič ne vem ali “le čevlje sodi naj Kopitar“?
Dopis (nekaj minut kasneje): Večina vas je verjetno plonkala v šolah, torej se nimate kaj razburjat.