Tretji Kamen od Sonca

V mojem bloku v elitni soseski je stalno neka štala. Če sosed ne obnavlja stanovanja, mi ne terase, morata pa telekom in T-2 montirati svojo optično napeljavo, za katero sploh nisem podpisal soglasja.

Pa to sploh ni bistveno, ker je soglasje podpisala večina sosedov. In zakaj so podpisali? Ker je povprečna starost 75 let. Verjetno ko spodnji sosedi omenijo optiko misli, da bo lahko BREPLAČNO (!) sodelovala v nagradni igri za nova očala. In pa tudi zato, ker tako ali tako vse podpišejo, še prazen list.

Tisti, ki so zbirali soglasja so bili nemogoče nadležni, češ, da MORAM podpisati. Ne, dragi moji, nič mi ni TREBA (razen umret). In še enkrat: ne pomeni ne. In ne glede na to, kolikokrat vprašaš, ne še vedno pomeni ne. Pri takih primerkih mora biti to zagotovo najhujša vrsta zanikanja. Smili se mi tisto dekle, ki je njemu všeč.

In povsem isto kot jehove priče, čeprav jim zaloputneš vrata v obraz, še kar lapajo, da moraš podpisati soglasje. Če se to zgodi, naprimer, ko je doma oče, postane situacija sila zabavna.

No, ob takih moronskih akviziterjih me včasih res popade, da bi jih kar zadavil. Da ne boste rekli, da nisem na to opozarjal, če se slučajno to tudi zgodi.

Monterji, naprimer, so pa še hujši. Včeraj me je eden od teh hotel prijazno prepričat, da ne smem hodit po bloku, medtem ko oni delajo?! “Ej alo …”, me je začel ogovarjati, “kaj ti tle hodš a ne vidš da delamo?!” Zasvetile so se mi oči.

“Evolucijski trust” ni najbolj primerna besedna zveza, je pa prva, ki pade na pamet.

In ker sem rojen za to, da delam pizdarije mu je bilo kar hitro žal, da je sploh kaj zinil in se je raje vrnil k svojemu delu. Seveda, sem se preostanek dneva trudil, da sem šel čimvečkrat mimo njega. Namenil mi ni tudi enega pogleda več.

Najhujši od vseh, so pa tisti, ki me stalno kličejo iz zavarovalnice Grawe, da so ravno v mojem okolišu in če lahko pridejo pokazat svojo ponudbo. Prvič, ko so me klicali, sem bil prijazen in sem jo poslušal, četudi ona mene ni, ko sem rekel, da me ne zanima. Po petih minutah sem jo končno, prijazno, odslovil.

Teden dni kasneje, me že drugič kliče, da so zopet v mojem okolišu in če lahko pridejo pokazat svojo ponudbo. In sem rekel, da so me že klicali, da me ne zanima. Ni hotela razumet. Ker, kot sem že omenil, rad dramatiziram – sploh pri takih — sem dvignil glas in povedal, da naj me ne kličejo več, da je to že nadlegovanje ipd. Gospodična mi je dejala, da je moj problem to, da sem v telefonskem imeniku?!

Ob tem mi je pa dodatno dvignilo pisker. Preden sem končal, sem dodal še, da v primeru da me še enkrat kličejo, jaz kličem policijo. Slišati je bila kar prestrašena. :) Me zanima, če me bodo še kdaj klicali. Priznam, uživam v tem. In upam, da spet pokličejo, da jim lahko rečem, da sem se preselil in povem naslov od polcijske postaje Koseze. :)

Sem pa razmišljal in ugotovil, da jaz nebi bil zmožen opravljati takega dela. Vsako delo je častno, le telemarketing ne.

Za trenutek sem že pomislil, da je Crnkovič kul.

Potlej pa sem ugotovil, da zna biti nepismenost neugodna. Sploh, ko klikneš na Crnkovičevo objavo samo zato ker prebereš PIRATLON namesto Pitralon.

Kesam se.

Res!! Ta zakon je nekej najlepšega v zadnjem času.

To sem ugotovil včeraj, ko sem bil pri kolegu na žuru, katerega je imel v svojem sveže prepleskanem stanovanju. Sicer sem mu predlagal — mnogokrat tekom zadnjih dveh dneh — da naj to naslednjič naredi PO žuru.

Nabavil je tudi novo pohištvo. Katerega sva znosila v njegovo stanovanje. Sicer nekako ni problema znosit dve omari in tri kose sedežne garniture v prvo nadstropje. Sploh ne sedaj, ko sem nabral nekaj kondicije z rednimi obiski pilatesa in aerobike.

No, zadeva okoli tega nošenja pohištva je bila taka, da ko sva zvečer pripeljala alkohol, sem se v hecu pritožil, da bo treba spet nosit. On pa mirno reče: Ni problema, bova naložila v dvigalo.

…

“brez besed” ni najbolj primerna besedna zveza, je pa prva, ki pade na pamet.

Imam občutek, da ljudje preizkušajo kje so moje meje in kdaj bom dejansko koga zadavil.

Aja točno: anti-kadilski zakon.

Odkar je v veljavi nisem domov prismrdel po cigaretih. Pred današnjim dnem. Tega pa sicer niti opazil nisem. Opazil pa sem danes zjutraj, ko so mi obleke smrdele, da bi jih najraje kar stran vrgel. Človek pač pusti, da se v stanovanju kadi. Marsikaj. Malodane guma.

Mnogo raje voham svoj švic — kot se za moškega spodobi (ali: smrdeti je moško - da ne bo prišlo še do kakšnega nesporazuma) — kakor pa tist smrad od cigaret. Takih zadevščin se ne udeležujem več, ker smrdijo.

Živel Bručan!

P.S.: Na blogersko srečanje grem, kot je že tradicija, v nekem posebnem agregatnem stanju.

Vlatka rabi denar za nov računalnik.

Jaz pa za: boljši računalnik, kavo, bencin, nove zokne, dve novi srajci, nove kavbojke, nove superge, toalet papir, mleko, olje, kis, vanish, pril, oxy, moko, sladkor, nove 2dcl kozarce, radensko, cedevito, milo, riž in dva ali tri nove obešalnike.

Obljubim, da vam vrnem takoj, ko se do konca posušijo listi indijske konoplje in s tem dosežejo pravo prodajno moč. Lahko se pa zmenimo tudi za kompenzacijo! Če mi jih na koncu kaj ostane, lahko naredimo v anjini kopalnici komoro.

Moj transakcijski račun vam pošljem po mailu. Če ste zainteresirani, le pišite na get.one.quick <afna> gmail.com! Le pišite, le pišite …

Novi slovenski nacionalni športi so podtikanje požarov in pa prijavljanje bombnih napadov na sodni palači v Ljubljani.

“Črni humor” ni najbolj primerna besedna zveza, je pa prva, ki pade na pamet!

Pa saj ne morem verjet! Danes že desetič letos. Zadnji prijavljen pa je bil bojda včeraj?! Včasih, ko sem gledal mlajše od sebe, sem se vedno spraševal, če sem bil morda tudi jaz tak, sedaj pa se sprašujem če bom morda tudi jaz en teh, ki prijavljajo bombe na sodišču.

Te isti ljudje pa se verjetno nato pritožujejo nad trajanjem sodnih procesov.

“Terorizem” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

In s tem, dragi moji, se lahko naučimo zelo efektivne sabotaže. Da ni treba na izpit ali v šolo, kličeš policijo, da je v predavalnici bomba. Da ti ni treba v službo, narediš isto. Verjetno pa je treba pazit, da te ne dobijo prevečkrat, ker lahko pristanete v hotelu z oblazinjenimi sobami, kjer vas počasi spreminjajo v pacifistično rastlino.

Povsem se zavedam, da morajo vsako prijavo jemati resno, ni mi pa jasno kako lahko not spraviš bomo, ker mene tam še na WC niso spustili. Da ne omenjam vseh detektorjev kovin in nesramnih varnostnikov in kamer.