Če se vse skupaj začne z “dej pištolo stran, potlej se bomo pa naprej pogovarjal’!”, je milo rečeno definitiven znak, da tu nekaj ne štima.
Familije si ne moreš sam izbrat, to je res. To se mi je zdelo vedno krivično. Zadnjih nekaj let pa ugotavljam, da sem prav vesel, da sem del take disfukncionalne družinice. Sicer ni res, da je vedno vse tako nenormalno, ampak z malo spretne manipulacije situacije in z malo podžigajoče retorike lahko še ob tako normalnih pogojih navadno nedeljsko kosilo spremeniš v cirkus.
Pri nas se v bistvu začne precej podobno, kot tisto s pištolo. Pred začetkom ofenzive na hrano sestri zagrozim z vilico, da naj ne rofka po skupni solati. Pa me na njeno srečo in mojo nesrečio vedno uboga. Jebiga, balkan mi je u krvi in sedaj živim za maščevanje. Enkrat ko sem bil majhen mi je napičila vilico v roko, ker se ji ni zdelo, da bi lahko jaz probal solato pred začetkom kosila in sedaj ji že kakih petnajst let to vračam.
Edino pravilo, po tem, ko hrano že razparceliramo po krožnikih, je život je borba. Kar pomeni, da je to kar je na tvojem krožniku tvoje, skupna hrana pa skupna in nič, kar si ne vzameš ti ne pripada. Zato običajno navali narode po solati, razen če je le ta krompirjeva, pri tej se rahlo zakomplicira, ker jo imajo nekateri raje na krožniku, nekateri pa skupno.
Najhujša od vsega pa je draga mati, ki stalno daje občutek varnosti, ko govori, da ne bo veliko ker ni lačna, na koncu pa ugotovimo, da je zmanjkalo zrezkov, krompirja in še solate, pa še sprašuje, če bomo vsi do konca pojedli, ker je pire krompir oh-tako-dober.
Med kosilom običajno poslušamo sestrine dolgočasne Iliade, Odiseje, hvalo- in slavospeve o njenih uspehih v reševanju sveta, narave in nasploh vsega materialnega, ob katere se običajno spotikava midva z očetom — oče je pri vsem tem, kot nekakšen moderator –, mati ponavadi s polnimi usti vriska “bravo“, vsi ostali prisotni, ako nimajo te sreče da jih ne bi bilo, pa nemo zrejo predse ali v krožnike — tako kot se spodobi, pravijo.
Ni lepšega kot drezati v nevrotika, vam rečem. Običajno začnemo kar pri dretju, kar hitro za tem pa končamo s “sej se ne derem!” ali pa “nisem jezna, sam govorim vam …,” in celo “oči, dej reč mu,” je prišlo na vrsto!
Ko se strasti pomirijo, sledi pet minut za opozicijo, ko se ta moja domnevno posvojena — domnevno zato, ker nisem povsem prepričan, so pa znaki več kot očitni — sestra obregne ob moj nekončan faks. Ampak odkar sem zaposlen, to pri velikem kahuni ne dvigne več piskra, je bilo pa včasih pestro, da sem kar malo zašvical.
Edina pametna — izvzeti zunanji opazovalci, ki imajo to nesrečo, da so prisotni — se bi zdela mati. Ona metodično najprej opravi s hrano, nato pa se spravi k razpravi. Razpravi o vseh duhovnih in duševnih stvareh, ki jih je uspela zadnji teden prebrat v Gei ali Lady ali Jani ali jih videla pri Tai Chi-ju. Vedno začne isto “Pravijo to-ali-ono”. In v vseh teh letih, mi še ni ušlo, da ne bi vprašal kdo to pravi? Ponavadi odgovori “ja … … … naše babe,” in potlej mi je takoj jasno kam pes taco moli (glej tudi: v katerem grmu tiči zajec).
Vsemu temu sledi sladica in pa kreganje kdo ne sme pomit posode s prilom. Ker sva rezidenta v elitni soseski le jaz in oče, sva po njegovem mnenju edina upravičena do te velike časti. Opozicija — jasno — običajno predlaga mene, če je morebiti kaj ostalo od hrane to pobere in pobegne domov. Si pa to nadlogo nalogo podeliva bratski: fifty : sixty!