Tretji Kamen od Sonca

Velik problem “civiliziranega sveta” je nataliteta in nje postopno upadanje. Nekako se vsi nagibajo k rešitvam kot je ureditev sociale v državah, finančna podpora mladim družinam ipd. Vse skupaj pa je na žalost nekako neuspešno.

Seveda, ni bilo vedno tako. Včasih so ljudje imeli po osem otrok. Od katerih so le kaki štirje preživeli, pa vseeno. Rodnost je bila visoka, nataliteta je rasla. Potlej pa se zadeva počasi začne obračati. Po nekakšnem naklučju ravno ob ideji feminizma in izobraževanju žensk.

Funkcija ženske je bila včasih le ta, da je bila ženska. Gospodinja, kuhala, pomivala, pospravljala in skrbela za otroke. Po nastopu feminizma pa funkcija ženske ta, da hodi v službo, kuha, pomiva, pospravlja in skrbi za otroke ako se za njih sploh odloči. Ker imeti otroka danes je nekaj groznega. Boženedaj, da bi imel tri.

In človek, oziroma ženske, se tu zopet upirajo naravnim zakonom — razmnoževanju — samo zato, da gredo lahko v službo. In če iščete kakšen globji smisel življenja, kot je razmnoževanje, se žal motite.

Po mojem mnenju so take napredne, liberalne in izobražene družbe obsojene na propad. Nataliteta povsod pada. Razen v albaniji. Populacija albancev, naprimer, narašča eksponantno. Množijo se z neverjetno hitrostjo in v epske proporcije. Evolucijski zmagovalci. Če že moram potegnit vzporednico s preostalim živalskim svetom, bi verjetno bili najbljižje blattopteri.

Zelo banalen primer tega bi bil ta, da je več kot ena tretjina prebivalcev makedonije je albancev. Oziroma, več kot tretjina prebivalcev vsake evropske države (razen islandije) je albancev. Več kot tretjina zelenjadarjev na koseški tržnici je albancev. Spisek je dolg in suhoparen, tako da bom rekel le še: “itd.”
Večina Albanskih parov, ki so seveda nižje izobraženi, ali pa sploh niso, ima še vedno po deset do dvanajst otrok. Ravno tako je z južnim delom ZDA, kompletno južno ameriko, afriko in večino vzhodnega sveta. Mislim, da je jasno, kdo bo čez deset generacij vladal svetu.

Ker se ne morem izogniti množični histeriji se moram tudi jaz obregniti ob to temo. Ker me rahlo živcira. In karkoli že “obregniti” sploh pomeni. Profesorica v sredni šoli mi je sicer dejala naj ne uporabljam dolgih besed v spisih. In čeprav ne vem kaj pomeni, se mi zdi veliko bolj kulturna — beseda, ne profesorica — kot pa (ob)drgniti.

Skratka, vsako leto že novembra poslušam, da se bliža veseli december. Veseli december tisto, veseli december to, — če si pri Kai doma — Veseli december tega, Kuhančki, ljubljanske lučke, štanti z vso mogočo neuporabno kramo, žurke gor-dol, Franci na Balanci bo odprt vsak dan do štirih zjutraj ipd…

Vsako leto isto. In vsako leto je Veseli December. Ne, veselje samo me niti ne moti. Ker sem tako ali tako vesel. In čisto naključje je, da se tako tudi pišem. Pa tudi to ni bistveno. Sprašujem se, če ne bi bilo, torej, lažje kar mesec preimenovali iz decembra v veseli?

Ali pa vsaj veselidecember, ali kaj podobnega? Ker se mi zdi nepravično do drugih mesecev (razen do aprila), da nimajo svojih vrstnih pridevnikov. Tako ali tako je vse skupaj izgovor za konzumacijo nekulturnih količin alkohola. Ampak jaz nikogar ne obsojam. Skratka, če ima še kdo podobno idejo ali glas podpore, lahko Ati Jankoviču in višjim silam sestavimo peticijo, predlg za referendum, da se december preimenuje v veseli. Potlej bi šele videli veselje, ko bi bil december kar naenkrat veseli veseli. Mislim da sem se izgubil?

No ja — me pa je letošnje (dosedanje) decembrovsko veseljačenje mladih/mladoletnih delikventov malo presenetilo. Oziroma niti ne presenetilo, samo nekako opažam, da je vsako leto manj pokanja, manj petard, manj raket, pa čeprav živim presneto blizu Dravelj. Sprašujem se, če je morda razlog v tem, da so otroci odkar smo v evropski uniji pametnejši in bolj preudarni?

Ali pa so po drugi strani izgubili zanimanje za petarde in ostale pokajoče stvari zavoljo (ohne in bognedaj) strelnega orožja. Kar se ne zdi niti tako neverjetno — Dravlje, pa to. Mogoče pa je to samo moja domišlija in bo pač na noviga lejta dan akcija. “Veliki pok” ni najbolj primerna besedna zveza, je pa prva, ki pade na pamet. Pustil se bom presenetit, ali: kot da imam izbiro?!

Pri nastajanju te objave sem imel pomoč pismene deklice — ja tega od ljudi ni za pričakovat:

Ob vprašanju ali je “veseli” pridevnik, sem dobil odgovor “Ja, in to vrstni pridevnik!” Kar me je rahlo zmedlo. Še bolj pa me je zmedlo, ko sem na vprašanje ali je “obregniti” legitimna beseda dobil povratno informacijo: “Ja, v primeru, da je povratno svojilno rabljena”.

Hudiča, jaz bi bil tud pameten!

Niti ne morem realno oceniti, kako življenje z mojim očetom vpliva name, oziroma, kako bi bilo, če bi živel nekje drugje. Pa ne, da mi kaj manjka. Niti ni to, da se pritožujem nad tem, daleč od tega.

Tu gre bolj za to, kako vse to vpliva na moj spanec. Sprašujem se, če bi kaj dlje spal, če me on ne bi vsakič zbudil.

Moj spanec je zelo krhka zadeva in zelo zelo malo je potrebno, da se zbudim. Torej, ko me hoče moj predragi in prijazni oče zbuditi, gre pri tem bolj za sadizem in ne več toliko za bujenje. Ker sem ponavadi buden še preden se nadvse agresivno odprejo vrata, tako, da lahko pri polni zavesti čutim kako mi trenutek za tem v glavo prileti copat, ali kaj podobno iznajdljivega, ki se valja po stanovanju.

Ampak dobro, namenskega zbujanja se počasi odvajamo in tudi ratuje vse bolj prijazno. Zadnje čase sledi tistemu tipičnemu podir… odpiranju vrat le še spodleteli poskus šepetanja v obliki fraze: “EJ! A spiš?!”

Skratka. Najhuje je pa tisto, ko me zbudi totalno nehote. In to samo zato ker se starejšim ljudem očitno ne da dopovedat, da so telefoni ravno zato tako priročna stvar, ker ni treba več kričat iz hriba na hrib. In da se povsem dobro sliši če govoriš mirno in tiho (še posebej v primeru, da kdo v neposredni bližini spi). “Tulifon” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet. Ampak to se ponavadi ne vsede v pravi del spominskega centra. Oziroma gre povečini kar skozi eno uho notri in skozi drugo ven.

Isto je s tipkanjem po tipkovnici. Bi rekel, da bi se lahko človek, ki že več kot dvajset let dela z računalniki, počasi navadil, da to ni tipkarski stroj in da se ne bo nič več in nič manj poznalo na ekranu, ne glede na to kako močno udariš tipko. Vsa čast proizvajalcem tipkovnic, ki to zlorabo lahko zdržijo.

Ja, spomin je lahko zajebana zadeva. Običajno sem jaz tisti, ki pozabim pomembne stvari, raznih malenkosti pa se spomnim. Pri mojem očetu pa je ravno obratno. Pozabi razne malenkosti. Kot je naprimer ta, da je printer v moji sobi, in da naj nebi printal, ko jaz spim. Včasih pa, na svojem računalniku, čisto nedolžno in po pomoti naenkrat pritisne kombinacijo tipk Ctrl - P ter slučajno miško premakne na točno nad gumbek “natisni” in po Murphyu ravno tam ponesreči stisne na levi knof. In to ravno takrat ko je treba sprintat kakšnih 30 strani štartne liste ali česa podobnega.

“Infarkt” ni najbolj primerna besedna zveza, je pa prva, ki pade na pamet.