Tretji Kamen od Sonca

Ker vidim da imate nekateri probleme pri razumevanju razlik med spoloma — predvsem najstnice, ki berejo Cosmota, katerega tarčna skupina same pač niste — sem se odločil malo opisat kako te zadeve v svetu funkcionirajo. In ne, ni res, da smo moški z Marsa, ženske pa z Venere. Vsi smo iz ženske. Kar posledično in neizpodbitno izključuje možnost, da nas je ustvaril bog¹, zatorej vse napisano v tej objavi absolutno drži.

O lulčkih in lulikah seveda ne mislim pisat, ker upam, da je to vsem dovolj jasno. Pa čeprav je vedno več moških katerih atributi so bolj podobni ženskam.

Kakorkoli že: Moja profesorica za anatomijo je vedno dejala, da imajo ženske vse kar imamo moški in več! Po temeljitem razmisleku lahko rečem, da je to skoraj res. Anatomsko bo očitno že prav, sicer pa ženskam manjka le pamet.

Pa ne, da je to vedno slabo. Po drugi strani pa so prav ženske krive, ali pa zaslužne, odvisno od Vaše orientacije, za preživetje človeške rase (vsaj do sedaj). In pri tem pamet pravzaprav sploh ne pomaga, pri čemer so najboljši argument američani.

Za preživetje ljudi je predvsem bistven samoohranitveni nagon (in ščepec sreče). Pri moških le ta ni tako zelo izrazit, ako ga sploh imamo. Naprimer: Ko gledamo vse tiste gasilce, ko pogumno tečejo v goreče hiše in pri tem ogrožajo svoja življenja, večinoma, na račun materialnih dobrin — ne, to pravzaprav ni pogum. To je avtodestruktivnost, naša največja “odlika”. Primer poguma pa bi recimo bil roditi otroka, za kar smo moški (nažalost?) pač prikrajšani.

Zanimivo, da so za to avtodestruktivnost in za nje kontrolo, (zopet) predvsem odgovorne² ženske. Preveč ženske (materinske) ljubezni v mladih letih je ravno tako škodljivo kakor premalo ljubezni in ženske (ne materinske, to bi bila perverzija) družbe v poznejših letih. Lep primer tega, bi bil g. Trobec, katerega je mati preveč, ali pa premalo dojila.

In ko je škoda enkrat narejena je praktično konec. Pride do domino efekta, do verižne reakcije, ki se jo bolj težko ustavi. Taki moški si ne znajo postavit mej v življenju in pri temu pride do hudih odklonov. Stag party-i, Roza večeri, prekomerno opijanje, prekomerno drogiranje, nasilje, neumne stave, neumni izzivi, ekstremni športi, divjanje po cesti ipd.

Ne, vodilo vsega tega ni pogum ampak avtodestruktivnost. Posledicam pa se reče nesreče, namesto, da bi se jim reklo nespametno ravnanje po krivdi žensk.

In zakaj torej vse vedno pada na ženske? Jasno, zato, ker moški očitno nismo sposobni vzgajat otroka (kot ga tudi nismo sposobni rodit), ako nimamo smisla za samoohranitev. Zdrava pamet, narekuje proti temu. Iskreno se je treba vprašat, če poznate kakšnega normalnega človeka, ki ga je vzgojil le oče?

Vzgoja je tako kot programiranje. Obstajajo dobri, kot slabi programerji. Če preveč zakompliciraš nimaš druge izbire, kot da probaš še enkrat. Že iz tega naslova lahko vidimo, da je potemtakem vsaj polovica, če ne kar tri četrtine (ali več) otrok neprimerno vzgojenih, in rabijo absolutno žensko kontrolo v kasnejših letih.

Tu se pa zadeva še dodatno/dokončno zakomplicira, ker ženske povečini niso več tako pripravljene sprejemati te svete odgovornosti, katero jim je narava naložila. V vseh aspektih bi rade bile kot moški. Vsega pa so krive te svobodne družbe. In ko se bo enkrat vse dokončno zasukalo, bo šlo kar na hitro navzdol.

Emancipacija pomeni konec človeške rase. Pa naj si bo to dobro ali slabo.

1. Ako kdo ne verjame, naj si ogleda film Devinčijeva šifra [↩]
2. krive? [↩]

Aufbiks! Zarečenega kruha se največ pove. Pa ne tega, da z njimi ne grem nikamor več (majkemi no!). To ni ena tistih “Nikol več se ga ne napijem…”! Naj ponazorim: Neugodna zadeva je merkator roba, katere organsko ne prebavljam. In če prineseš domov malo preveč voden ajvar je recimo-da še vredu. Jeba je, če za fini izlet za dopust izbereš turistično agencijo Palma. Tisto kar najbolj bode v oči pri tem izletu v Kopenhagen, je to, da sem pristal v Londonu. …?! Tisto kar je najbolj bodlo v oči pri Londonu je to, da večina ljudi sploh ne govori angleško. Ampak o tem kdaj drugič.

Najprej je bila dilema premalo prijavljenih za izlet na željeno destinacijo. Ko sva jih z boljšo polovico prosila za opcijsko rezervacijo (torej, ni bilo do končno potrjeno) Londona, da pa še sporočiva kako se odločiva, sva dejansko pričakovala, da bodo to tudi upoštevali. Za ekstra prosti dan v službi se ne zmeniš v momentu.

Ko pa sva kakšno urco kasneje želela, da nama organizirajo individualen izlet, pa je gospa v njihovi poslovalnici dejala, da se je kolegica zmotila ter da je rezervacija že fiksirana. Na žalost pa nisem bil prisoten (ker sem bil v službi in se menil za prost dan …) in vsekakor ne obtožujem moje boljše polovice, da so jo izigrali, da sva šla v London.

Ako je kolegica naredila napako, bi bilo lepo od kolegice tudi, da bi jo plačala. Napake se pač dogajajo, vzgojno jo pa plača tisti, ki jo naredi. Vsaj tako je pri nas v firmi. Pa tudi to, da te turistični posrednik — akvasože — prepričuje, da je tako bolje in ceneje, se mi zdi milo rečeno neprimerno. Pravzaprav žaljivo. Še dobro, da nama ni kot alternative svetovala izleta v dolino Neretve, kjer bi lahko z lokalci obirala mandarine. Če bi bila to moja agencija, bi tako (in to dotično) delavko odpustil, ker dela škodo agenciji. Ako bi nama ustregla, bi nama lahko za to še dodatno zaračunala, plus tega, bi zaslužila še na napaki sodelavke (Pravzaprav se ne čudim več, da jim gre slabo — ne obnašajo se ravno kapitalistično).

Ampak vredu. London. Zakaj pa ne, v Londonu še nisem bil, imel sem ga namen enkrat obiskat, če drugače ne gre pač zdaj. To sem sprejel le zato, ker le redko dobim prosto in nisem ravno želel tega časa preždeti doma. Niti se takrat nisem želel s tem preveč obremenjevat. No, pa ne za dolgo …

Naslednja zadeva je bila, ko sva prejela tisto pisemce o odhodu. V le tem je pisalo, da bo zaradi nizke udeležbe (…) naša vodička prevzela še neko drugo skupino, ki prileti v soboto, tako da bo program obrnjen a nespremenjen. Kako je lahko obrnjen in nespremenjen?

Okej, vredu, premalo ljudi, ampak izlet pa vseen bo. Jupidu. Pričakoval sem premajhno skupino okoli petnajstih ljudi. Ne pa polno skupino štiriindvajsetih?!

Vedno me razveseli, ko med ogledom mesta z avtobusom slišim besede: To si dobro poglejte, kajti sem ne bomo več prišli. Pa fotografije pa tako. “Bes” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet. Pa ne, da obtožujem vodičko. Za idiotske poteze agencije pač ni kriva ona. Ni niti kriva za idiotsko izbiro hotela in za napačno rezervirano sobo. Toliko lažje je bilo, na prošnjo za zamenjavo sobe, gospodični receptorki s slovaške reči “ne”. Ne, za vse te stvari je bila kriva agencija.

“Nesposobni” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

In ker pride pri kombiniranju različnih skupin z različnim programom do spremembe le tega, pol stvari izpade. To nama pa ni bilo ravno po godu, tako, da sva vodički kar takoj povedala, da se vidimo čez par dni na letališču. Ktnxbye.

Torej. Nisva bila na željeni lokaciji. Nisva imela primerne sobe (da ostalih servisov hotela ne omenjam …). Nisva dobila tistega programa katerega sva plačala. Skratka: eno veliko razočaranje. Dodatno sva si mogla sama organizirati in plačati celodnevni izlet in vse oglede po mestu.

Pa čeprav to, da sva šla na svojo roko naokoli sploh ni bila slaba poteza, ampak poanta je, da bi bila ob boljši organizaciji agencije totalno nepotrebna. In vsekakor bolj cost-effective. To vem iz lastnih izkušenj pri drugi agenciji.

Za piko na i — pa verjeli ali ne, tokrat ni bila kriva agencija — pa je bil let nazaj v slovenijo. Nesposobne ženske na check-inu na Gatwicku seveda, vse zajebejo. Potlej pol ure probajo popravit napako, potlej pa niso pozorne kaj delajo. Jap, take zadeve me ponavadi spravijo v tako sarkastično voljo, da potem delam bedarije, kot recimo to, da rečem tistemu policaju, ki me je pretipal “Thank you, that was very relaxing!” Odziv je bil strašljiv: Tip je imel tak sumljivo sramežljiv nasmešek. Tudi sicer je bil sumljivo nežen. … … …

No kakorkoli že: šele ob boardingu opaziva, da naju je krava nesposobna — ali po besedah hrvaškega sopotnika: jebo jo Milan Bandić –  razsedla za kakšnih 13 vrst?! Ob tem, pa se moram iz dna srca zahvalit gospe stevardesi, ki je pokazala neizmerno razumevanje in nama je res pomagala pri tej dilemi, tako da sem bil vsaj pri tem malce bolj miren.

Očitno me življenje še ni dovolj izučilo, da cenejše ni nikoli boljše in da je na koncu cenejše vbistvu dražje. Pa če si še tolikokrat rečem, da ne bom nikoli več kupoval sumljivo poceni stvari, vedno iznajdem nov način. Zarečenega kruha se pač največ poje …

Ko ponoči ne smeš spat in ne najdeš daljinca za teve, ni nujno slaba stvar. Okej, pač najprej tri dni… em, noči nacionalne republikanske konvencije kompletno s Palinovo, McCainom in v roza vrečko za smeti — popisano s protestnimi gesli — oblečeno dečvo. (BTW: Obama nima šanse)

Zadnji dan pa slučajno uzrem del oddaje Larrya Kinga, sej veste, tisti Marcel Štefančič Jr. wanna-be tip, z očali, hozntregrji, … zelo židovski skratka.

“Gostil” je Michaela Moora. Pa sej veste, tisti medved wanna-be tip, tudi z očali, brado, ki je sproduciral Bowling for Columbine, pa Farrenheit 9/11 ter Sicko in verjetno še kaj drugega.

Tokrat je kegljal za Baracka, na enem od kegljišč. Skratka, pogovarjala sta se zakaj so Republikanci slabi in zakaj so Demokrati dobri. Načeloma nič kar ne bi že prej slišali. Moore v svojem stilu kritizira vse povprek. Vlado najbolj.

Sčasoma pa se debata razvije v smeri zdravstvenih reform. Pokaže govore na to temo obeh kandidatov. Obama je dejal, v smislu, da bo država urejala zdravstvo, zavarovanje ipd., McCain pa je na to odgovoril, da med Američani in njihovim zdravnikom ne sme stati noben birokrat. V tem je Moore začel razlagat in razpredat, kako je to zmotno mišlenje, da vlada mora poskrbeti za zdravje ljudi, da je vlada voljena od ljudi za ljudi, in da vlada pravzaprav so ljudje. In, da je povsem logično, da se vladi zaupa!

Larry King mu prijazno dogovori: “Vlada je začela vojno”. Michael Moore zajecla.

Ne vem zakaj sem zmotno mislil, da bo po koncu predsedovanja moje delo kaj lažje. Da se bo dalo malo oddihnit. In izkazalo se je, da so ljudje idioti ne glede na to, kdo predseduje EU. In v tem duhu — duhu predsedovanja, ne v duhu idiotizma — bom, kot že rečeno, izkoristil delček svojega letnega dopusta za krajši obisk Pariza.

Slike, iz ravno tako očitnih razlogov (…), sledijo po povratku.

Dopust. Tomideliskosmideli!

V stilu Sam svoj mojster, sem se podal na avanturo obešanja svojega novega uokvirjenega plakata. Da pa bi ta plakat prišel do izraza in sem ga moral postavit na edino prazno steno. Na mejno steno. Tisto, ki si jo delim s severno sosedo. Pa ni avstrijka.

To obešanje je bilo eno od bolj krvavih v zgodovini človeštva.

Ofenziva v prvi vrsti, še preden sem se zavedal polne moči mojega nasprotnika, so šli žeblji. Kakih sedem, predno sem ugotovil, da pridem na žebelj le par milimetrov globje, preden se le ta pokrivi. Nimaš kej nimaš kva, nosilne stene pač.

Sledili so tisti žeblji za beton. Teh sem porabil le kakih pet, da sem ugotovil, da ne bo šlo. Če ne gre na silo, uporabi večjo macolo, ali kako že pravijo?

Pograbil sem bor mašino in sveder, enega tistih manjših. Vse sem pregledal izmeril in označil. Pri prvi luknji na moje začudenje nisem uničil nobenega svedra. Sem pa pri drugi zato dva. Ne, nisem dovolj izkušen, da bi vedel da sem naletel na železo. En košček svedra je še vedno v steni.

Po posredovanju tastarga, sem šel v merkur in prijaznemu prodajalcu dejal da rabim nekaj kar bo grizlo beton. Železo vbistvu. Merkur je pravzaprav legendarna trgovina. Tipu sprva nisem vrjel, da bo šlo, ker mi je dal nek majhen svedrič. Za granit. Granit pa ni železo.

Kar nisem mogel verjeti svojim očem ko je tisto zagrizlo not, kot nož čez puter. S tem nakupom za 2€ sem pridobil več, kot bi z nakupom v Merkatorju (ja, najprej sem bil tam) za dvajset evrov, kot stane cel komplet svedrov.

Plakat je obešen, ovca je sita, od volka pa je ostalo bolj malo. In končno sem enkrat vrnil vsem sosedom za hrup, ki ga povzročajo, medtem ko jaz spim po nočni izmeni.

Kako hitro se situacija lahko obrne. In kakor hitro se lahko obrne tisto leto, o katerem sem pisal v tisti objavici o mojem dopustovanju v Parizu.

Ta je sicer še vedno na spisku, ampak takoj za tem v septembru (šokantno, po enem mesecu in ne enem letu) pa sledi še Kopenhagen. Prav prijetno presenečenje je bilo, ko sem izvedel, da je vse skupaj že rezervirano.

Po septembru pa … kdo ve. Tu je še neka obljuba, da gremo na večerjo v prago in pa želja obiskat egipt v decembru, mikavna je pa tudi turčija. Z minute v minuto se sliši boljše.

Kako kurac bi se počutil jaz, če bi kar od nekje in kar od enkrat v moj dom brutalno vdrla horda narkomanov, pardon, navdušencev nad plesom in elektronsko glasbo, s premočnimi zvočniki in polnimi kamioni opreme?

Milo rečeno ne precej dobro. Večino smrti v prometnih nesrečah ne povzročijo poškodbe. Vsaj ne direktno. Večino ljudi ubije šok. Vsaj tako pravijo.

Heh, Woodshock. Kako ironično. Ta Woodshock bo prevelik šok — kar pomeni smrt, če ne veste v kateremu grmu tiči zajec — za premnoge uboge živalice, ki se bodo pred zadetimi in pijanimi opicami skrivale in izmikale raznim rejvarskim in narkomanskim rekvizitom, kot so RedBulli, Bulldogi, kondomi, ipd., ki jih bodo ljudje odmetavali v grmovje.

Kako bi se počutil jaz, če bi me v glavo zadela pločevinka RedBull-a? Kako kurac bi se počutili vi? Kako kurac bi se počutili vi, če bi zraven vaše glave celo noč poslušali nabijanje avionskega motrja, zadeti friki pa bi vam ves ta čas v glavo metali pločevinke?

Upam si trdit, da milo rečeno, ne precej dobro. Živali baje slišijo v povprečju desetkrat bolje kot ljudje. Vsaj tako pravijo.

Najbolj smešno je to, da je večina teh ljudi “okoljevarstveno osveščenih”. Tako da je to pravzaprav ena tistih dvoličnih stvari. Tako kot tisti vegetarjanci, ki ne jedo mesa, jedo pa ribe. Pravzaprav, karkoli napišem ne morem nikakor zadeti tistega pravega nesmisla tega početja.

Ljubljana kot Unescovo mesto knjige, je skoraj tako smešno kot Univerzijada v totem Maribori. Za odtenek bolj primerno mogoče, ker so ljubljančani pismeni. Vsaj večina.

Nekaterim pa je že Ga. Črnič (Moj jezik, tvoj jezik, naš, vaš, ipd…Vadnice skratka) v osnovni šoli povedala, da smo le polpismeni.

Da pa je bilo presenečenje tokrat res pravo — To, da bo Ljubljana mesto knjige, ne to, da sem polpismen — je krivo to, da je, za razliko od štajerskih sosedov pri izboru za univerzijado, Ljubljana imela dejansko konkurenco. Res! Konkurenca so bila mesta kot recimo Guadalajaro! (… Dunaj, Riga, St. Peterburg, Wellington, ipd.) Jap, dejanska konkureca!

Ne razumem pa, kako lahko za mesto knjige, izberejo mesto v katerem so knjige najdražje. Kolegico s Češke je skoraj vrglo na rit, ko je videla cene. Pa je bila punca že kar dosti naokoli po svetu.

Priznam, da se sam v tujini bolj redko potikam po knjigarnah. Raje imam vinske kleti. Bil pa sem v eni (naključno v Pragi). Verjetno ne najbolj primerno za primerjavo, ampak vseeno: vodniki v angleškem jeziku so v Pragi dosti cenejši kot v Ljubljani. In verjamem drugim na besedo, da drugod tudi.

Kaj vse ne vidiš. Zdaj se nam manjka pa le še to, da zmagamo na evroviziji.

Internet je najbolj demokratična zadeva na planetu. Neverjetno a resnično: Celo bolj demokratična kot Amerika! Vsak lahko pove točno to, kar mu leži na duši. Lahko je rasist, lahko je nacist, nestrpen, pedofil, rastafarjanec, narkoman ipd. Seveda, vse to anonimno.

Na internetu so moški res moški, ženske so ravno tako res moški, fantki pa FBI agenti (hvala bash.org).

Internet je odličen, celo fenomenalen indikator družbe. Včasih, v prejšnjih dobah, režimih so bili to zapori. Danes pa je to v veliki meri zamenjal internet. Pokaže tisto temno stran¹ razmišlanja verjetno povsem običajno, klišejsko prijaznih ljudi. Takih, ki sicer rešujejo mucke z dreves in pomagajo babicam čez cesto. Takih, ki na videz niso niti muhe sposobni skenslat. Klišejskih.

Idealen (čeprav še vedno ne tako ekstremen) primer so komentarji neke naključne objave o fuzbal tekmi.

Tem anonimnežem, ki se tako živalsko prepirajo in zmerjajo ni treba skrbeti kaj si bodo njihove matere mislile o njih in njihovem vedenju. Čisto noben jim nič ne more. Imajo proste roke, da izražajo svoje mnenje, svoje pravo mnenje, in ne tisto politično korektno, ki bi ga povedali v kamero če bi bili na teveju. Višek demokracije.

Nasprotno popularnemu mnenju, to niso z dietno kokakolo zafiksani debeli mozoljasti zafrustriranci s teleskopskimi špegli in hozntregarji, katere so njihove matere preveč ali pa premalo dojile². In to niso osamljeni asocialni ljudje, katere družba zavrača. To niso uporabniki interneta, kot bi jih rada videla Sabina Obolnar.

Ne, to so tisti pravi pravcati normalni ljudje. In to je tisto kar je tako … “Žalostno” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Vedno (!!!), predno kaj objavite na internetu, se torej vprašajte: kaj bi rekla vaša mati, če bi vas videla? Ali pa morda v stilu bogaboječega slovenca: Česa Jezus ne bi naredil?

1. Come to the dark side, we have cookies! [↩]
2. Če se najdeš v tem, in imaš vzdevek pižama: Nisem mislil tebe. Resno! [↩]

Ko čudežna deklica — čudež, da ji še pustijo vodit oddajo — Lüli Žagar iz Sveta reče, da so mediji pretiravali, je to znak, da je čisto zares vse v kurcu.

“Pomesti pred svojim pragom” ni najbolj primerna misel, je pa prva, ki pade na pamet.