Tretji Kamen od Sonca

Starostne modrosti velevajo:

Če te boli zob, v usta zajami vodo in se vsedi na prižgan štedilnik. Ko bo voda zavrela, zob ne bo več bolel.

Danes, v četrtek (tako so mi to napisali v kadrovski - četrtek 19.10, čeprav je petek) , 19.10.2007, sem imel zdravstveni pregled. Vse je potekalo normalno, čeprav je bila vrsta za pregled vida res dolga. Tako dolga ubistvu, da nisem mogel več zdržati in sem moral lulat.

Kar pa je podrlo moje plane za vnaprej. Ne vem, zakaj mi niso dali lončka že takoj na začetku, ko sem jim rekel. Prijazna medicinska sestra se mi je le nasmehnila in dejala, da bom to lahko opravil kasneje.

Žurka. Je bila pa to po eni strani pametna poteza, ker sem res dolgo čakal na pregled vida, katerega sem opravil v celi minuti. Ocena: odlično. Ravno tako dolgo pa sem čakal v vrsti na slikanje mojih šest-literskih pljuč.

Zadnji postanek je bil laboratorij, ki je na meteljkovi na vrhu v petem nadstropju. Ambient v petem nadstropju nekako ne sovpada s preostalo bolnišnico. Nabijajo tudi neko sumljivo muziko: UB40 - Red Red Wine! Kot po tekčem traku so jemali kri, pa čeprav mladenka, ki je to opravljala ni zgledala najbolj samozavestno glede tega.

Za mano so bile ravno neke šolarke, katere je zanimalo če boli. Seveda, da boli sem odgovoril. Niso zgledale ravno zadovoljne z mojim odgovorom. Verjetno ravno tako kot jaz nisem bil zadovoljen, da buli vame pol razreda sedmošolk.

Po vsem tem mučnem čakanju sem bil le vzorček urina stran od svobode, pijače in jedače. Moral sem biti namreč tešč. In kot je verjetno že jasno me totalno nič ni tiščalo. Bil pa sem po drugi strani lačen. In željan kave. Sprehodil sem se do prvega nadstropja kjer sem izpraznil kanister vode.

Mučil sem se, trudil, stiskal kar sem lahko a vseeno ni šlo. Čakati sem moral skoraj tričetrt ure, da se je vse skupaj v ledvicah prefiltriralo, da sem začutil, da mogoče bi pa lahko. Pa vseeno ni šlo. Zato sem počakal še pol ure. Potlej sem sicer komaj oddal tisti vzorček. In mučenje se je končalo.

Take stvari se mi ponavadi vedno pripetijo. Že na sistematskem pregledu v prvem letniku študija, sem imel ta problem. Takrat sem se sicer peš sprehajal od Kosez do Rožne Doline, pa me je vmes nekje zagrabilo in moral sem.

Na srečo pa so mi indeks štempljali še preden smo opravili v laboratoriju. Zato urina takrat pač nisem oddal. Sedaj pa je šlo vse malo drugače, sem verjetno čakal dvojno, da sem odčakal še tisto, kar takrat nisem.

Seveda, sem bil v eni uri in pol odkar nisem več tam že štirikrat na sekretu.

“Ironija” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Rad imam belo barvo. No, rad vidim, da so stene v moji sobi bele. Opazil sem, da običajno ko sem pri nekomu doma in stene niso bele, vidim, ko stopim ven, svet v čisto drugačnih barvah, odtenkih, ipd. Ni mi všeč, tako kot mi ni všeč nekalibriran monitor — ta moj, doma.

No, zadnje čase pa imam problem z ohranjanjem beline mojih sten. Zobje in bele obleke niti niso problem. Pri stenah pa pervol in sensodyne pač ne pomagata¹.

V stanovanju so se mi zaredili neki ogromni pajki. Ne bi ravno upal trdit, da so ogromni v smislu nekaterih ptičjih pajkov, kot jih lahko vidimo v določenih filmih, so pa nenormalno veliki.

Odkar sem se pobližje srečal s strupniki nekega pajka, sem mogoče razvil manjšo fobijo pred njimi. In takrat, ko mi lezejo po moji lepi beli steni, mi je res žal, da jih moram skenslat. Ker za tem na tistem mestu nastane tak ogromen rjav flek.

Ponavadi se po 5-10ih udarcih² s Totalom Tedna razlepi po steni, podobno kot tisti nesrečni majski hrošč na vetrobranskem steklu moje narobe obrnjene banje. Le da je v tistem primeru pomagal stelex.

Nekaj časa sem jih celo lovil in spuščal v naravo. Ugotovil pa sem, da kar hitro najdejo pot nazaj in da ni druge opcije kot likvidacija.

Sicer sem že razmišljal o kakšnem biokill-u, pa sem si premislil, ker ponavadi čepijo direkno nad mojo posteljo, tam kjer imam glavo. Torej to ne pride v upoštev, pa še veliko bolj human je udarec po zatilju, kakor pa utaplanje v strupu.

Verjetno se je s tem treba pač sprijaznit, saj živimo v času členonožcev. Bojda statistike pravijo, da povprečno letno človek poje 8 pajkov med spanjem

Sicer, več kot jih pojem, manj jih krasi mojo steno. Pa vendar zna biti občutek nekoliko neprijeten, ko pomisliš na to, da po tebi leze pajek, medtem ko spiš, ti malo kroži po ustih in bogsigavedi kaj vse počne, dokler pač ne pogoltneš.

Enega sem probal s stene odstranit s toalet papirjem. Situacijo sem le poslabšal. Sedaj mi ne preostane drugega, kot da vse skupaj počasi prepleskam, in pri tem razkužim vse kotičke.

Ni mi jasno od kje jim hrana, da zrastejo tako močni in veliki. Namreč v sobi imam namontirano zadevo, ki odganja komarje in podoben mrčes. Tisti repelent, ki ga daš v vtičnico in potlej zastruplja zrak okoli tebe?!

1. ne, lukaz, tud ibogain ne pomaga [↩]
2. better safe than sorry [↩]

September in oktober sta primeren čas za urejanje zavarovanja. Sploh če zopet nimate statusa. Prejšnji teden me je deklina prijazno spomnila, da moram zadevo uredit.

Obvezno je šlo dokaj hitro skozi, ker sva z gospo na upravi po dveh dneh letanja naokoli ugotovila, da imam zavarovanje odprto že od lani. Jaz, neumen kot sem, pa sploh nisem vedel, da tega ni potrebno podaljševati vsako leto. Sporočijo se le spremembe o statusu. Torej, če dobim službo.

Z dopolnilnim zdravstvenim je bilo pa zopet sila zabavno. Lani me je, ko sem še ves zmeden stopil iz stavbe kjer sem rihtal obvezno zavarovanje, tam en tip malodane porinil v kombi, kjer je imel ličen stolček in mizo na kateri si lahko podpisal pogodbo za dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Vse skupaj je izgledalo bolj kot kakšna filmska ugrabitev. Skrajno neokusno. Rahlo skeptičen sem se stalno oziral nazaj, da res ni kje kakšnega tipa s krpico prepojeno s kloroformom.

Tako ti zavarovalničarji prežijo na nič hudega sluteče študente. Pogodbo sem podpisal za dvanajst mesecev. To leto, ki naj ne bi imel statusa.

Pa smo spet nazaj pri včerajšnjem dnevu, ko se jaz končno spomnim, da je to treba podaljšat! In to tudi storim. Po pol ure googlanja končno najdem pravo stran z obrazcem. Internet pač dela čudeže. Vse izpolnim, pritisnem gumbek “pošlji” — problem rešen.

Ja seveda!

Danes zjutraj dobim mail od neke gospodične zavarovalnice triglav, da mi ni treba podaljševati ker imam pogodbo odprto od 1.10.2006!

No že, si mislim, pa do 1.10.2007, je eno leto, torej moram podaljšati? Prijazno sem odpisal, da sem bil pod vtisom, da sem pogodbo podpisal za 12 mesecev, vsaj tako mi je zatrdil gospodič, ki mi jo je pomagal izpolniti. In tako se tudi spomnim. 12 obrokov.

Na moje začudenje mi gospodična zavarovalnica triglav odpiše, da je sicer to res, da sem podpisal pogodbo za eno leto, ampak, da je prišlo do napake pri vnosu in da moja polica velja za 10 let?! Lahko pa mi pošlejo novo, če želim.

Ker si seveda srčno želim nove (namreč računam še na status enkrat v prihodnje) in da zopet ne bi prišlo do nesporazuma sem prijazni gospodični odpisal nekako takole:

Potlej bi pa prosil, da mi le podaljšate za eno leto. Torej le do naslednjega leta, ne na enajst let.
Za vaš trud se vam iskreno zahvaljujem!

Lep pozdrav,

Big Gigant Head

Mi je pa zdaj žal, da se nisem prej spomnil, da bi vprašal, če mi polica vseeno velja 10 let, čeprav sem plačal vseh dvanajst obrokov in točen znesek, ki je v pogodbi napisan. No ja … Živimo in se učimo.