Tretji Kamen od Sonca

Nek starejši gospod iz japonske, je tristo oseminosemdesetkrat klical gasilce, da pri njemu gori. Nato pa so ga aretirali zaradi lažnih prijav. Zagovarjal se je, da je zelo osamljen. To sem videl danes na TV-ju, ko imajo tiste kratke infonovice na TV ZNOVA¹.

To jaz vedno rečem, ko mi kdo zaupa svojo telefonsko številko. Da imam končno nekoga, ki ga lahko v dolgih in neprespanih nočeh nadlegujem, da sem osamljen. V glavnem …

“Iščem pozornost” ni najbolj primerna besedna zveza, je pa prva, ki pade na pamet.

Zgleda, da ima vsaka država svoje posebneže. Pri nas recimo stari ljudje radi kličejo na glavno sodišče v ljubljani, da je tam nastavljena bomba. Letos so to naredili že … po mojem večkrat kot 388-krat? Statistike (?!) pravijo, da to delajo ljudje starejši od šestdeset let.

“Bog jim daj zdravja” ni najbolj primerna fraza, je pa prva, ki pade na pamet.

Zanimivo, z mano pa govorijo le o vremenu, ko sem z njimi v dvigalu, nikoli pa nobeden ne omeni nobene bombe na sodišču. Me zanima, če bom jaz tak, ko bom starejši star?

1. RTVSLO 2 [↩]

Sedaj, ko živim v sedmem nadstropju ene izmed moščanskih stolpnic, imam to možnost, da uporabljam dvigalo. Tega v kosezah ni. Ker je za dvigalo bojda potrebno minimalno pet nadstropij. Pa ni problema, do četrtega peš je res najmanjši problem.

Kar je drugače je v bistvu to, da se na stopnišču ponavadi s sosedi le pozdravimo, včasih s tistimi, ki se bolje razumemo oziroma poznamo, kakšno rečemo.

Pri dvigalih pa je situacija malo drugačna. V tem tednu bivanja v Mostah, mi je skoraj vsakič, ko je bil kdo z mano v dvigalu omenil vreme. Vsi govorijo samo še o vremenu. “Danes imamo pa kilavo vreme”, “danes je pa vroče”, “U matr, tale poletje pa kar traaaja in traaaja…”

Ponavadi se nasmehnem in odgovorim: “Ja, pa je res”! Potlej običajno pogledam koliko nadstropij me še čaka. Za tem pa se začnem spraševati, če slučajno moji vremenarski sogovorniki pričakujejo kaj več od mene. Morda trenutno temperaturo v Novi Gorici? Običajno, ko začnem razmišljati o takih stvareh dobim tak neumen pogled.

“zadrega” ni najbolj primerna beseda, je pa prva ki pade na pamet.

Na to pa kaže več indicov. Prvi je slika v ogledalu, ki je običajno v večini dvigal, drugi pa je mrki pogled vremenarskega sogovornika, češ kako neolikan sem, ker nič o tem ne vem.

Pa načeloma nimam nič proti pogovorom. Lahko bi skoraj rekel, da sem sicer čisto normalen in komunikativen človek. Če je tema zabavna v pogovoru prav uživam. Ampak včasih rad uživam tudi v čisti tišini, sploh če ni sogovornika, ki bi ga poznal, ali s katerim se imam namen pogovarjati.

Tišina je dandanašnji premalo cenjena vrednota. Vsak bi rad povedal čim več v čim krajšem času. Problem zna biti to, da imamo dnevno neomejeno število besed na voljo. Moje mnenje je, da če bi to omejili - sploh pri ženskah, in sploh pri starejših ženskah - da bi ljudje veliko bolj razmišljali kaj govorijo in kdaj govorijo in komu to govorijo. Jaz pa bi užival v tišini.

Samo pomislite, koliko manj neumnih stvari bi slišali na dan. Vsak bi desetkrat premislil, če je vredno, preden bi bleknil. Jaz namreč to že delam, ampak se tudi včasih ne morem zadržati. To bi bili šele lepi časi. Jaz pa bi užival v tišini. Zato, da bi dobil nek kontrast vsemu temu hrupu.

No, vsaj v dvigalu si tega želim. Ko stopim ven sem sicer čisto normalen in komunikativen človek.

Tale tečno oziroma techno (kot ji danes mladina pravi, ker radi menjajo šumnike z raznimi ch, sh in zh-ji) scena me po pravici povedano ni nikoli privlačila. Včeraj pa je bil žur z razlogom (?!) in sem šel. In kar hitro tudi odšel nazaj v Moste, naprej gledat Friendse.

Žur z razlogom? Kakšen je bil ta razlog tudi ne vem? Verjetno, da se prestraši tivolsko favno do te mere, da se nikoli ne vrne.

Če dobro pomislim, nikoli nisem poznal kakšnega tečno DJ-a. Pred nekaj časa pa sem dobil nek dokaj bizaren telefonski klic.

Ravno ko sem parkiral svojo narobe obrnjeno banjo me je klicalo dekle prijetnega glasu. Takoj ko sem se oglasil je rekla “Ojoj, oprosti, pomota, nism hotla tebe klicat”. Rekel sem ji da ni problema, da se zgodi. Potlej pa me je šokirala.

“Zdej ko te mam že na telefonu ane…”, je dejala, “Zadnjič sem spoznala nekoga, ki te pozna!”. “A bejž ga no basat?!” ni najbolj primerna fraza, je pa prva, ki je padla na pamet. Vprašal sem, koga pa?

“Ja … DJ Rustya”! To me je pa na rit vrglo. Še dobro, da sem sedel, ker drugače bi bolelo. Rekel sem, da kul, da ga sicer jaz ne poznam kot DJ-a, ampak vem kdo je¹. Nato pa sem se nekako moral na hitro posloviti, ker sem zasedal velik del cestišča. Seveda, nisem vprašal kdo me kliče.

Na žuru z razlogom sem DJ Rustya tudi srečal. Dejal mi je, da dela. Seveda, bi se lahko spuščal v semantiko in tibetanske filozofije glede pojma “delati”, ker vsi nekaj delamo. Ta trenutek je on delal to, da je sedel v travi. Po mojem pomenljivem “AHA” vzdihu, je dodal, da je ta trenutek na pavzi. Dvourni.

Vsedla sva se zraven njega in njihove družbe, kar tam na travo. Jaz v mojem jeansu in beli srajci, sedel na travi. Zopet. Moram priznat, da je minilo že kar nekaj časa odkar sem bil nazadnje na kakšnem takem “i-ventu”. Malo sem bil nervozen, zaradi vseh teh sumljivih ljudi. Mayozi jim ljubkovalno pravi kar veverice.

Veverice, mi je povedala, so je lepša beseda za “flešerja”. Ko slišim besedo “flešer” prvo pomislim na človeka v dežnem plašču, ki se razkazuje ljudem na Trdinovi. Ko slišim besedo “veverica”, se pa nenudoma spomnim na Chuckovo definicijo besede veverica (poleg, živali, se razume): Ljudje, z alzheimerjevo boleznijo, ki potem ko hrano prežvečijo pozabijo kaj z njo narediti, zato jo nosijo - prežvečeno - po žepih, v rokah, v čevljih, v torbah ipd …

In glede na količino drog, ki jih ti mladci in mladenke zaužijejo, bodo veverice nedvomno tudi postali. V Chuckovem smislu besede, ne živali. Temu bi lahko rekli tudi ontogenetski razvoj “veveric” v prenesenem pomenu besede.

No pa saj vbistvu niti niso bili vsi taki. Je bilo tudi nekaj normalnih ljudi, ki so pravzaprav izstopali iz okolice. Med njimi je bila tudi medijska zvezda, katera se lukazu ne javlja več na telefon. O tem sem jo malo pobaral. Pravi, da je brez telefona že cel mesec. Globje raje nisem vrtal.

Je bilo pa zanimivo to, da me je kar veselo ogovoril nek njen kolega, ki sem ga prvič videl. Vprašal me je, če bomo tu in začel razlagati, da mora v trgovino po pivo. Kot, da mi je kaj dolžan, ali kot da sem njegov dober prijatelj. Načeloma me prijaznost ne moti, vljudnost in etiketa pa pravzaprav tudi ne. Čeprav se mnogokrat predstavim pod drugim imenom, no pravzaprav skoraj vedno z nekim izmišljenim, se vseeno vsaj predstavim.

Zaradi tehničnih težav z našo telekomunikacijsko opremo in nekaterimi, ki se ne javljajo na telefon se je žur z razlogom zame končal kakšne dve, tri ure prej kot predvideno². Iz tivolija do most je pravzaprav prav prijeten sprehod. Sploh nisem vedel, da imajo na trubarjevi neko različico Kentucky Fried Chiken-a: Boston Fried Chicken. Priporočam obisk, sendviči so dobri, gospodična, ki streže pa tudi. “Plagiat” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Friendsi so mi vedno bolj pri srcu. Mislim, da sem že pri peti sezoni. In tako sem tudi končal dan.

1. Preden je bil DJ je bil en izmed mojih boljših prijateljev. [↩]
2. O veliki bog, hvala, nikoli te nebom več za nič prosil [↩]

Pred pilatesom in aerobiko smo se dobili z milojkom, mayozi in lukazom na pijači v prijetni okolici bežigrajskega City puba. Zakaj ravno tam ne vem - Milojko je bojda imel neke opravke okoli sedme zvečer. Sicer z milojkom ne kadiva ampak sva se vseeno vsedla na vrt zavoljo kadilske družbe.

Mayozi preveč kadi. Lepo bi bilo, če bi odnehala.

Nedolgo za nami so se k sosednji mizi primajali trije gospodje. Na pogled so šteli med petdeset in šestdeset let. Že ob njihovem prihodu sem vedel, da bo to še zabavno. Tako kot vsi ostali, ki so bili takrat tam. Včasih imajo taki gospodje tendenco, da oblajajo vse mimojdoče in prisotne v lokalu.

To sicer ni nič posebnega. Nam se pač to bolj pogosto dogaja - očitno smo zelo komunikativni. Nekaj tednov nazaj se nam je podobno zgodilo, ko smo bili na pivu v Viških Račkah. Nek bled motorist z železnim čekanom oblečen v zgornji del kimona je zelo želel participirati pri pogovoru. Pa saj je bil prijazen.

Kakorkoli že, gospod, ki je bil več kot očitno prešerne volje je imel direkten pogled name in na lukaza. Najprej je za pogum ogovoril gospodično natakarico, katera je maloprej milojku rekla, da je toplovodar. Naročil je dva deci rdečega vina. Ne vem katerega, takrat še nisem bil stoprocentno pozoren na dogajanje pri njihovi mizi. Njegova kolega pa oba po dvadeci belega. Natakarici je dejal, ko je plačeval: “Bog ti dej zdravja, men pa dnarja!”

Končno se je opogumil in z nami odprl debato o današnjem režimu o sociali in o zdravstvu. “Vsi kradejo”, je rekel. Večini ljudi je običajno taka situacija nelagodna. Zame je bila tudi včasih. Odkar pa se družim z lukazom, ki na podoben način včasih tudi koga takole oblaja, pa mi je vse skupaj postalo prav zabavno.

Odgovoril sem mu, da se strinjam, da gre ta država ekspresno k hudiču. Malo je bil šokiran, ker je verjetno mislil, da se bom le obrnil stran. Padlo je par krepkih in glasnih na račun vlade in Janše. Ves šum pogovorov ob sosednjih mizah je nekako poniknil. Nato pa je gospod dvignil roko in se zadrl “TITO!!”.

Takrat mu je drugi kolega, tisti v rdeči majici, prišepnil naj nas pusti na miru. Da nam gre na živce. Nato je tretji kolega, tisti, ki je nam kazal hrbet dvignil obe roke in se zadrl “JOŠKOOO!!”, za tem sta to storila še ona. Ta, ki nam je kazal hrbet je bil nekako še najbolj zabaven navihan.

Za tem Titom in Joškom, mu je kolega v rdeči majici zopet rekel, da naj nas pusti pri miru, če ne vidi, da smo “Janševci”. Lukaz mu je rekel, da je to res. “Dvojni agenti smo!”

Gospod z rdečim vinom je dejal, da je imel na ta dan točno dvainštirideset let delovne dobe in da še ne more v penzijo. Delal je od svojega petnajstega leta. Ni poslušal Tita maršala, ki ga tako ceni. Ni se učil, ni bil v šoli. Šel je delat. Pa ne, da ga obsojam. Takrat tako noben ni vedel, da je to lahko slaba stvar.

Če sem lahko malo vulgaren: Eni začnejo mladi delat, eni pa seksat. To pa pravim zato, ker je začel pogovor razvijat v tej smeri. “Če b’ vedu, kok je dobr fukat, bi začeu že k sm biu mlad!”, je rekel, “Zdej morm pa vse nadoknadt”. Rekel je tudi, da je zajebano, če imaš otroka ko si že star.

Lukaz mu je rekel, da on ne bo imel otrok. “A pol neboš več nikol fuku?” je takoj dobil v odgovor. Gospod ga je začudeno gledal. Lukaz ga je še bolj začudeno gledal. “Pa sej ni nujno, da maš otroka, če seksaš” mu je rekel, gospod pa je še vedno čisto šokiran gledal. V tistem pa mu je prijatelj, tisti, ki nam je kazal hrbet, dejal “Ja, to morš znat. To ga morš tko obrnt ko ga daš not, da ven šprica!” In pokazal pokrivljen kazalec. Mrčkal sem od smeha.

Parkrat vmes so padale pripombe čez vlado. “Vsi kradejo”, je dejal. Mnogokrat. Dela že dvainštirideset let. Pri petnajstih je začel, v penziji bo pa ko bo mrtev. Jaz bom pa spal ko bom mrtev.

Imel sem občutek, da se ni več želel pogovarjati z nami. Vseeno sem poslušal in gledal kaj bo povedal. Verjetno se je počutil primoranega. Zopet je začel s seksom. Tokrat je napadel mayozi. “Punca ti si stara šestnajst in pol”, …, “To je ravn taprav cajt da začneš!”

Mayozi ga je grdo gledala, ker je bila slabe volje, in rekla, da je stara dvajstet. Ata pa “Že tolk! Hudiča, takrat sm jaz mel že pet let delovne dobe!” Vprašal nas je kaj delamo. Rekel sem, da nič, lukaz pa mu je dejal da “mešamo luft”. “Bogu cajt kradete!” je zavpil. Seveda, on to počne le ob vikendih, ker sicer med tednom dela. Že dvainštirideset let. Pa še ne more v penzijo. Zaradi vlade! “Vsi kradejo”!

“Demenca” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Tekom celega pogovora jim je milojko vedno potiho in pri sebi nekaj rekel, da ga noben ni slišal. Po mojem je bil malo prestrašen. Pa nič ne de, ker se je gospod odločil, da bo tudi njega komplimentiral. Rekel mu je, da je božji dar za frizerke!

Za tem pa jaz nisem več zdržal, trebuh me je bolel od smeha in na srečo je bil čas za pilates in aerobiko, zato sem se poslovil od družbe in z lukazom sva odpujsala do Chagija. Pred tem, pa sem še odzdravil gospodom: “S Titom, za domovino naprej!”

Vsekakor pa bomo sem še prišli.

Pred leti, ko sem delal svoj vozniški izpit, mi je inštruktor vožnje dejal, da bi moral delati na radiu, ker imam glas za na radio. No pač, rekel je še marsikaj lepega. Bil je res… človek od rojstva!

Seveda, sem si mislil, še tega se mi manjka, da sam sebe kdaj slišim. Ne vem točno kaj je s tem mislil, ker jaz menim, da bi bil primeren le za branje osmrtnic. “V enainosemdesetem letu starosti nas je zapustil …”

Potlej sem se pa začel spraševati, kako sploh ljudje dobijo službo na neki radijski postaji? Po malo daljšem razmisleku, sem ugotovil, da ne gre toliko za glas, kakor za obraz. Za na radio rabiš obraz. Radijski obraz. Tak, ki ga na televizijo ne spustijo¹.

“Bastjan Kepic” ni najbolj primerno ime, je pa prvo ki pade na pamet.

Po vsem tem, kar vem danes pa ne vem, ali naj to kar mi je dejal inštruktor vzamem kot kompliment ali ne?

1. Če sem slučajno kakšnega radijca užalil: Prodam smisel za humor, ugodno! [↩]

… In nje praktična aplikacija na mojo sobo.

Pred nekje tremi leti je prof. dr. Petrič, predavatelj organske kemije na našemu oddelku, razglabljal o tem, da vsaka stvar v vesolju teži k svoji najnižji energiji. In moram priznati, da se z njegovo tezo povsem strinjam! Jaz vedno težim k lenarjenju.

On je, seveda, govoril o molekulah in atomih in zakaj je neurejeno stanje veliko bolj energetsko ugodno kot urejeno. Povedal je, da vse teži h kaosu in da se temu lahko reče tudi “teorija kaosa”. To, njegovo, “teorijo kaosa” vestno apliciram v svojem življenju.

Najlepši in najbolj nazoren primer tega je moja mala sobica. Veliko lažje imam razmetano, kakor pospravljeno. Zato, da je pospravljena mora biti energetski vložek zelo visok.

Torej je energetsko bolj ugodno, da se sploh ne trudim. In ker se ne trudim je soba razmetana, torej v totalnem kaosu. In s tem ni čisto nič narobe. Zakaj bi se torej upiral naravnim zakonom s tem Sizifovim delom?

Oča sicer, milo rečeno, niso bili ravno navdušeni, ko sem mu to teorijo razložil, ampak vseeno vztrajam pri svojem.

Ponujam vam rešitev:

Včeraj mi je okoli šeste ure zopet odpovedal internet. To je slabo, za človeka, ki si zaklene ključe od avta, vse dokumente in telefon v avto, pa nima rezervnih. Po kakih dvajsetih minutah, se normalno povežem na internet in nato še na msn messenger. V istem trenutku kot sem prijavljen dobim sporočilo od človeka, ki si je zaklenil ključe od avta v avto: “A znaš vlamlat v avto”?

Odločno zanikam. Resno, nisem še vlamljal v avto. Sem pa videl posnetek, kako to počne Mitja Okorn. Sicer pa, zakaj to sprašuješ mene, jaz živim v elitni soseski, kjer tega ne počnemo. Dejal mi je, da je sicer že klical mehanika, kateri pa je odšel domov, na dolensko. Ta mu je rekel, da je zadeva povsem preprosta: “Potrebuješ trd drat, da zakriviš vrata, nato pa dvignješ kljukico”. Očitno, se pač take stvari dogajajo, sploh če živiš na Brilejevi.

Poklical sem kolega, za katerega sem si nekako mislil, da je ravno dovoljno premaknjen, da bi mu uspelo kaj takega. Rekel mi je, da “nekaj bi se pa dalo zrihtat”. Po pol ure sta me z njegovo punco pobrala na koseški tržnici. Ko sem se vsedel v avto, sem stopil direktno na orodje. Med drugim je sabo vzel majhno žagico. Mrčkal sem od smeha.

Ko smo se končno dobili na Brilejevi, v garažah, sem se najprej nekaj časa smejal kako sta se mučila, da bi odklenila vrata. Nato pa sem zaradi njune nesposobnosti poizkusil še sam. Neuspešno, nesposobno. Zanimivo je, kako ljudje razmišlajo. Mojster vlamlanja, z vsem svojim orodjem in malo žagico je dal “nekoliko” smešno idejo. Naredili naj bi nihalo, s cvirnom in utežjo, katerega bi prek male špranjice v vratih spustili do kljukice, nato pa nihali avto, da dobi nihalo dovolj momenta, da butne kljukico in odklene vrata?!

Preden smo prišli do njegovega avta, v bistvu, ko sem še stal na parkirišču in čakal, da me poberejo, sem klical ljudi, naj pridejo gledat in se smejat. Med drugim sem klical tudi angelco in mu razložil situacijo, nato pa vse tudi poročal. Enkrat med našim kriminalnim početjem, me je poklical: “Reč’ jima, da je kamen vlomilčev najboljši prijatelj, ko pa s kamnom opravite, se pa sprehodi mimo avta in vprašaj če rabita folijo”? nato pa je še dejal “Reč’ mu, da naj pokliče sodelavca, da jutri pride oblečen v bundo in kapo, ker bo mal pihal’”!

Ko smo naredili zadostno količino škode na avtu smo se odločili, da bomo raje poklicali AMZS. Ah, seveda, nismo uporabili pravega orodja! Vse kar smo rabili je bilo 68€ (če si član rabiš le 57€), delujoč mobilni telefon in številko 1987. Gospodična na centrali je takoj poslala gospoda, katerega smo čakali malo več kot pol ure. Med tem časom nas je napadla, tako jo je inkriminirani kolega imenoval, Pepita. Zanimalo jo je kaj mladina dela v garažah ob večernih urah na Brilejevi ulici? No, kaj več o tem, bo napisal prijatelj na svojem blogu.

Ko je gospod AMZS končno prišel in si ogledal avto, se je nasmehnil: “Ste že sami probal, a”? Seveda, z napačnim orodjem. Lahko morda dobimo kaj popusta ker smo vrata že napol pokrivili? Ni bil zainteresiran. V avto pa je prišel v celi minuti in pol. Zanimivo pri vsem tem pa je, da imajo na ceniku napisano “odklepanje vozila” in ne vlamlanje. Vem za naslednjič, ko bom odklepal tuj avto in me policija vpraša zakaj sem vlomil v avto. Ne, nisem vlomil! Odklenil sem ga! Tako temu pravijo pri AMZSju!

Torej, kaj pravzaprav potrebujemo, da odklenemo avto? Tisto leseno zadevo z rdečo gumo na koncu, katero uporabljamo za odmaševanje skreta. Napravo za merjenje pritiska, in dovoljno dolgo palico ki je na koncu nekoliko zakrivljena. Prvo prisesamo na šipo in močneje potegnemo, da lahko napravo za merjenje pritiska spravimo med vrata in streho, in začnemo pumpati. Napumpamo toliko, da so vrata dovolj stran od karoserije, da not spravimo paličico, s katero nato premaknemo kljukico in vrata so odklenjena. Povsem preprosto. Zakaj se jaz tega nisem spomnil?

Oni mojster pa je hotel narediti nihalo! NIHALO! Na vrvici. Z utežjo na koncu! Haha!

No skratka: Konec dober vse dobro. Denarnica pa lažja za 68€. Še dobro, da ni moja. Take stvari se pač dogajajo. In še se bodo dogajale. Sploh na Brilejevi.