Tretji Kamen od Sonca

Najbolj uživam ob gledanju slovenskega nacionalnega športa — sosedskih sporov. Edino pravilo je da se čimbolj držiš principa “Naj sosedu krava crkne!” Spor je bil, tako kot večina njih, marginalen. Me je pa zbodlo ko je gospa omenila svoji sosedi, večni nasprostnici, da vsi vemo, da riba najbolj smrdi pri glavi.

“Mythbustersa” ni najbolj primerna misel, je pa prva, ki pade na pamet.

Ta smrad pa pravzaprav niti ni tako hud je pa očitno hudo precenjen. Ker, veliko bolj kot riba smrdi pri glavi, smrdi v kombinaciji z ostalimi smetmi v tistem jutranjem navalu vročine. To pravzaprav še ni tista prava vročina vročina, ampak majsko sonce, ki že precej greje.

Vreče ali pa kontejnerji ki stojijo na tem soncu se počasi segrevajo in tisto kar je notri se počasi kuha. Vse tiste bakterije in zadevice, ki prebavljajo tisto kar je ostalo od prejšnjega dne večerje — torej možgani, oči, preostala glava, okostje in rep — delujejo na maksimumu pri točno določeni temperaturi. Dekompozicija. In ko se ta postan zrak, vsi ti plini segrevajo se počasi začno širit.

Tisto res najhujše je tam ob kakšnih enajstih zjutraj, vsaj v maju, potlej pa se že preveč segreje. Smrad je tako hud, da ne veš ali je bolj zdravo da bruhaš ali ne.

Smrad je hujši kot vonj urina polnega lončka, ki ga oddaš v analizo, ko si bolan. Takrat, ko to zgleda bolj kot neka rjava žlindra, kot pa scanje. Ali pa recimo kot vonj z gangreno vnete rane. Najbolj primerljiva stvar pa bi bil verjetno kakšen plesniv sir.

Jap, enkrat mi je eden od asistentov na faksu dejal, da evolucijski zmagovalci dihajo skozi usta.

To mi je prvič povedala deklina, nato pa me je še enkrat prijazno opomnila, ko mi je pokazala stran, te gospe.

Gospa naj bi se poročila z berlinskim zidom, je ena tistih, ki imajo to “bolezen”, če temu lahko tako rečemo, da se ne zaljublja v ljudi ampak v objekte. Prevzela je celo priimek. Berliner-Mauer.

Za mrčkat smešna tragedija. Sploh ko berem tista vprašanja bralcev v stilu “Kako ste se počutili, desetletje nazaj, ko ste videli zmagovite švabe kako z macolami tolčejo po vašem možu?” In pa “Vaš mož ni več v najboljšem stanju, kako se počutite?”

Kot je bilo vedno rečeno, da gre svet po express h vragu. Prosimo pripnite si varnostne pasove in poravnajte sedeže, pristali bomo na naši destinaciji: Ljudje se poročajo z objekti, Šimpanzi so obravnavani na sodišču za človekove pravice, da o kleteh in o štajercih, ki strašijo naokoli s katanami sploh ne začnem.

Najbolj absurdno od vsega skupaj pa je v bistvu to, da pa se pedri in lezbijke še vedno ne smejo poročat. In to, da je to še vedno sporno.

A znate reč: “Dobar dan Gospodine Djavole!”

Zopet sem prijavljen na BLOGRES 2008, za katerega si imam namen vzeti dopust. Prisoten bom obadva dni. Drugi dan bom sedel zraven dekline.

Je pa zanimivo, kako cene rastejo. Cena udeležbe enodnevnega blogresa leta 2007 je bila le 50€ ali pa 0€ (nič), če blogaš vsaj 3 mesece.

Letos pa je enodnevna udeležba 175€ ali pa 250€, dvodnevna. Zastonj seveda, če blogaš več kot pol leta. Če se bo trend nadaljeval, bom moral čez tri leta plačati za en dan 378,52€, ker še ne bom imel bloga 4 leta.

Če ne drugega, bom lahko rekel, da sem vsaj sodeloval v štartu! Druga opcija pa je, da počasi začnem šparat. Skratka: Se vidimo ko se zagledamo tam.

Jaz ne vem kako je, ker nisem nikoli bil. V vojski. Pa mi je po eni strani žal, da sem ravno jaz tista prva generacija, ki je izpadla iz obveznega služenja vojaškega roka. Še celo nabor in vse ostalo sem dal čez. Niti nisem imel kakšnega posebnega odpora do tega. Šta se mora, nije teško.

Četudi pa nisem bil, mi nič ne manjka, razen sposobnost komuniciranja z oficirji bivše JLA. Često jih srečujem, sploh tu v elitni soseski. Pa tudi drugod, v službi recimo. To so ljudje, ki so celo življenje živeli po principu krv, znoj, suze.

Gledam in poslušam te ovenele relikvije veličine stare jugoslovanske armije od katerih redki sploh še govorijo slovensko, ako so kdaj sploh govorili. Priće o tem, kako je vojna resbet in kako je vojna podaljšana roka politike. Ujeti z dilemo, kot tist natakar(ica?) v fini restavraciji, ki je dejal “ne znam da voljem al da koljem?”

Za njih, če nisi bil v vojski vsaj leto in pol, če nisi vsaj pribljižno občutil tistega krv, znoj, suze! življenja pravzaprav sploh nisi človek. Prehrambena veriga za njih gre nekako tako: Vojak, človek, nato pa šele civilisti, ženske in otroci. Ko pa tak človek reče civilisti, vbistvu misli “svi neki drogirani hipici“.

In če si po tem tak višek stvarjenja, fini vojni inštrument, druže Poručniće, ki je celo življenje dihal za armijo i sigurnost nacije, bratstva i jedinstva najde službo med civili ima lahko hude probleme z avtoriteto. Mi imamo par takih, ampak povečini so vredu, že precej aklimatizirani.

Ni pa vse v rožicah, ker za določene stvari, seveda, potrebuješ pooblastila šefov, ampak v nujnih primerih se okoli teh določenih zadev ne komplicira. Ako ni prisoten druže Poručniće. V nasprotnem primeru, pa si ne morem pomagat, bog mi d’j zdravja, da se ne bi smejal.

Dretje po principu Full Metal Jacket, in vedno isto: “SLUŠAJ! Ja imam JASNO naređenje, da možete to koristit samo sa ovlaštenjem: GLAVNOG DIREKTORA UPRAVE tega i TEGA! Sa ovlaštenjem direktora INVESTICIJ gospodina tega i TEGA! Sa ovlaštenjem vodje hišnika tega i TEGA! …”

Jaz imam včasih kar slabo vest, ko tako močno zadržujem smeh in mu poskušam povsem resno odgovarjat po telefonu, vse skupaj pa je po mojem slišati kot da bi se mi kolcalo.

Če ne bi vedel, da ni, bi si mislil da je. Igral v filmu Karaula. Sicer pa je čisto prijazen človek. Očitno je, da skrbi za moralo in dobro voljo v službi.

Začelo se je tako mirno, skoraj spokojno ampak brez vonja po cipresah. Vedel sem, da me čaka en sobotni piknik. Proslava prihajajočega dneva mladosti pri kolegu. Čakala me je tudi nočna izmena v službi.

Vmes med vsem tem, se je kar iznenada pojavil še en piknik, na katerem je bilo fino, čevapi, vse kar spada zraven, samo piva ne. Vbistvu, bilo mi je ponujeno, ampak žal, ker sem vozil in delal sem odklonil. Zadeva ni ista če ni piva. V spoštovanju tega, da ne res pomeni ne, sem ostal neomajen in sem pil sok in vodo.

V roku ene ure sem bil urejen za službo in na poti na drugi (tist, prej najavljeni) piknik, kjer se raje nisem obdržal še tistih deset minut dlje kot bi se lahko. Kot da bi bil na morju. Ponovno čevapi, brdo pijanih ljudi, muzka, smeh, samo še obala manjka. Jaz pijem pa bezgov sok.

Jap, zaradi prevelikega pritiska sem se odločil iti kar v službo, pa čeprav malo prej. Mir, tišina in gora dela me zna precej pomiriti od kakšnih takih pregrešnih misli.

Pridem v službo pa me skoraj infarkt. Človeka take zadeve kar demoralizirajo. Jaz moram delat, poleg tega pa poslušat trop črnogorcev kako imajo par vrat stran od mene svetovno žurko. Kar srce me je bolelo.

Ampak, preživel sem. Zatopil sem se v delo in vse je šlo mirno mimo mene. Ni prišlo do nobenega streljanja ali razbijanja kozarcev, kar me je malo razočaralo ampak, je bilo to zadnje kar me je. Po končanih nočnih spijem galono piva. Majkemi.

Kot ljubljančan sem vajen bolj kozmopolitanskega dojemanja kino predstav. Sicer dandanes v slovenskih provincah niti ni več takega odstopanja. Morda so province le malo preširok izraz. Govorim predvsem o gorenjski regiji.

Ko sem bil še mali in sem šel v kino v kranju me je šokiralo ko so po koncu predstave vsi ploskali. No, jaz razumem, da ploskaš po koncertu ali pa recimo po gledališki predstavi, skratka takrat ko imaš res komu ploskat. Ne razumem pa tega da ploskaš platnu.

Druga zadeva, ki pa je še danes precej aktualna, je pa sedežni red. Nekako večina gorenjcev sili v sprednje vrste. Čimbolj spredaj si, tembolje je. Skratka, če si spredaj si zmagovalec.

Meni je muka sedeti v koloseju, naprimer, v prvih vrstah. Vbistvu mi je mučno sploh it v kino, če nimajo kart nekje bolj zadaj. V nasprotnem primeru moje oči neizmerno trpijo, da ne omenjam nelagodnega občutka ko imam nato še tri dni heksenšus.

Gorenjci pa na vsak način vedno in povsod želijo sedeti spredaj. Kot da bodo kaj izvedeli pred vsemi ostalimi. In ker je tako grozno če kdo sedi pred tabo, ker potlej ne vidiš tistega zelo pomembnega delčka scene, tik pod podnapisi. Ja, v prvi vrsti je mnogo bolje.

Ne vem, morda pa so gorenjci tekom njihovega filogenetskega razvoja pridobili širše vidno polje kot vsi ostali in lahko z razdalje 10 (deset) metrov popolnoma v celoti vidijo platno ekvivalentne kvadrature kot moje stanovanje z obema terasama vred. In pa seveda poleg širšega vidnega polja precej fleksibilen vrat ali pa proporcionalno lažjo glavo. Jaz menim, da prej slednje.

Med filmom jaz rad komentiram vse skupaj, ampak s komentarji morim le tistega, ki sedi zraven mene, pa še to, samo če ga poznam in pazim na intonacijo. Po tej strani so sicer štajerci (ki sem jih, priznam, srečeval le v koloseju) malo hujši od gorencev, ampak le za odtenek. Oboji seznanjajo celotno kinodvorano s svojim mnenjem, ki pa razen naglasa običajno sploh ni smešno. Je pa po eni strani kar častitljivo, da preglasiš kompleten zvočni sistem kinodvorane.

Daleč en boljših filmov, ki sem jih videl v zadnjem času. Je pa res, da me je malo iznenadilo to, da sem spet naletel na neko ekstrasuper uvodno prireditev, katere sploh nisem pričakoval in več, če bi vedel, da bo to tako, ne bi šel.

Je pa vbistvu čisto nenamenoma — uskoro spontano — naneslo, da sem se odpravil v četrtek v kino. Načeloma zagovarjam dolpoteg filmov in njih ogled v varnosti in toplini lastnega domeka, denar pa raje dam za narocnino na internet, ki je precej bolj rentabilen.

Hvaljen bodi Jebus, da je bila to le vikendova premiera in ne redna (?!) premiera. Ker bi uvodna točka trajala še dlje. Celo zadevo je vodil nek smešen tip, ki je imel na betici klobuk za katerega je mislil, da je v stilu Indiane Jonesa, je bil pa bolj v stilu tipičnega ameriškega pimpa.

Ob podeljevanju tistih vikendovih nagrad je prišlo do neke dileme, komu jo dati ko je več ljudi naenkrat pri njemu. Odločil se je da imajo ženske prednost. No, meni se to zdi diskriminatorno. Jaz bi raje rekel, da imajo dame prednost, kajti ženske je preširok pojem, feministke pa so se tako ali tako prostovoljno odpovedale svoji pravici do prednosti.

Ko je končno utihnil so na oder prišli Janez in indijanci, se pravi, trije tipi s kitaro in en s tisto flavti podobno stvarjo. V bistvu je bila neka kombinacija flavte in trobente, za glasbo mi pač dol visi.

Piko na i pa je vsemu skupaj dodala tista opica, ki poleg Potrča in Lili nanovo vodi svet. Sedel je namreč v neposredni bližini. Počutil sem se precej nelagodno.

Ako vsega tega nebi bilo, sem prepričan da bi bila cela kino izkušnja veliko bolj kvalitetna, ampak kljub temu, priporočam ogled filma ker je res dober.

…če vtakneš štajerko v pralni stroj? Čisto kurbo pa veliko umazane vode.

In to mi povedo mati (ki ni štajerka), da so tako včasih govorili oča. Smeha.

Najprej je udarila tista huda gužva na cesti, že ko sem imel namen zaviti na celovško. Pa sem si premislil. Nekako sem se prebil do parkinga od firme v centru Ljubljane, potlej pa peš do Tivolija. Tako kot vsi ostali. VSI.

“Šta je ovo, cjela armija?” ni najbolj primerno vprašanje, je pa prvo, ki pade na pamet.

Ob prihodu, so mi ponujali neke bone za zastonj pijačo. Ne vem točno v čem je bil štos, ampak na te fore ne padam. Me je pa že tako ali tako tiščalo na skret.

Tudi to ni bilo povsem jasno, kje se nahaja vhod za parter, zato je bilo potrebnih par vprašanj, da sva ga našla. Pa si želim, da bi raje vzel karte za tribune. Ceneje, pa še več bi imel od tega. S tiste triintridesete vrste parterja se je res bolj loše vidlo.

Da ne omenjam tistega fantiča, ki je vztrajal pri ideji, da bo on stal na stolu. Ob takem navdušenju nad Lord Of the Dance, lahko rečem le, da je na dobri poti da postane naslednji gaylord, podobno kot Domen Misson. Starši pa nič. Ampak okej, bom videl kako je to, ko bom mel svojega otroka.

Stalno je letal naokol nek tip, ki je ljudi, tudi mene, opozarjal, da naj malo manj slikamo, ker je predstavo prepovedano snemati. Postajal je vedno bolj vzkipljiv ker ga noben ni upošteval. Porajajo pa se mi sledeča vprašanja: Kaj je to “malo manj” in pa, če je prepovedano snemati, ali je tudi prepovedano slikati?

No, potlej sem slikal “malo manj” in se bolj posvetil predstavi. Bil sem edini v polni dvorani, ki je zaploskal, ko so protagonisti premagali tistega heroja. Temu se šele reče tough crowd. Pogrešam predstave, kot so Obrazi njene erotike.

Glede same predstave pa sem bil v bistvu pozitivno presenečen. Seveda, če bi to sam gledal, mi nebi bilo nič jasno, tako pa sem dobil vse razlage, ki sem jih hotel. Nekje na polovici to da je to glasbeno-plesna predstava, izvedel sem kdo so dobri fantje, kdo pa slabi fantje, pa da je tista dečva, ki je bila oblečena kot riba v bistvu dobra vila.

To so ene tistih župniških modrosti. Bojda. Tako mi je enkrat dejala učiteljica v osnovni šoli. K verouku nisem nikoli hodil. V bistvu sem bil prvič na maši pred parimi mesci, na Češkem.

V tisto cerkveno afiniteto do otrok se raje sploh ne bom — za pomankanja boljše besede — vtikal.

Zadnje čase se govori o spornih poslih nabiralnika kolonela in pa moralni spornosti off-shore računov v takozvanih davčnih oazah. Oaze so nabet, ker tistemu afričanu na teveju vedno znova uniči kolibo.

Ker pa je stvar povsem zakonita se vsi tisti, ki niso bili tako pametni, da bi si kupili mesto za nabiralnik na, recimo nizozemskem, opirajo na moralno spornost tega početja. Upam, da se že komu kolca.

Moralno sporno v temu smislu, da off-shore holdingom ni treba plačevati davka na dobiček ali pa je ta minimalen marginalen. Ker ne plačajo davka, je državni proračun nižji in tako oškodujejo nas, državljane, ki pa vestno plačujemo davke. In ker je proračun nizek se zvišajo davki. Nam in vsem ostalim podjetjem, ki so tako neumna, da nimajo off-shore accounta. Če tu ne vidite vzorca, priporočam proktologa.

Nočem odkrivat tople vode, sploh ne v cerkvenem pomenu. Ampak preko RKC se v vsem tem pač ne da. Vsi vemo, da je to najbogatejša ustanova na svetu. In ravno oni so tisti, ki tako prefinjeno opozarjajo, da živimo preveč potrošniško življenje in da je skromnost tista prava vrlina. Seveda imajo tu še kako prav.

Slovenska RKC je zelo skromna ustanova. Tako skromna vbistvu, da je le Mariborska nadškofija¹ leta 2006 preko gospodarjenja s premoženjem, ki sicer samo po sebi ni sporno (ali pač?), dobila 3,993.438€. V retrospektu: od vernikov pa “le” ~738.000€.

Okej, to naj kao nebi imel veze s kolonelom, bavčarjem in tajkuni. V bistvu pa je tu kar lepa povezava. Večina teh slovenskih podjetji ima te slavne nabiralnike na enem naslovu v Amsterdamu. Pa sej vsi vemo: lučke, travca, …, ni lepšega. No, skratka. Eden od teh nabiralnikov je v lasti podjetja Zvon BV. E, kaj? Komu zvoni? Zvon BV je v lasti Zvon Ena holdinga, podjetja, s katerim upravlja slovenska RKC.

Vsi posli, ki se opravljajo preko tega Zvon BV off-shore podjetja so malo bolj … ugodno obdavčeni. Seveda, se njih noben ne bo dotaknil, kajti pristojni za dotikanje so le oni sami. Saj veste, ko je prišel Fritzel k svojemu župniku, mu je le ta rekel le: Sin moj, razumem te.

In če je Fritzl mikro je RKC makro. Tako kot jabolko, ki je bilo zmrznjeno med transportom iz izraela ali katere druge bogaboječe države: Na zunaj lepo, zeleno, na znotraj pa gnilo.

1. po podatkih mladine št. 03/2008/str. 22 [↩]