Tretji Kamen od Sonca

Dejstvo je, da je večina servisov (restavracije, trgovine, lekarne, bencinske postaje in bilokateri drugi) v ljubljani zanič.

Pri mojem poslu pa je včasih potrebno kolegom iz tujine predlagati kakšno stvar, za katero se zanimajo. In tu nastopi problem. Visoka cena sama po sebi ne pomeni več kvalitete. Krivec za to pa je pravzaprav izkoriščanje študentske delovne sile (da ne rečem študenti…). Za določena dela pač študentje niso primerni. Šta ču, jebiga. In tako naše delo preneha biti častno.

Ne more študentka, ki nima pojma o modi, svetovat o tem, kakšna jakna mi paše. Sploh, če stane jakna 600€. V restavraciji, kjer plačam 50€ za zrezek in je le malo boljši od tistega, kjer zanj plačam 10€, me ne more streči študent, ki nima pojma o gostinstvu in/ali profesionalni vljudnosti.

Ko kličem v filharmonijo, se tam ne bi smel javit študent, sploh pa ne na način “Filharmonija, pros’m”? Pa če bi bilo to vse, bi nekako še spregledal, v bistvu pa sploh nima pojma, kaj se dogaja tam in kje dobit karte. To pač za tako institucijo ni spodobno.

In žalostno je, da se vse obrača v tej smeri. Kvaliteta strmo pada, cene pa rastejo.

Naletel sem na eno tako situacijo, kjer sem bil vabljen s strani direktorja servisa in bil postrežen od spredej in zadej — moram priznat — zelo korektno. Vredno priporočila. Ampak ker me je to vseeno malo moril, sem šel še enkrat tja, ampak tako, da ni noben vedel, da pridem. Bil sem razočaran nad tem, kar sem doživel.

Tip zadnjič ponosno prikoraka do mene in vpraša, če se bom kaj pri njih oglasil. Zame je namreč tam vse “zastonj“. Mala cena za velik biznis. Ko sem mu povedal, da sem bil pri njem, je najprej kar malo prebledel, nato pa se razburil, zakaj ga nisem poklical.

“Podkupnina” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Ne me jebat!

Nekdo je pa preveč poslušal Hladno pivo!

In Marko me ima rad na svoj način. Upam, da ne tak kozmopolitansko latenten.

Ljubljana kot Unescovo mesto knjige, je skoraj tako smešno kot Univerzijada v totem Maribori. Za odtenek bolj primerno mogoče, ker so ljubljančani pismeni. Vsaj večina.

Nekaterim pa je že Ga. Črnič (Moj jezik, tvoj jezik, naš, vaš, ipd…Vadnice skratka) v osnovni šoli povedala, da smo le polpismeni.

Da pa je bilo presenečenje tokrat res pravo — To, da bo Ljubljana mesto knjige, ne to, da sem polpismen — je krivo to, da je, za razliko od štajerskih sosedov pri izboru za univerzijado, Ljubljana imela dejansko konkurenco. Res! Konkurenca so bila mesta kot recimo Guadalajaro! (… Dunaj, Riga, St. Peterburg, Wellington, ipd.) Jap, dejanska konkureca!

Ne razumem pa, kako lahko za mesto knjige, izberejo mesto v katerem so knjige najdražje. Kolegico s Češke je skoraj vrglo na rit, ko je videla cene. Pa je bila punca že kar dosti naokoli po svetu.

Priznam, da se sam v tujini bolj redko potikam po knjigarnah. Raje imam vinske kleti. Bil pa sem v eni (naključno v Pragi). Verjetno ne najbolj primerno za primerjavo, ampak vseeno: vodniki v angleškem jeziku so v Pragi dosti cenejši kot v Ljubljani. In verjamem drugim na besedo, da drugod tudi.

Kaj vse ne vidiš. Zdaj se nam manjka pa le še to, da zmagamo na evroviziji.

“Ja, Prav prijetno sem presenečen,” je bil komentar tistega smešnega štajerca v bruslju, ko so izvedeli, da bo Maribor, kot edini prijavljeni kandidat, gostil Univerzijado leta 2013.

“Končno bo svet spoznal maribor, ker ga do sedaj verjetno niso,” pa je bil komentar neke starejše mariborčanke, ko so jo vprašali kaj si o tem misli.

Nisem si mogel pomagat, da nebi pomislil na to, da to ni nujno najboljša stvar. Maribor je lahko za slovenijo to, kar je za Josipa Fritzla klet.

Maribor je vse, a hkrati nič. Turistično mesto, ampak to ni. Indujstrijsko mesto, a to ni. Ruralno mesto, a to ni. Skoraj tako kot Kamnik. Edin dogodek na ravni, ki se zdi nekoliko konkurenčen — v bistvu pa je zaradi pomankanja opcij le pesek v oči lokalpatriotom — je festival Lent.

Tisti mit, da štajerci prirejajo najboljše zabave, je točno to. Mit. Ne vem kako je bilo v prejšnjem režimu, ampak v tem vem, da temu ni tako. S kolegom sva pešačila z Lenta proti hiši moje tete, vmes pa sva se ob kakšnih dveh ponoči ustavila še pri moji sestrični po nevemkateri vodi iz kolena.

Imeli so “čago”. Pri njih to pomeni sedenje na kavču in gledanje filmov v stilu tihe maše. Kolega je, jasno, po pol ure zaspal. Hinavsko se je nato naokoli govorilo, da toti žabari pa res nea znamo žurat čuj! Sevede, da ne, če pa ne smeš met televizije prenaglas, ker bodo drugače sosedi policijo klical.

Kogarkoli sva vprašala za smer naju je a priori grdo gledal. V vsakem lokalu nekomu nekaj ni bilo prav z nama. “Nelagodje” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet. Se razume, da zagovorniki vedno najdejo kakšen razlog, da sem si nakoncu sam kriv. Najbolj močen argument, ki ga proizvedejo, je običajno, da je kriv moj naglas (?!).

Po mojih izkušnjah pa, če ni prijaznega odnosa do rojakov, ne bo nikoli prijaznega odnosa do ostalih. Razen morda do avstrijskih korošcev, tistih, davnoizgubljenih bratov .

Ultimativno niso krivi ljudje per se, ampak jara gospoda — slab menedžment, slabe organizacijske sposobnosti. Za naslednji županski mandat gre lahko mogoče Deda Zoki v Maribor! Ali pa še bolje: Gre ŠE v Maribor.

“Zadnji čas za aklimatizacijo” ni najbolj primerna misel, je pa prva, ki pade na pamet.

To mi je prvič povedala deklina, nato pa me je še enkrat prijazno opomnila, ko mi je pokazala stran, te gospe.

Gospa naj bi se poročila z berlinskim zidom, je ena tistih, ki imajo to “bolezen”, če temu lahko tako rečemo, da se ne zaljublja v ljudi ampak v objekte. Prevzela je celo priimek. Berliner-Mauer.

Za mrčkat smešna tragedija. Sploh ko berem tista vprašanja bralcev v stilu “Kako ste se počutili, desetletje nazaj, ko ste videli zmagovite švabe kako z macolami tolčejo po vašem možu?” In pa “Vaš mož ni več v najboljšem stanju, kako se počutite?”

Kot je bilo vedno rečeno, da gre svet po express h vragu. Prosimo pripnite si varnostne pasove in poravnajte sedeže, pristali bomo na naši destinaciji: Ljudje se poročajo z objekti, Šimpanzi so obravnavani na sodišču za človekove pravice, da o kleteh in o štajercih, ki strašijo naokoli s katanami sploh ne začnem.

Najbolj absurdno od vsega skupaj pa je v bistvu to, da pa se pedri in lezbijke še vedno ne smejo poročat. In to, da je to še vedno sporno.

A znate reč: “Dobar dan Gospodine Djavole!”