KOSOVA REPUBLIK!!
Danes je nadvse zanimiv dan. Srbski konzul je domov poslal svojo ženo, Toni Cetinski mi je napisal “Za BigGigantHead-a od srca T. Cetinski!”, Drago Kos pa je dobil svojo državo!! (Amerika pa novo podružnico)
Svašta …
Ko ti crkne vlak, nekje vmes med sekretom (Nachod) in ritno luknjo sveta (Broumovo) nekaj kilomentrov stran od poljske meje, se zaveš, da si prav zares v tisti klišejski vzhodni Evropi. Zadeva je bila sila komična. Na srečo smo ravno speljali s postaje Hronov. Kaj naj rečem — stari češki dizli. Najina prijateljica/gostiteljica/vodička Maja nama je povedala, da je prvič videla, da bi se kaj takega zgodilo. Običajno, ponoči, iz kakšnega tunela kdo odpelje tire in jih proda za staro železo, ampak kaj takega pa še ne …
Prazvaprav, ne! Gremo od začetka.
Čudne stvari se dogajajo. Predvsem v zoni somraka. Trbovlje. Točno tam, kjer ni bilo signala za mobitel in kar nisva mogla najti mojega fotoaparata, za katerega se stoprocentno spomnim, da sem ga imel v žepu mojega montla! Še poklicat nisva mogla h meni v službo, ker sva se tam pred odhodom oglasila, ker je ravno par sto metrov stran od glavne postaje.
Vse sva preiskala. Dobil sem tist odličen občutek, ko sem šele pol ure na poti, pa sem že izgubil fotoaparat. No, ko sva malo za trbovljem uzrla tudi sonce in ko sva dobila signal, sva še enkrat pregledala vse stvari. Fotoaparat je bil v žepu ene od potovalk, v katerega sva pogledala. No, sej pravim, take stvari se dogajajo …
Legenda je bil tudi sprevodnik par exellence! Kot bi bil speaker na boksu je napovedoval “dobrodooošli daaame in gospoooodje, na vlaaaku Jože Pleeečnik!” Vsake kvatre pa je seveda prišel preveri, ako “ima nekog novog”?
Prvih osem (od dvanajstih) ur na vlaku je minilo sorazmerno hitro (dobra družba). Zadnje štiri ure pa so bile mučne. V kupe je namreč prisedel gospodič z dreadlocksi. Razumem, res razumem, da lahko po par dnevnem potovanju z vlakom malo smrdiš, ampak ta smrad je bil pa čista muka. Sedel je na moji desni. In vedno ko se je premaknil. Ugh. “Deratizacija” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet!
Prvo noč sva prebila v novem stanovanju majine sestre. Razgled je bil odličen, sploh ker je bil nočni. Zjutraj pa takoj nazaj na vlak. Čakala nas je štiriurna pot do Broumova. Nekje po treh urah in enemu prestopu, pridemo do omenjenega. Benz pumpa na dizlu šla. Smeha polno — slike tega pa, ko jih uspem spravit s telefona.
Broumovo je zelo simpatično mesto. Žal pa so zaradi svoje zakotnosti zaprte stvari ko ni ravno turistična sezona. Ker sva želela videti cerkev od znotraj, sva mogla na mašo. Seveda, sva se udeležila tiste v latinščini. Župnik ni znal pravilno izgovarjat.
Te maše so vbistvu prav smešne. To je bila namreč moja prva. Vstaneš, se vsedeš, vstaneš, se vsedeš, spet vstaneš, se spet vsedeš, ostale štiri starejše mam’ce, ki so bile poleg nas v cerkvi na maši, so si podajale roke, sem pa tja so malo zamomljale, … skratka izredno smešna zadeva. Če še niste bli, je to must see. Smeha polno, sam se je treba odznotri smejčkat.
Pogledi so seveda zanimivi. Na eni strani vidno razpadajoče stavbe, kakšno stransko ogledalo z yugota na oknu, da se vidi kaj počno na ulici, na drugi strani pa lepo obnovljeni samostan, cerkev, šola in bolnica. Pod mestom pa se nahaja takozvani Penny Market. Makovko dobite za 0,08€. Jogurt je 0,10€. Pivo pa malo manj kot 1€. Da dol padeš! Definitivno grem še nazaj.
Cel dopust sem se mučil zapravit tist denar, ki sva ga zmenjala, pa nama je 350 čeških kron še ostalo.
Praga. To pa je nekaj posebnega. Imela sva srečo, da sva bila situirana precej blizu Vanceslavskega trga. Pravzaprav v čistem središču mesta. Generalštab je bil hotel s štirimi zvezdicami, nekadilski — na kar te opozarjajo na vsakem koraku in za kar celo podpišeš nekakšno izjavo, na podlagi katere te lahko terjajo za 50.000CZK, če to kršiš — namenjen posebej parom. Za 50€/soba za 2/noč rezerviran preko hrs.com (ako kam potujete, so tu definitivno najbolj ugodne cene), dobiš ogromno posteljo z baldahinom, kavč, in komplet postrežbo. Napitnine so kar padale.
Zanimiva stvar pri pragi je to, da vsakih pet do deset minut slišiš bodisi policijo, bodisi rešilca. Spraševala sva se, če je res toliko kriminala ali pa vse tako resno jemljejo. Češki plakati, ki podobno kot pri nas za vojsko, tam za policijo obljubljajo mladim, ki bi se jim morebiti pridružili veliko akcije.
Ko se človek tam vpraša, kam na večerjo in če se ravno nahaja na glavnem trgu, je okoli njega že cela množica ljudi, ki ga kar na ulici prepričujejo, da obišče eno ali drugo restavracijo. Običajno so to temnopolti ljudje, ki so tudi tematsko oblečeni. En v Irca, drug v Mehikanca, tretji v obleki, ipd.
Midva sva se en večer oglasila v Argentinski. Ena iz med dražjih kot sva kasneje izvedela, ampak za naše standarde še vedno poceni. Smeje se mi. Pred vrati, kot sem že omenil, stoji stopetdeset kilski tip oblečen v mehikanca in se dere “Welcome, welcome”. Delitev na nekadilski in kadilski prostor je podoben bivšemu slovenskemu. Še pred Bručanovim zakonom.
Postrežba je pa erste klasse! Gospodič oblečen v gauchota se je zelo potrudil. Poleg tega pa sta se pridružila še dva prijazna mehikančka, mariachija, ki sta nato brenkala na kitaro. Bila sta svetovna. Nikoli ne bom pozabil tistega “senkju! senkju! Amigo! Senkju!”, ko sem jima v “Thank you” lonček vrgel 5€. Lepo je po dolgem času videti, da ljudje še cenijo denar!
Ne vem zakaj, ampak žal mi je, da jima nisem rekel, da naj zaigrata Labambo!
Toliko od mene. Za day-by-day opis in pa slike bo pa poskrbela deklina.
Po težkih osmih urah dolgočasenja na nočni izmeni, s podočnjaki do tal in sanjajoč o posteljici, se okoli šeste ure vsedem v avto
v odpeljem proti domu.
Peljem mimo sodišča, kjer malo bolj pritisnem na gas, mislim da sem peljal 60, tako za vsak slučaj, da ujamem semafor, zavijem levo, takrat sem peljal že počasi, s križišča desno, pa za mano, kot da bi hotel ujeti tajkuna (sedaj sem suženj in nosim kravato), zapelje policaj z lučkami, in mi spusti zvočni signal. Mene pa skoraj infarkt, da nisem tako zablojen, da sem čez rdečo zapeljal.
Ker na gosposvetski ni kje ustavit, zapeljem na kersnikovo. Tam pa miljon drugih policajev in še miljon omladine — sami vestni hipci … Da se usereš! Čista racija. Zapeljem ob rob ceste prižgem vse štiri žmigavce, oni za mano pa mimo mene v množico in v akcijo.
Najprej mi ni bilo čisto nič jasno, nato pa sem bil malo jezen. Peljem naprej in naokoli, mimo “bavarca” zopet proti gosposvetski, gledam — v špeglu nobenega za mano — zavijam na gosposvetsko in spet. Za mano patrulja z lučmi. Le, da mi ta tokrat ni spustil sirene. Tako da sem peljal naprej.
Čeprav sem se spraševal, kaj če me ta res hoče ustavit? No nakoncu me ni in zgleda, da me niso zamenjali za tajkuna. Konec dober vse dobro, zaradi incidenta pa sem ob 10 let življenja!