Tretji Kamen od Sonca

Dejstvo je, da je večina servisov (restavracije, trgovine, lekarne, bencinske postaje in bilokateri drugi) v ljubljani zanič.

Pri mojem poslu pa je včasih potrebno kolegom iz tujine predlagati kakšno stvar, za katero se zanimajo. In tu nastopi problem. Visoka cena sama po sebi ne pomeni več kvalitete. Krivec za to pa je pravzaprav izkoriščanje študentske delovne sile (da ne rečem študenti…). Za določena dela pač študentje niso primerni. Šta ču, jebiga. In tako naše delo preneha biti častno.

Ne more študentka, ki nima pojma o modi, svetovat o tem, kakšna jakna mi paše. Sploh, če stane jakna 600€. V restavraciji, kjer plačam 50€ za zrezek in je le malo boljši od tistega, kjer zanj plačam 10€, me ne more streči študent, ki nima pojma o gostinstvu in/ali profesionalni vljudnosti.

Ko kličem v filharmonijo, se tam ne bi smel javit študent, sploh pa ne na način “Filharmonija, pros’m”? Pa če bi bilo to vse, bi nekako še spregledal, v bistvu pa sploh nima pojma, kaj se dogaja tam in kje dobit karte. To pač za tako institucijo ni spodobno.

In žalostno je, da se vse obrača v tej smeri. Kvaliteta strmo pada, cene pa rastejo.

Naletel sem na eno tako situacijo, kjer sem bil vabljen s strani direktorja servisa in bil postrežen od spredej in zadej — moram priznat — zelo korektno. Vredno priporočila. Ampak ker me je to vseeno malo moril, sem šel še enkrat tja, ampak tako, da ni noben vedel, da pridem. Bil sem razočaran nad tem, kar sem doživel.

Tip zadnjič ponosno prikoraka do mene in vpraša, če se bom kaj pri njih oglasil. Zame je namreč tam vse “zastonj“. Mala cena za velik biznis. Ko sem mu povedal, da sem bil pri njem, je najprej kar malo prebledel, nato pa se razburil, zakaj ga nisem poklical.

“Podkupnina” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Glede na vse komplikacije, ki sem jih imel z naročilom certifikata NLB klika, sem tokrat dokončno obupal.

Ker imam pač zanimiv delavnik mi često zmanjka časa za vse ostale opravke. Kaj šele, da bi vsak dan hodil na banko. Skratka, ko si že vzamem čas pa tista kokoš v (p)oslovalnici komplicira glede osebnega dokumenta, naslednjič pa še glede računa, ker še njim samim ni jasno zakaj imam študentskega če nisem študent?! In ker gre v tretje rado in ker je obdobje zastonj klika bilo pa prošlo … no, pač plačam za ta certifikat.

Danes sem zopet dobil poštarja pri tem, da ni pozvonil, ampak je le pildek odložil v kaselc. Skratka, dobil sem tiste varnostne kode in drugo geslo in podobno.

In ker je bil cel proces za mojo dušo že-tako-boleč (in še bolj bo, ko mi bo fotr pamet solil), da pa slučajno česa ne zajebem sem celo prebral vse kar so mi poslali, vse .pdf-e. VSE. Moj prvotni namen je bil namestitev z IE-ja. Ko pa sem videl, da se da zadeva namestit s Firefoxa sem se seveda odločil za slednje.

Kot, da bi kaj takega prvič videl sem vse parkrat prebral in parkrat preveril. Da ja ne bi šlo kaj narobe. Sledim tistim parim korakom, nakar mi zadeva ponudi fajl za dolpoteg. Nek clientcgi fajl.

“Svašta majka rodi al pare neće” ni najbolj primerna misel, je pa prva, ki pade na pamet. …Pa ravno včeraj sem si rekel, da me nič več ne more presenetit.

Kličem na njihovo “podporo”. To ni podpora v smislu anonimnih alkoholikov ali društva za pomoč samomorilcem in vegetarjancem. To je podpora za vse tiste, ki iščejo potrditev, da bodo morali še enkrat na poslovalnico in še enkrat plačat za potrdilo, ker zadeva na “določenih verzijah” Firefoxa ne dela. Ker ma že vgrajen mene-žer-ja za dolpoteg.

Pri tem se mi poraja vprašanje, zakaj imajo na svoji strani navodila za namestitev s Firefoxa? In če ne bi bilo lažje napisat, da pač s Firefoxa ne dela. Mogoče pa nabirajo za trinajsto (z besedo: 13.) plačo?

Ker sva bila že v Londonu in ker je bil obrnjen program agencije obrnjen (…) sva se odločila, da bova šla po svoje. In ker nisva vsak teden v angliji sva si vbila v glavo, da bova šla pogledat Stonehenge. Eno od — bivših (?!?!?) — sedmih čudes sveta.

Kako priti do stonehenge-a sploh ni zakomplicirano vprašanje. V skoraj vseh hotelih lično ponujajo izletke v mnogih kombinacijah in skoraj vse vključujejo tudi Stonehenge. Kaj takega pogrešam tudi v Ljubljani, da ne rečem sloveniji (pa ne kamnov, ampak izletov — pa ne do kamnov).

Vredno je povedati, da se splača rezervirat par dni vnaprej, ker je zadnji moment (=24 ur prej) že skoraj vse zasedeno, zato si primoran iti nekam kamor pravzaprav nočeš, vmes pa se ustaviš v stonehengu.

Na brošurcah piše, da imajo zabavne žive vodiče. To je vredno omembe, ker je večina slovenskih vodičev bolj podobna večini slovenskih mrtvecev. Vodiči v tem primeru te res pritegnejo — pa ne okol’ kepe. Mislim, da še nikoli nisem nobenega predavanja o zgodovini tako pozorno poslušal.

Naš prvi postanek je bil v Windsorju, kamor dan poprej res, res, res, RES, res nisva želela iti. Seveda, se kraju kjer po pripovedovanju lokalnega vodiča prebivata dve kraljici (Elizabeta in Elton John) na koncu res nisva mogla upreti. Človek si reče. Grad je grad, vsak je enak. Ko vidiš Louvre, Versailles, Chambord, ipd., tako rekoč vidiš vse. Ampak vseeno te masivnost te zadeve kar očara.

Po ogledu graščine še slavnostni krog okoli železniške postaje in nazaj na avtobus. Pri teh lokalnih agencijah se splača biti 10 minut prej na mestu srečanja, ker ti res ne čakajo (dolgo …). Dnevni izkupiček je bil, da smo na vsaki postaji nekoga izgubili. Tem desetim minutam pribijte še dodatnih pet minut, ako morate slučajno na WC.

WC je obvezen na vsakem postanku ob vsakem času in povsod. To je še posebej pomembno ako nimaš dobre predstave o tem koliko časa bi trajalo do naslednjega postanka. In verjemite, traja neskončno dolgo. Bolj ko se trudiš ne mislit na to kolko moraš lulat, bolj misliš na to in ura teče vse bolj počasi.

In ko si že ves prešvican, kar teče iz povsod razen tam kjer bi moralo, se zgodi čudež in prispe postanek. V najinem primeru postanek sredi ničesar. In sredi ničesar stoji tak majhen tipičen angleški pub. The Bell. Skoraj že klišejsko, da se v pubih vedno nekaj zgodi — ne nujno prijetnega. Hrana je dobra iz enega samega razloga: Zato ker nočeš nobenega užalit. Sploh ne, sredi ničesar.

Pizdarija je, ko kombiniraš vrček piva, kitajske turiste in pa temperamentnega voznika avtobusa, ki zgleda kot da je bolj maorskega¹ porekla. Azijci povečini so zelo radovedna bitja. In ta naš kitajski sopotnik je pametno (med debato, ki je tekla povsem v drugi smeri) vprašal tega dvakrat zapečenega voznika s kje je. Vprašal ga je s takim navdušenim nasmeškom. Povsem nedolžno. Niti sanjalo se mu ni, v kaj bo to sledilo.

Voznik je zbrisal tisti zametek nasmeška z ust in nekaj časa strmel v kitajčka, ki je poln upanja pričakoval morda malo manj pikanten odgovor. … … … “ENGLAND, sir!” Zdej je jezen.

Ne, vzdušje na avtobusu ni bilo več isto. Kar naenkrat se nismo več vozili po prelepi angleški pokrajini, ampak smo nizko leteli. Malo-da-ne s cestišča. To je ena tistih situacij, v kateri se dokončno zjasniš glede tega, koliko zares ne maraš letenja. Tip je vozil kot Mad Max.

Pomirili smo se šele, ko smo se morali ustaviti zato, da je en od kitajske delegacije lahko stopil ven kozlat. Zelenokožec, hehe.

Seveda, noben izlet na angleško podeželje ni popoln če ne vidiš vsaj enega žitnega kroga. No, kroga — kvadrata, isto sranje drugo pakovanje. Tako kot krogi, je bil ta kvadrat človeškega izvora. Naredil pa ga je kar sam kmet. In tako, kot se kmetje pritožujejo nad krogi, se DOPPS (oziroma RSPB) pritožuje nad kvadrati, ker tako stiska v kot ptičice, ki se po poljih skrivajo.

In navsezadnje, prihod do Stonehenge-a. In ko prideš tja. Par podrtih kamnov² za ograjo, pred ograjo pa Bobby Sixkiller wannabe protestnik, ki se tiho bori za “svobodo” Stonehenge-a. Spoštujem Ameriške domorodce, ampak enkrat ko je izven amerike pač zgubi vso kredibilnost. Res, Bobby Sixkiller ima pred vhodom (tam kjer se je član hrvaške delegacije čudil, da zaračunavajo vstopnino) izobešene panoje v smislu “Set free the stones” in pa “English heretics, pick up thy fence and walk”.

1. When you get hit by a jug in a south Auckland pub, THAT’S … MAORI! [↩]
2. Mogoče “Par podrtih kamnov” ni najbolj primeren izraz. Tudi ni prvi, ki pade na pamet. Zadeva je res spoštovanja vredna. [↩]

Čisto v stilu slovenskega duha zapravijo na miljone evrov za obnovo Josie-ja Sputnika, naredijo komplet nov potniški terminal, z izhodi v več nadstropjih! Vse se blešči in vse je lepo. Dokler seveda, ne stopiš na skret. Na skretu je pa povsem isto kot v enem od zapuščenih nemških bunkerjev iz druge svetovne vojne, na enem od tistih taprisrčnih nizozemskih otočkov po katerih se lahko voziš s tandemskim kolesom.

Moram poudarit, da nisem ravno zaslovel po tem, da sem higienski frik, ker znam bit kar neustrašen, ko pride do lulanja v beznicah. Jasno je seveda to, da nam je moškim en malček lažje. Tisto, kar trdita Mythbustersa, da je skret školjka bolj čista od povprečne tipkovnice, ne drži. Ne samo, da ni bolj čista, školjke na javnih vecejih so pravzaprav sinonim za infekcijsko samopostrežno.

Vse to zahvaljujoč istemu tipu ljudi, ki se pod krinko anonimnosti tako živalsko kregajo po internetu. Ti so ponavadi tudi tisti, ki imajo največjo potrebo po markiranju teritorija, torej komplet kabine in/ali neposredne okolice pisoarja. Seveda, v domačem okolju ali doma pri stari mami tega ne bi nikoli naredili.

Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da so ponavadi ženski skreti še hujši. Sicer obstaja tudi neka teorija zarote, da so tudi zato krivi moški (kot za vse ostalo na svetu …), in to tisti moški, ki jih od žensk ločimo le po tem, da imajo adamovo jabolko.

Bolj kot se trudim doumet rešitev tega problema — javnih skretov, ne tranzvestitov –, bolj ugotavljam, da so  veceji najbolj nerentabilna zadeva na celotnem površju zemlje. Upam si celo trditi, da bolj nerentabilna kot Ljubljanska vzpenjača, ali predor Šentvid - Elitna soseska. Ker tudi, če zaračunavaš uporabo celo leto, ne pokriješ škode, ki ti jo lahko naredijo tri nevzgojene opice v roku petih (5) minut, ki imajo še večji užitek pri markiranju teritorija, če morajo za — “Zloraba” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet, — plačat.

Za piko na i, pa ponavadi še mila zmanjka. Kar sicer tistih nevzgojenih poscancev verjetno ne zmoti, ker si tako ali tako bolj poredko ali pa sploh ne umivajo rok.

Zadnji primer odkrite kleti v bistvu sploh ni več tako medijsko odmeven. Ljudje smo že navajeni.

Sicer res, kako le ne bi bili.

Take zadeve v bistvu niso povsem neobičajne. Daleč od tega, da bi podpiral taka dejanja, se pa recimo spomnim raznih pripovedk iz otroštva, kjer so bile dečve za njihovo dobro, za lastno zaščito često zaprte po raznih stolpih. Okej, pač niso ravno kleti.

Poleg zadnjih treh odkritih v avstriji in italiji se pozablja tista največja klet. Seveda, kje drugje bi bila lahko največja klet kakor v Ameriki. Če je Fritzl mikro, je Amerika makro. Kdo si upa rečt Gvantanamo?

Ali pa še bolje: Kdo si upa rečt nacizem? Marcel Štefančič mlajši definitivno. On je to rekel, za Fritzla. No, ne da je nacist, ampak da kaže določena nagnenja. Po vzoru njegovega očeta.

In če je Fritzl mikro, je Amerika makro. In ne, ne morem, da se nebi spraševal, kako zgledajo kleti v Vatikanu.

Vsi smo sužnji.

Novi sužnjelastniki niso tajkuni in ni Joergen W Bushson, niti amerikanci. Ni Janez W Janša, niti Uršika zala. Ni SDjeva Barbika. Ni LDSova Bababrk. Ni ata Janković. Niti direktor Slovenskih Železnic. Niso poštarji, niti poštni nabiralniki. Ni proletariat. Ni vojska, niti vojna. Niso novinarji. To ni petrokemična industrija. To ni združenje delodajalcev.

Lagal bi si, če bi si rekel, da ne vem, kdaj se mi je vse postavilo na glavo. Ali pa je bil morda ta obrat neke vrste razsvetljenstvo. Zbistritev. Jasnovidnost. Nenadna intuitivna percepcija realnosti.

Vsi smo sužnji.

Razlika je le ta, da nekateri v službi nosimo bele srajce, kravate in priponke z imenom in priimkom, namesto delovnih pajacev, namesto delavnih čelad. Nekateri se v službo vozimo z avtom, namesto z vlakom. Vsi smo sužnji. Le, da se delimo na tiste običajne in na kralje sužnjev.

In kdo so naši gospodarji? Novodobni osvajalci sveta. Turistična industrija?! Turizam procvjeta. To, da sta Ljubljana in Pariz kar naenkrat zgledno čisti mesti, ni delo ata Jankoviča in tistega drugega župana o katerem se mi tudi pod razno ne da pozanimat. Ne, to je posledica turizma.

To je big brother epskih proporcij. Bolj kot je mistično in neresnično, bolj kot je absurdno, neverjetno, bolj kot je zavito v celofan, bolj je zanimivo in turizam bolje procvjeta.

Nobenega turista ne zanima zmajski most. Vse zanima le zmajski. Vsi se spotaknejo ob zmaja. Nobenega turista ne zanima Predjamski grad. Ali Erazem kot človek. Vse zanima le bitka s turki in kako so ga sneli s katapultom, ko je bil na sekretu. 

Bolj kot to prikažeš krvavo, več je interesa. Big brother. Večje kot je, globje kot je, bolj kot je epsko, bolj je zanimivo. Ljubljana je zanimiva zato, ker so Jazon in Argonavti čez njo švercali zlato runo.

Delfin, ki le dolgočasno plava v svojem bazenu ni nobenemu zanimiv. Delfin ki preskakuje obroče in nabija žogo v vse smeri neba, po drugi strani, pritegne množico.

Turisti so v tem pogledu bolj žrtve. Tako, kot so naprimer narkomani žrtve droge. Pričaran čarobni svet, ki te odtegne od tega, ki ga poznaš, od vsakdanjega, od suženjstva. Vsaj momentalno.

Vsi smo sužnji.

Big Brother. Reality show epskih proporcij. Če je bila kje kakšna revolucija, je to odlično. Če je v njej pomrlo veliko ljudi, še toliko bolj. Bolj kot so grozne mučilne naprave, bolj so obiskane in bolj so popularne.

Atrakcija je lahko malo večji kamen, če ga predstaviš v pravi luči: Recimo, da prinaša srečo, če ga podrgneš. Predstaviš ga kot da … ima tradicijo. Zaradi enega samega tradicionalnega kamna, lahko zasužnjiš vse več ljudi, ker si ga bo prišlo ogledat vse več turistov. In vsi ti turisti rabijo svoje sužnje, ki bodo skrbeli za njih. Turizam procvjeta.

Na koncu koncev, se vse vrti okoli tega. Kakorkoli obrneš, vse gre v smeri turizma. Tekstilna industrija, jeklarstvo, obrti, rudniki urana, živega srebra, čipke, … vse to postajajo značilnosti za določene kraje. Trademark. Tradicija, katero lahko prodajamo turistom. Nezanimiva — propadajoča ali cvetoča — drugorazredna industrijska mesta se predstavljajo kot zanačilnosti, zanimivosti. Zavijajo se v celofan za lažjo prodajo. Prodajo duše. Turistom.

Vsi smo sužnji.

Tip je danes pri nas na firmi na skretu pozabil zob. To je bila ena tistih protez, na kateri je samo en zob. Za lahko noč odstranljiv. Samo en.

Začasna rešitev, mi je dejal. Američan. Vse skupaj mu bodo morali po povratku v ameriko popravit. Ker pač med pogovorom človeka gledam v oči, ženske pa običajno v joške, sploh nisem opazil tiste enormne brazgotine pod njegovo spodjo ustnico. Z ustnico vred.

V dvigalu na poti v pritljiče mi začne razlagat zgodbo. Vam rečem, če nebi preživel, bi stoodstotno dobil darwinovo nagrado.

Ni eden tistih trailer-trash američanov, ima pa prikolico. Na tej prikolici pa ima zložljivo tendo. Tako imam tudi jaz, doma, na terasi, v elitni soseski. Povsem razumem pametno odločitev nakupa te zadeve. Očitno pa njena uporaba ni omejena le na metanje sence.

Kot mi je razlagal, je bila teorija po mnogih pivih ta, da ob primernem pospešku lahko to leti kot zmaj. Pa ne tisti, ki ga je ubil Džordže. Bolj eden tistih, ki jih spuščajo otroci.

Recept, ki mi ga je povedal moj ameriški kolega je sledeč:

Za eksperiment potrebujemo tendo primerne kvadrature in kakšnih sedem metrov bungee vrvi. Eno stran vpenmo na tedno, drugo pa raztegnemo na (ne)primerno dolžino. Aja: Veliko alkohola. Tako, za pogum.

Seveda, idealna izvedba vaje, za čisto desetko, je ta, da se vrv ne odtrga na mestu, kjer si jo vpel na tendo. Sploh takrat, ko jo na drugi strani še vedno držiš. Še bolj idealno pa je, da ti sila, s katero te karabin zadane, ne razsuje pol obraza tako, da potlej potrebuješ rekonstruktivne posege še nadaljnih nekaj let.

“Can someone say: What the fuck did I do last night?!” ni najbolj primerno vprašanje, je pa prvo, ki pade na pamet.

“Ja, Prav prijetno sem presenečen,” je bil komentar tistega smešnega štajerca v bruslju, ko so izvedeli, da bo Maribor, kot edini prijavljeni kandidat, gostil Univerzijado leta 2013.

“Končno bo svet spoznal maribor, ker ga do sedaj verjetno niso,” pa je bil komentar neke starejše mariborčanke, ko so jo vprašali kaj si o tem misli.

Nisem si mogel pomagat, da nebi pomislil na to, da to ni nujno najboljša stvar. Maribor je lahko za slovenijo to, kar je za Josipa Fritzla klet.

Maribor je vse, a hkrati nič. Turistično mesto, ampak to ni. Indujstrijsko mesto, a to ni. Ruralno mesto, a to ni. Skoraj tako kot Kamnik. Edin dogodek na ravni, ki se zdi nekoliko konkurenčen — v bistvu pa je zaradi pomankanja opcij le pesek v oči lokalpatriotom — je festival Lent.

Tisti mit, da štajerci prirejajo najboljše zabave, je točno to. Mit. Ne vem kako je bilo v prejšnjem režimu, ampak v tem vem, da temu ni tako. S kolegom sva pešačila z Lenta proti hiši moje tete, vmes pa sva se ob kakšnih dveh ponoči ustavila še pri moji sestrični po nevemkateri vodi iz kolena.

Imeli so “čago”. Pri njih to pomeni sedenje na kavču in gledanje filmov v stilu tihe maše. Kolega je, jasno, po pol ure zaspal. Hinavsko se je nato naokoli govorilo, da toti žabari pa res nea znamo žurat čuj! Sevede, da ne, če pa ne smeš met televizije prenaglas, ker bodo drugače sosedi policijo klical.

Kogarkoli sva vprašala za smer naju je a priori grdo gledal. V vsakem lokalu nekomu nekaj ni bilo prav z nama. “Nelagodje” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet. Se razume, da zagovorniki vedno najdejo kakšen razlog, da sem si nakoncu sam kriv. Najbolj močen argument, ki ga proizvedejo, je običajno, da je kriv moj naglas (?!).

Po mojih izkušnjah pa, če ni prijaznega odnosa do rojakov, ne bo nikoli prijaznega odnosa do ostalih. Razen morda do avstrijskih korošcev, tistih, davnoizgubljenih bratov .

Ultimativno niso krivi ljudje per se, ampak jara gospoda — slab menedžment, slabe organizacijske sposobnosti. Za naslednji županski mandat gre lahko mogoče Deda Zoki v Maribor! Ali pa še bolje: Gre ŠE v Maribor.

“Zadnji čas za aklimatizacijo” ni najbolj primerna misel, je pa prva, ki pade na pamet.

Najbolj uživam ob gledanju slovenskega nacionalnega športa — sosedskih sporov. Edino pravilo je da se čimbolj držiš principa “Naj sosedu krava crkne!” Spor je bil, tako kot večina njih, marginalen. Me je pa zbodlo ko je gospa omenila svoji sosedi, večni nasprostnici, da vsi vemo, da riba najbolj smrdi pri glavi.

“Mythbustersa” ni najbolj primerna misel, je pa prva, ki pade na pamet.

Ta smrad pa pravzaprav niti ni tako hud je pa očitno hudo precenjen. Ker, veliko bolj kot riba smrdi pri glavi, smrdi v kombinaciji z ostalimi smetmi v tistem jutranjem navalu vročine. To pravzaprav še ni tista prava vročina vročina, ampak majsko sonce, ki že precej greje.

Vreče ali pa kontejnerji ki stojijo na tem soncu se počasi segrevajo in tisto kar je notri se počasi kuha. Vse tiste bakterije in zadevice, ki prebavljajo tisto kar je ostalo od prejšnjega dne večerje — torej možgani, oči, preostala glava, okostje in rep — delujejo na maksimumu pri točno določeni temperaturi. Dekompozicija. In ko se ta postan zrak, vsi ti plini segrevajo se počasi začno širit.

Tisto res najhujše je tam ob kakšnih enajstih zjutraj, vsaj v maju, potlej pa se že preveč segreje. Smrad je tako hud, da ne veš ali je bolj zdravo da bruhaš ali ne.

Smrad je hujši kot vonj urina polnega lončka, ki ga oddaš v analizo, ko si bolan. Takrat, ko to zgleda bolj kot neka rjava žlindra, kot pa scanje. Ali pa recimo kot vonj z gangreno vnete rane. Najbolj primerljiva stvar pa bi bil verjetno kakšen plesniv sir.

Jap, enkrat mi je eden od asistentov na faksu dejal, da evolucijski zmagovalci dihajo skozi usta.

Zopet sem prijavljen na BLOGRES 2008, za katerega si imam namen vzeti dopust. Prisoten bom obadva dni. Drugi dan bom sedel zraven dekline.

Je pa zanimivo, kako cene rastejo. Cena udeležbe enodnevnega blogresa leta 2007 je bila le 50€ ali pa 0€ (nič), če blogaš vsaj 3 mesece.

Letos pa je enodnevna udeležba 175€ ali pa 250€, dvodnevna. Zastonj seveda, če blogaš več kot pol leta. Če se bo trend nadaljeval, bom moral čez tri leta plačati za en dan 378,52€, ker še ne bom imel bloga 4 leta.

Če ne drugega, bom lahko rekel, da sem vsaj sodeloval v štartu! Druga opcija pa je, da počasi začnem šparat. Skratka: Se vidimo ko se zagledamo tam.