Tretji Kamen od Sonca

Tista resnična vrlina pri človeku, ni tista, da ostane ponosen, ampak tista, da lahko ta ponos pogoltne. Na tone, celotnega, da ga ogloda do kosti in mu še to ni dovolj. Resnična vrlina je ta, da smejoč-se nastavljaš vedno isto lice. Ne to, da vse preneseš stoje, ampak da vse preneseš smeje.

Dobrih osem let nazaj, sem sedel v nabito polnem avtu. Sedem nas je bilo takrat notri in ko smo že skoraj speljali, pridivja zraven čisto moker in pijan tip, odpre vrata in se vrže not. Razen enega kolega, ki ga je poznal že odprej, smo ga ostali spoznali taisti večer, ko je v spektakularnem zdrsu v luži na trgu republike odletel po tleh.

Ko je tisto svojo idiotsko betico tiščal skozi vrata sem si, tipično ljubljansko, takrat mislil “vat d fak?!” To, da smo mu povedali, da to ne bo šlo ga ni odvrnilo od tega, da bi prisedel. Oziroma, da bi se ulegel čez vseh pet, ki nas je bilo na zadnjem sedežu.

Teden, mogoče dva za tem, sem sedel na avtobusu, na petki in se vozil proti elitni soseski. Zunaj je bil en tistih hujših aprilskih nalivov. Avtobus pelje čez podvoz, malo naprej od gosposvetske, tam pa spet ta tip, ista frizura, ista jakna. Na kolesu. Po zadnji gumi, vse dokler ni prišel do križišča pri Tivoliju. Takrat so ga spoznali še preostali potniki na avtobusu.

Spet eden tistih kodak-moment-dih-jemajočih padcev čez balanco. Eden tistih, ko se na koncu znajdeš s kolesom okoli pasu, zobniki v kolenu in s pedalom v glavi. Tistikrat je še mene zabolelo, ko sem to videl.

Sčasoma, z leti, smo se nekako zbližali. In bolj kot sem ga spoznaval, bolj sem vedel, da je en tistih, ki bi naredil karkoli, samo zato da bi bil del družbe. Dvorni norček. Brez sramu, brez ponosa, drugorazredni človek in to se mu ni zdelo nič takega.

In res, da je bil del družbe je delal butaste stvari. To bi pa bil, pravzaprav, lažje brez tega ampak moja logika takrat je bila, da se je bolje učiti na tujih napakah kot na svojih. Ne, ni šlo toliko za škodoželjnost, kot za eksperimentiranje z raznimi stvarmi, brez da bi zares izpostavil samega sebe. Ko si enkrat realno in objektivno videl posledice, si resno premislil, če bi se spustil v kakšno tako potezo.

Izkušnje tega človeka so me naučile veliko pomembnih življenskih stvari in pomagale do veliko pomembnih življenskih odločitev. Ja, šlo je za izkoriščanje, saj vedno gre.

Po drugi strani je pa šlo tudi za iskanje zgornje meje. Kako daleč lahko človek gre, kako daleč si upa iti. In ta je šel vedno dlje, bilo je naravnost neverjetno. Bilo je vse bolj groteskno. Če mu rečeš naj poje živo žabo, bo to res naredil, samo zato ker mu je nekdo, ki se mu je zdel kul tako rekel?

Tista živa slika, kako baše v usta ogromno žabo, dokler ne vidiš le še trzajočih zadnjih krakov. Vidiš kako na svoj edinstven način, s tisto nesrečno žabo v ustih, nemo in ozirajoč se naokoli po prostoru išče rešitev zagate v katero se je brez pravega razmisleka spravil samo zato, da bi naredil vtis. Tisti grenek okus, usta polna sline in žabe. Refleksno mu gre na goltanje. Pljuniti ali pogoltniti, to je sedaj vprašanje?

Ta tip je ekstremist celo v svojem že samem po sebi ekstremnem področju. Kapo dol, da je preživel toliko časa kot je, sploh pa toliko časa kot je, okoli mene. Humar je preživel Nango-Parbat, ta tip pa puberteto v naši takratni družbi. Nekako pa mislim, da sta si izkušnji zelo blizu. Kar te ne ubije, te okrepi — no, tako pravijo.

To je pa pomembna življenska izkušnja, da veš, da huje ne more biti. In ko enkrat preživiš to, je vse lažje in vse lepše in vse bolj preprosto in nič te ne potre in nihče ne more biti boljši v tem da je slabši. Mi ne vemo kako je to, mi ne poznamo tega občutka, z našimi drugorazrednimi objektivnimi izkušnjami, plastičnimi, brez prave globine. Mi nismo nikoli zares sproščeni in nikoli nismo zares mi. In, v vsem tem, mi ne bomo nikoli popolni idioti.

Kako že pravijo: Brez poraza ne znaš cenit zmage?

“Čakmal Norris,” je požrl polovico obeh besed, vdihnil in nadaljeval, “ti jaz povem enega, ki je pa čez vse“! Jaz res ne vem. Ampak debata vedno nanese na pijance. Tiste prave-prave, ki visijo za šankom in težijo natakaricam, ali pa strankam, povečini pa kar obojim.

Ne vem, ali je to res videl, prebral, ali pa mu je kdo povedal tako kot on meni. Kakorkoli že, tip me gleda, s tisto rahlo povešeno betico, že precej steklenimi očmi in živo rdečimi odprtimi ustnicami ter plitvo in pospešeno diha. Skoraj da sope. Tako, ko ti že slabo ratuje in poskušaš vse to zadržati not. Ako se kdaj znajdete v tem stanju, pa vam kdo reče, da “globok dihi ej,” ga ne poslušat.

Razlaga po pijansko, smrtno resno — že samo če si ga pogledal, si se moral smejat. On pa razlaga, o dveh pijancih v lokalu, tam nekje, v eni vasi na obrobju ljubljane. Razlaga, kako sta se skregala zaradi kelanrce! In kako eden pravi: “Počakej tle, pridm prec nazaj pa boš vidu!”

Takrat sem mu rekel, da sem tega že slišal, kot da bi pravil kakšen vic. No, roko na srce, pijanske v bistvu so bolj vici kot karkoli drugega. Rekel sem mu, da je to zagotovo tisti, kjer oni drugi počaka, taprvi se pa vrne z lovsko puško, pa mu tadrugi reče, da naj to pokalico raje pospravi, da gre še on nekaj domov nekaj iskat, nato pa se vrne z kalašnikom.

Sledi tisti dolgi pijani “neee”, to je tisti ne, ki bi sicer v kakšnem bolj treznem stanju izzvenel tako, kot bi ravnokar slišal najbolj absurdno stvar na svetu. “Počaki, da ti povem do konca,” je malo zahripal.

Ko gre naš heroj iz lokala za njim zaklenejo vrata. Pol ure mine in noben se niti ne spomne več, da sta se gospoda skregala. “Pol se pa vsi začnejo režat, men pa nč jasn,” že napol v smehu govori, “pol ga pa vidm tm! Oblečenga v KIMONO! BOS! S črnim pasom okol zavezanim!”

Ta tip, ta pijanec, stoji bos, v kimonu s črnim pasom, pred zaklenjenimi vrati lokala. Ko mu odklenejo vrata, stopi not, se prikloni nasprotniku, ki še vedno sedi za šankom, in sklene roke v stilu molitve. Za tem pa se postavi v stav in malo zamaha po zraku, da konča v tistem položaju, ko se v Matrici Neo herojsko odloči zoperstaviti agentu Smithu. “Pridi, pridi” kretnja.

Na tej točki se nas je že večina prisotnih, malodane, zvračala s stolov. Oni novi kolega pa pravi, da to še ni vse.

Ta pijanec, ta stari ata, ki stoji bos v kimonu izza svojega črnega pasa potegne nunčake in začne z njimi opletat po zraku. “Kodak moment” ni najbolj primerna besedna zveza, je pa prva, ki pade na pamet! “In kako ustavš podivjanga pjanca z nunčaki,” sprašuje ta novi kolega, ki nas stekleno gleda z malim pridihom nasmeška.

Razložil je, da nekdo v lokalu pač stopil do njega in mu dejal: “Ej! Ful maš hude nunčake, jst tud razmišlam, da bi si jih kupu, a jih lahko mal vidm,” ata pa mu nato odvrne, da “itak, tle j’h maš pa poglej!” Malo za tem je prišla policija. Organa sta najprej vprašala, če je to hec, če imajo fantovščino, nato pa sta ga spokala v avto in na postajo.

Govoril mi je, ta novi kolega, kako je take pijance najtežje metati iz lokala, “ko enkrat vrže sidro,” pravi, “ga ne spraviš stran!” To mi je rekel kakšni dve uri za tem, ko nam je šef lokala rekel, da imamo dovolj in da naj počasi zaključimo. Obetavno.

Vedno ko pomislim, da mi odmirajo nenadomestljive celice v glavi, me prevzame občutek nelagodja. Ampak to je baje naravno — to da z leti odmirajo, ne občutek nelagodja. Če vam kdo kdaj reče, ko vam je nelagodno, da je to naravno, mu ne verjet — sploh ne zdravnikom. No nazaj k odmirajočim celicam: nekaterim odmrejo prej, nekaterim kasneje, načeloma pa vse to doleti. No, niti ne načeloma, ampak kar sigurno, da bodo odmrle.

“Besede ubijajo” ni najbolj primerna teza, je pa prva, ki pade na pamet.

Problem, pri meni, je ker ta proces še dodatno pospešujem. Mogoče sem po tej plati celo malo mazohista. Uživam v tej vrsti trplenja, pa čeprav je malo drugačno, kot pa tista prava pravcata bolečina-bolečina. Res, besede ubijajo.

Zadnjič enkrat, za valentinovo se mi zdi, sem bil v Cvetličarni Mediapark na koncertu Hari Mata Hari. Varešanović ima, še vedno, fenomenalen glas in res poje s srcem. Zaradi tega fenomenalnega glasu, pa sem naslednji dan ljudi v službi še pol šihta spraševal: “Kaj? Kaj?” Slišal pa sem samo piskanje.

To piskanje je predčasno umiranje mojih slušnih celic. To piskanje so (bili) toni, ki jih ne bom nikoli več slišal. Besede ubijajo. Tragično, a resnično.

Hrup je torej tisti tihi sovražnik, ki me uničuje odznotraj. Hrupa se lahko povsem znebiš le tako, da oglušiš, kar pa nekako kontradiktira mojim načrtom. Da pa se omejiti — hrup, to. Po mojih opažanjih so največje proizvajalke hrupa prav — kdo bi si mislil — ženske! Takoj za ženskami pa so letališča, oziroma letala in pa cerkveni zvonovi.

Ampak če izničimo element ženskega hrupa, zmanjšamo hrup za več kot osemdeset procentov. Res!

Ja, ženske glasilke proizvajajo neverjetno prodorne in škodljive vibracije — to so tisti rezki glasovi — ki uničujejo naše auditorne celice ali kako jim že pravijo. Besede ubijajo. Naši stari očetje, pred mnogimi desetletji, so se tega zavedali. Milina in nizki, neškodljivi toni.

Tisto vprašanje — ali drevo naredi zvok, ko pade, če ni nobenega zraven — ni najbolj primerno. In če ti toisto drevo pade na pamet, pa je v tem slučaju poleg tudi ženska, ali ga slišiš? To vprašanje naj dandanes buri domišlijo filozofov.

Ja, besede ubijajo.

Nekje za lomom, na avtocesti proti ljubljani, je bilo že kar zajetno zasneženo cestišče , po radiu pa je padel en prav pameten nasvet: “Na pot pojdite le dobro pripravljeni in le če je to res treba”!

No, v bistvu, je bilo tisto takrat le še manjša nevšečnost. Bom raje začel od začetka.

Dan poprej, torej v petek, sva se s sodelavcem pogovarjala, da grem z boljšo polovico na morje. Rekel sem mu, da me ne zanima, če bo dež, da v vsakem primeru grem, ker je za primorsko napovedano da bo le delno oblačno in to pomeni, da bo delno sončno.

(more…)

Danes ob šestih zjutraj je Rafi začel nažigati vaške zvonove do konca. Kot da bi Jezus vstal od mrtvih danes in ne pred par tisoč leti.

To nabijanje v bistvu še kar traja. Vmes je dvakrat nehalo.

Ni mi jasno. In nikoli mi ne bo. Če se jaz ob šestih zjutraj sprehajam po mestu in — pač, nabasan ko stoka — prepevam Hej Brigade ali kaj podobno simboličnega, dobim kazen v višini šectopedesetih evričev za kaljenje javnega reda in miru. Ko pa faranske nindže nažigajo svoje zvonove ob istem času, pa je to kulturna dediščina?

“Dvojna merila” ni najbolj primerna besedna zveza, je pa prva, ki pade na pamet.

Ja, Rafi, kardinalov osebni prijatelj, se mi je s tem kaljenjem mojega spanca in miru precej zameril. Danes, ob šest in sedemnajst minut zjutraj, so me obhajale zelo mračne misli in ideje. Ne samo to, da bi ga oglobil za šectopetdeset evričev.

Ne, nisem ravno ponosen nase, ampak prav živo sliko sem dobil, kako človek v rimski opravi na vrhu lokalnega hriba s sulico v roki dreza vranico našega nabitka¹ — farana, nato pa z nemškim naglasom kriči: “Alojz! Lila Pause!” Dreza ga tja, kjer bi bilo lahko še dodatno rebro, pa ga je Adam zamenjal za enajsto kugo ali kako že pravijo?

Pa ne da mu želim kaj slabega, faranu, ne Adamu, samo želim si mirnega nedeljskega spanca, ki že tako redko pride.

Če tako pogledamo, je logično, da je Jezus vstal od mrtvih — ob vsem tem hrupu.

Malo iz konteksta: Pri vseh zapisih, kateri vsebujejo kakšne povezave z lokalno versko večino, se pojavlja nek vzorec. Prvi komentar vedno pade iz Lole Blue. :)

1. nabyték — tako mimogrede — je pohištvo po češko!↩

Na internetu, v “rumenih straneh” slovenskega telefonskega imenika je vse o njih. Trgovci s smrtjo. Res! Vse je zapisano v duhovitih geslih. “Hitra rešitev, individualni pristop, prijazno in strokovno osebje”. In pa “izdelki za profesionalne uporabnike”.

Pa ne govorim o tistih, katerih govori tisti čudni tip, ki je napisal knjigo z istim naslovom: Trgovci s smrtjo, ki govori o Janezu Janši in ostalih. Ampak tistih pravihpravih.

Kolega mi je ravno zadnjič pravil o tem. Rekel je, da ima eno precej hudo nadlogo in da se je na enega od teh oglasov tudi odzval. Bojda ni imel izbire. Poskušal je že sam rešiti situacijo — med drugim tudi s strupom — pa ni in ni šlo. Pravi, da je bilo vedno huje. Rekel pa je, da se tega more znebiti, ker gre za obče dobro. Namreč ni vplivalo samo nanj, ampak na celo njegovo družino.

Poklical je na enega od teh — prijazno in strokovno — oglasov, ni pa želel povedati katerega. Na drugi strani linije se je oglasila neka prijazna, po glasu sodeč, starejša gospa. “Delo opravimo v čimkrajšem možnem času in profesionalno, da vaš čimmanj oviramo pri vaših vsakdanjih opravilih” je dejala. Zadeva naj niti nebi bila tako draga, je pa tako — več kot plačaš, bolj humana sredstva uporabijo.

Ti ljudje, trgovci s smrtjo, imajo več dela, kot bi pričakoval, zato je trajalo kakšen teden, da se je oglasil strokovnjak, trgovec s smrtjo. Zanimala ga je narava problema, nato pa sta s kolegom iskala najbolj optimalne rešitve. In res. Kakor so dejali v oglasu: Bil je “prijazen in profesionalen”. Kolega ga je seznanil s problemom, dejal je, da ga razume in da se često srečuje s takimi zadevami.

Ko sta prišla do nekega razumnega dogovora okoli cene, mu je dejal, da je mogoče vseeno bolje, da za par dni zapusti stanovanje, da gre k punci, sorodnikom, kamorkoli, da ga ne oviraš pri delu in da je delo zares opravljeno tako kot je treba. Čeprav, to ni bilo ravno v skladu s tistim “čimmanj oviranjem pri vsakdanjih opravilih”, ampak narava te nadloge je pač taka, da drugače ne gre. “Ko končam, vas pokličem” mu je dejal profesionalec.

Pravi, da so s starši par dni preživeli na vikendu. Ni kaj veliko razmišljal, kako to poteka in ali je že opravljeno in kdaj bo opravljeno. Čeprav je na koncu dejal, da je pričakoval, da bo to vseeno malo hitreje. Kot mu je kasneje razložil strokovnjak, je trajalo malo dlje, saj je bila nadloga veliko bolj trdovratna, kot je sprva kazalo.

Kasneje mi je pravil, kolega, da je pravzaprav res neverjetno, kako profesionalno je to opravil. Pravi, da v stanovanju ni videl nobenega ščurka že cel mesec in da so zares pobili čisto vse, tako kot so dejali in da so res vredni svoje cene. Pa še pospravijo za sabo! Vse je bilo tako, kot so pustili tisti dan, ko so šli na vikend. To, so tisti pravi trgovci s smrtjo. Vam rečem!

…Za ameriko kakopak! In dogaja se še hitreje kot napovedano!

Po eni strani že komaj čakam, da že preselijo to svojo bazo v Avianu na Kosovo. Ja, človek se vpraša zakaj se jim je tako mudilo priznat Kosovo, ker amerikanci tako ali tako nič ne naredijo, če nimajo kakšnega interesa.

Kosovska vojska bo od sedaj naprej, tako kot afganistanska, v bistvu ameriška vojska.

Pa poglejmo bonuse nastanitve ameriške vojske na kosovo: Vsekakor pokuriš manj kerozina, če se odločiš bombandirat Palestince, nihče ti ne oporeka če v bližino bližnjega vzhoda uvoziš atomsko bombo (tako kot bi — so — ti oporekali, naprimer, v avianu), balkanski guantanamo, kvalitetnejša zelenjava za G.I.-je, večji “vpliv” na “stabilnost” balkana, bližnjega in daljnega vzhoda, pa še italjanov ti ni treba prenašat.

Odpirajo nove fronte. Me zanima če jim bo uspelo, zadnji križarski pohodi namreč niso obrodili nevemkakšnih sadov.

In ker vemo, da ameriški vojaki, posebno tisti mladci, radi delajo pizdarije oziroma, se radi razživijo, bo zabavno takrat, ko bodo odkrili kaj za albance dejansko pomeni izraz oko za oko. Napovedujem mnogo incidentov in veliko smeha!

Na telefonskem odzivniku, me je, prvič v življenju, čakalo sporočilo. Te funkcije pač nikoli nisem uporabljal. Prav presenečeno sem poslušal kaj to je. In to takoj zjutraj, ko sem se zbudil, ko mi ni bilo še čisto nič jasno, ko sem bil še rahlo odsoten, napol v snu itd.

Najprej slišim neko skupino ljudi, ki se pogovarjajo o tem, koliko lahko človek skoči v višino. Meter pa pol, meter dvajset, koliko je pravzaprav res visok košarkaški koš, nato debata “da skočiš meter dvajset? Ne … to je že majhen avto!”, “To lahko samo un, kaj je že … Marko Milič¹,” nato nek, milo rečeno, znan glas pravi, “Ja, pa Bruce Lee!”, nato spet trušč in hrušč, sledi burna debata o tem koliko je visoka miza.

Moje vprašanje je bilo le kje, kdaj in kdo!?

Ko je bila ugotovljena višina mize je sledilo pa tisto najbolj legendarno. Tisti najbolj znani pravi: “Jaz pravim, da to preverimo na licu mesta,” nato pa nek avtoritativen glas, “Dobro! Recimo, da je miza med 70 in 80 metrov (… ?!), gospod E., vi trdite, da skoč’te meter dvajset v zrak, sonožno, zdej pa prosm TO DOKAŽTE in skočte na mizo… Gospod natakar, mal’ bo zaropotal’!”

Ravno ko sem to slišal, sem ravno naredil požirek soka. Seveda, sem spektakularno popljuval celo posteljnino.

Bolj ko sem poslušal, bolj so mi bili glasovi znani, nisem pa vedel od kje, in kje so te idioti to temo našli. Vse skupaj je bilo za umret smešno.

Dokler nisem ujel prvega znanega imena.

“Popolna paraliza”, “šok”, “zastoj srca” so tiste besede, ki so prve padle na pamet, pa so kar zadele žebljića na glavića!

Temu se reče hitra streznitev. Tako kot tisto, ko te nekdo zjutraj polije z vodo. Zavoljo lastne zdrave pameti sem si ponovno predvajal posnetek. Manj mi je bilo jasno, kako sem lahko to sporočilo na odzivnik dobil včeraj, če pa vem, kje je to bilo, kdaj je to bilo in kdo so ljudje, ki so na posnetku.

Posneto je bilo (!) nekaj tednov nazaj, na slavnostni večerji z jaro gospodo. Tisti, ki je — slišno nabasan ko stoka — na veliko razpravljal o višini mize, tisti “bi to preveril na licu mesta” in tisti “Ja, pa Bruce Lee”, pa sem bil pravzaprav kar jaz sam.

Cona sumraka, vam rečem… kot da bi bil v trbovljah.

1. Če se kdo še spomni, je Marko Milič, pred kakimi desetimi leti preskočil hondo CRX in zabil koš↩

Moj najljubši avtor, car ultraprestopiške proze, ne počiva. Dvajsetega maja izide še ena izmed njegovih knjig, ki že ob kratki predstavitvi precej obeta. Naj pa bi bila to druga knjiga v tej triologiji. V tretji pa planira vse skupaj povezati. Prva knjiga je Rant, o kateri sem že pisal. Tema o kateri piše pa je povsem drugačna.

Po vsem tem lahko — kljub temu, da druge še nisem prebral — rečem, da komaj čakam, da v roke dobim tretjo. Ta bo morala biti genijalna.

Snuff pa vbistvu pripoveduje o največjem svetovnem gang-bangu. Oziroma o treh moških, nastopajočih, ki se spoznajo na snemanju tega porniča. Podbno kot pri fight clubu, njihovih imen ne izda, ostanejo le številke: Mr. 72, Mr. 137. in Mr. 600!

Od kje jih ta pobira, mi tudi pribljižno ni jasno. Na posnetku govori o tej svoji zadnji knjigi, vbistvu je pa to spoiler, samo tako, v vednost!

Druga zadeva, na katero bo ravno tako treba malo počakat, jo pa že komaj pričakujem je pa film The Darwin Awards, posnet po zgodbah legendarne strani darwinawards.com, med katerimi je, verjamete ali ne, celo nek gospod s hrvaške.

Če še vedno ne veste za kaj gre, naj vam na hitro razložim: Darwinova nagrada, je tista, ki jo človek “prejme” po smrti, ko le ta izboljša naš gene-pool, tako da se iz njega na čimbolj spektakularen način odstrani. Kar pomeni, da zraven potegne še svoje potomce, ali pa da jih sploh nima. Skratka, kompletna deratizacija.

In teh je zaskrbljujoče (?) veliko število. So pa vsekakor smešne. In na to temo so sedaj posneli še na film. Jupihej!

Spomladi, vsekakor, dve must-have stvari.

Verovanja so taka zanimiva zadeva. Z vseh aspektov. Naprimer, kakšne vse vrste čudakov to pritegne, kakšne vse čudake to obrodi in pa samo število različnih je precej pestro. “Za nekej se je pač treba odločit, pa ni bistveno za kaj, ” je enkrat pred kakšnimi petimi do šestimi leti, med obiskom naše gimnazije dejal Zmago nobel Jeličič. Čeprav je on takrat govoril o strankah. Kakorkoli že: isto sranje drugo pakovanje.

Ne vem zakaj imam tak občutek? Ampak menim da se Slovenija predvsem opredeljuje kot katoliška kultura, bi rekel, pri vseh osvetlenih cerkvah, ki se jih ponoči vidi. In v bolano zgodnjih jutranjih urah predvsem sliši. Ja, cerkve gorijo (No, ja …), okoljevarstveniki pa se pritožujejo nad svetlobnim onesnaženjem.

Še na češkem, kjer so mnogo bolj verni kot mi, jih ne osvetljujejo tako kot da so najmanj svetovno čudo.

Jaz, po drugi strani, pa se pritožujem nad zvonenjem. Hudiča. Vstat moram ob sedmih, ne ob petih, ali šestih (no, ja …) in vsake četrt ure vmes. Če bi živel pa na vasi, bi si pa omislil petelina, ali glede na možnost dobave električne energije, morda celo kakšno uro z budilko. Zvonenje je passé, bi rekel! “Ohranjanje kulturne dediščine” ni najbolj primerna besedna zveza, je pa prva, ki pade na pamet!

In zakaj v sloveniji ravno katolicizem. Zakaj ne naprimer islam ali kaj drugega?

Bojda (!) so poskusi preobrazbe v muslimane že celo bili. Ampak slovenca se pač ne da odvrniti od njegove prave vere — alkoholizma in odojka. Ravno tu pa je imel G. Jezus velik plus! Vodo je lahko spreminjal v vino. Nič lepšega! Takoj ko smo to izvedeli, smo opustili poganstvo.

Jaz osebno, sem sicer pristaš klasičnega darvinizma in kot tak tudi naročen na newsletter strani darwinawards.com! Teorija evolucije po Darwinu — život je borba ali najustreznejši preživi, koncept — je sicer svetu poznana že od nekje srede osemnajstega stoletja, a se je pri nas začela uveljavljati šele nedavno nazaj (po zaslugi Jovana Hadžija, ampak o tem kdaj drugič).

Sem prepričan, da zna darvinizem postati vodilna slovenska religija v naslednjih nekaj tisočih letih. Zakaj v naslednjih tisočih? In ne desetih ali stotih. Preprosto. Slovenci smo še vedno, razen ljubljane (ki pa tudi ni daleč od tega), precej ruralni narod. Povečini živimo v manjših vasicah, kjer je večina krajanov naših sorodnikov.

Zaradi tega je vedno manjša diverziteta genskega materiala in zato ratujemo vse bolj inferiorni. Inbreeding je vsekakor slaba zadeva. Zaradi tega je vse več možnosti za umsko prizadetost. Nažalost, se to dogaja že par (deset, sto …) generacij in ne kaže, da bi se zadeva obračala na bolje.

Tako, kot pred par sto leti, je pri nas zaradi prej navedenih razlogov, najpametnejši človek v vasi lahko le župnik. Katerega vsi poslušajo in kateri kljub svoji superiorni inteligenci in v vsem svetovnem znanju zavrača moderno teorijo evolucije. Pač sledi cerkveni doktrini, nekako je pa ja treba kruh služit!

Ampak nič hujšega. Vam rečem! Čez tisoč let, ko ne bo več slovencov — survival of the fittest pač — bodo na našem trenutnem ozemlju hrvati, ki pa bodo v tistih tisočih letih že odprli oči in spregledali, da moderna teorija evolucije res drži.

Lahko pa da se motim, danes je — navsezadnje — ponedeljek.