Tretji Kamen od Sonca

Aaaah, spomini, na čase v katerih se sploh še nisem zavedal samega sebe. Če moj foter pravi, da je bilo lepo, potlej to mora biti res. Ali kot bi dejala deklina, “Bilo je ludo i nezaboravno!”

Kakorkoli že, vsak razlog za slavje je dober in zato se danes praznuje!

[mp3 filename="http://biggiganthead.blog.siol.net/files/2007/11/dan_republike.mp3"/]

In potlej mi mati po emajlu pošljejo še tole:

Drugovi i drugarice,

samo provjeravam, dali ste na radnom mestu i slavite Dan republike! A krivi ste sami, da radite! Da ste očuvali bratstvo i jedinstvo, kako sam vas učio, danas i sutra bi bili lepo kod kuće ili na odmoru!

Tito

Lahko se kar sprijaznemo. Slovenija ni kraj velikih priložnosti za male ljudi. Redko kje po svetu to še je. Ne živimo več v šestdesetih. Ali v ameriki.

Neugodno je, če poješ v kvartetu, kjer je število jajc večje od vsote števila zob vseh članov. Ne, da je sicer to dejstvo samo po sebi neugodno, ampak taki kvarteti ponavadi težko dobijo priložnost za nastop.

Razumljivo, saj jih lahko slišimo le ob vajah, če jih slišimo. Ker količine šljivovice, šnopca, rujnega vina in ostalih opojnih substanc dosegajo epske proporcije se zna res zgodit, da jih dejansko ne slišimo, ali pa dansledeči tega ne pomnimo.

No, taki običajno nastopajo le na pogrebih. Bi rekel, da blagor tistemu, ki je v trugi, pa ne bom zloben. Takrat pa se naši predragi junaki, člani razvpitega kranjskega kartela kvarteta, spomnijo, da bi bilo pametno, če bi se dogodku primerno tudi oblekli. Da bodo vsaj enkrat v življenju v stilu z nečem (ki pa nima direktne veze z alkoholom).

Obleke se sposodi. Čevlje, pa se lahko tako ali tako še kdaj uporabi, zato je pametneje, če se jih kupi. Seveda, preden se pri teh letih človek poda v shoping je pametno, da zvrne kakšnega takratkega, da se ne trese. Ker pa spoštuješ tudi princip: “več kot spijemo boljši smo”, vase raje zvrneš kakšnega več, kot manj.

Totalno zabetoniran torej odpujsaš po nakupih. Od vrtoglavih cen lakastih čevljev, je obvezen zavoj v kakšen pajzel, na kakšnega takratkega, tako, za živce. Nasproti pajzla, kot bi usoda to hotela, pa se znajde nekaj kar se ti tisti trenutek zdi idealno. Trgovina, ki ima kot nalašč vse za pogrebe. Mrliške obleke, čevlje, krste, žare, skratka vse kar je primerno za frišne kadavre.

In če so čevlji, ki stanejo 4.000 bivših SIT (~16,70EUR) dobri za umrlega kolega, bodo dobri tudi za nastop. Pri taki dobri kupčiji, od drugih najcenejših prišparaš celih 6.000 SIT (~25,04EUR), seveda zadeve niti ne preizkusiš, saj se ti z prišparanim denarjem preveč mudi nazaj v pajzl, na travarico.

Dan pogreba je, kot se v takih zgodbah dostikrat rado zgodi, skoraj preveč bajeslovno turoben. Sivi oblaki, grmenje, strele, ravno primerni pogoji za tisto pravo pravcato nevihto. Ko se odpravljaš od doma, še ne obuješ novih čevljov, ker bi se morebiti umazali na poti do tja, to pa bi bilo nesprejemljivo.

Ravno ko se imaš na parkirišču od pokopališča namen preobuti, se z neba biblijsko uščije. Medtem pa ti ravno ugotoviš, da si dal 4.000SIT za čevlje iz kartona, ki razpadejo takoj ko je malo bolj vlažno, kaj šele ob takem urnebesu. Takrat lahko rečeš le hvala bogu za tiste tri flaše pelinkovca, ki so bile v originalu namenjene za sedmino.

“Mercator roba” ni najbolj primerna fraza, je pa prva, ki pade na pamet.

Ne vem za ostale kraje po Sloveniji in po svetu, ampak Ljubljana je, vsaj kar se tiče prometa, izjemna. V ne tako zelo pozitivnem smislu.

Pred časom je bila na Celovški cesti, pri tistem križišču preden lahko zaviješ doli na avtocesto, prometna nesreča. Precej huda kakor bežno sem si jo lahko ogledal. Takrat sem se namreč peljal proti Kavalu in ravno, ko sem razlagal kako se je promet malo uredil, sem padel v gužvo. “Ne klič hudiča!” ni najbolj primerna fraza, je pa prva, ki pade na pamet. To je bilo še pred šentvidom, malo naprej od križišča kjer je tavelik merkator v Dravljah.

Takrat sem imel pametno idejo, da zavijem dol s celovšče in se po vzporedni cesti skozi šentvid malo prešvercam. Ko sem prišel do prej omenjenega križišča sem videl komplet zadevo.

En avto v semaforju, totalno razcufan, drugi pa sredi križišča, očitno je zavijal levo, s smeri proti centru. Ker je bil en avto v semaforju, le ta seveda ni delal. V takih okoliščinah pri taki gužvi pa zna biti rahlo neugodno, če si v Ljubljani in če si ravno tisti trenutek na neprednostni cesti.

Namreč, že tako nobenemu na kraj pameti ne pade, da bi koga spustil naprej — tu se vestno držimo principa “Naj sosedu krava crkne!” — poleg tega, pa še noben ne gleda na cesto, tako, da jih je tudi izsilit bol težko, ker tako ali tako vsi bulijo v nesrečo, kot tele v nova vrata. Seveda ne da bi se kdo, v primeru da bi bilo to potrebno, ustavil in pomagal.

Jaz sem se vključil tako, da sem čez ovirano križišče prehitel — “prehitel” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet — neko voznico, ki je prav polžje počasi sklopkala mimo raztreščenega mercedesa. Spretno in urno sem pognal mojo narobe obrnjeno banjo preko (beri: okoli/mimo) ovir in se nekako v rekordnem času, glede na gužvo, prebil do ciljne lokacije.

Ob vsem tem, mi je padla na pamet ideja, ki sem jo bral v Chuckovi zadnji knjigi. V Rant-u opisuje Chuck idejo, eksperiment, da v prometnih poročilih detajlno opišejo celoten dogodek in vse poškodbe. Anatomsko ne nujno točen primer (Malo sem že zarjavel, ker je že dolgo od tega, kar sem nazadnje imel anatomijo): “Neprivezan voznik utrpel udarec v glavo, ko je le to ustavil volan. Zaradi tega sta se močno razmaknili occipitalna lobanjska kost in pa atlas, pri čemer je prišlo do presekanja medule oblongate. Sovoznik, ki je bil ravno tako neprivezan je odletel skozi vetrobransko steklo in z glavo udaril v rob pločnika, na katerem so še vedno vidni delci cerebelluma. Vsi delci in kri še niso odstranjeni. Reševalci poročajo, da sta oba na kraju nesreče takoj umrla.”

Recimo, da se nekaterim zdi to ogabno, ampak grem stavit, da bi množice še vedno rinile, da bi si to ogledale. Filmi so dandanes že nekoliko ogroženi. Reality show-i vladajo svetu. In bolj kot so groteskni in morbitni, raje jih imamo/jo. Namen eksperimenta, v knjigi, je ravno ta, da vidijo če bodo ljudje spremenili svojo smer potovanja, samo zato da bi si dogodek ogledali v živo.

Naprimer, če bi bila Celovška totalno zabasana, vzporedna Vodnikova pa prazna, bi tam uprizorili neko nesrečo in nato po radiu sporočili točno kaj se je zgodilo, zato, da bi videli koliko ljudi zavije na vodnikovo. To bi bil en tak res banalen primer.

Ampak samo pomislite: Prometne informacije nove generacije, grem stavit, da zadeva dvigne rejtinge!