Tretji Kamen od Sonca

Ker sva bila že v Londonu in ker je bil obrnjen program agencije obrnjen (…) sva se odločila, da bova šla po svoje. In ker nisva vsak teden v angliji sva si vbila v glavo, da bova šla pogledat Stonehenge. Eno od — bivših (?!?!?) — sedmih čudes sveta.

Kako priti do stonehenge-a sploh ni zakomplicirano vprašanje. V skoraj vseh hotelih lično ponujajo izletke v mnogih kombinacijah in skoraj vse vključujejo tudi Stonehenge. Kaj takega pogrešam tudi v Ljubljani, da ne rečem sloveniji (pa ne kamnov, ampak izletov — pa ne do kamnov).

Vredno je povedati, da se splača rezervirat par dni vnaprej, ker je zadnji moment (=24 ur prej) že skoraj vse zasedeno, zato si primoran iti nekam kamor pravzaprav nočeš, vmes pa se ustaviš v stonehengu.

Na brošurcah piše, da imajo zabavne žive vodiče. To je vredno omembe, ker je večina slovenskih vodičev bolj podobna večini slovenskih mrtvecev. Vodiči v tem primeru te res pritegnejo — pa ne okol’ kepe. Mislim, da še nikoli nisem nobenega predavanja o zgodovini tako pozorno poslušal.

Naš prvi postanek je bil v Windsorju, kamor dan poprej res, res, res, RES, res nisva želela iti. Seveda, se kraju kjer po pripovedovanju lokalnega vodiča prebivata dve kraljici (Elizabeta in Elton John) na koncu res nisva mogla upreti. Človek si reče. Grad je grad, vsak je enak. Ko vidiš Louvre, Versailles, Chambord, ipd., tako rekoč vidiš vse. Ampak vseeno te masivnost te zadeve kar očara.

Po ogledu graščine še slavnostni krog okoli železniške postaje in nazaj na avtobus. Pri teh lokalnih agencijah se splača biti 10 minut prej na mestu srečanja, ker ti res ne čakajo (dolgo …). Dnevni izkupiček je bil, da smo na vsaki postaji nekoga izgubili. Tem desetim minutam pribijte še dodatnih pet minut, ako morate slučajno na WC.

WC je obvezen na vsakem postanku ob vsakem času in povsod. To je še posebej pomembno ako nimaš dobre predstave o tem koliko časa bi trajalo do naslednjega postanka. In verjemite, traja neskončno dolgo. Bolj ko se trudiš ne mislit na to kolko moraš lulat, bolj misliš na to in ura teče vse bolj počasi.

In ko si že ves prešvican, kar teče iz povsod razen tam kjer bi moralo, se zgodi čudež in prispe postanek. V najinem primeru postanek sredi ničesar. In sredi ničesar stoji tak majhen tipičen angleški pub. The Bell. Skoraj že klišejsko, da se v pubih vedno nekaj zgodi — ne nujno prijetnega. Hrana je dobra iz enega samega razloga: Zato ker nočeš nobenega užalit. Sploh ne, sredi ničesar.

Pizdarija je, ko kombiniraš vrček piva, kitajske turiste in pa temperamentnega voznika avtobusa, ki zgleda kot da je bolj maorskega¹ porekla. Azijci povečini so zelo radovedna bitja. In ta naš kitajski sopotnik je pametno (med debato, ki je tekla povsem v drugi smeri) vprašal tega dvakrat zapečenega voznika s kje je. Vprašal ga je s takim navdušenim nasmeškom. Povsem nedolžno. Niti sanjalo se mu ni, v kaj bo to sledilo.

Voznik je zbrisal tisti zametek nasmeška z ust in nekaj časa strmel v kitajčka, ki je poln upanja pričakoval morda malo manj pikanten odgovor. … … … “ENGLAND, sir!” Zdej je jezen.

Ne, vzdušje na avtobusu ni bilo več isto. Kar naenkrat se nismo več vozili po prelepi angleški pokrajini, ampak smo nizko leteli. Malo-da-ne s cestišča. To je ena tistih situacij, v kateri se dokončno zjasniš glede tega, koliko zares ne maraš letenja. Tip je vozil kot Mad Max.

Pomirili smo se šele, ko smo se morali ustaviti zato, da je en od kitajske delegacije lahko stopil ven kozlat. Zelenokožec, hehe.

Seveda, noben izlet na angleško podeželje ni popoln če ne vidiš vsaj enega žitnega kroga. No, kroga — kvadrata, isto sranje drugo pakovanje. Tako kot krogi, je bil ta kvadrat človeškega izvora. Naredil pa ga je kar sam kmet. In tako, kot se kmetje pritožujejo nad krogi, se DOPPS (oziroma RSPB) pritožuje nad kvadrati, ker tako stiska v kot ptičice, ki se po poljih skrivajo.

In navsezadnje, prihod do Stonehenge-a. In ko prideš tja. Par podrtih kamnov² za ograjo, pred ograjo pa Bobby Sixkiller wannabe protestnik, ki se tiho bori za “svobodo” Stonehenge-a. Spoštujem Ameriške domorodce, ampak enkrat ko je izven amerike pač zgubi vso kredibilnost. Res, Bobby Sixkiller ima pred vhodom (tam kjer se je član hrvaške delegacije čudil, da zaračunavajo vstopnino) izobešene panoje v smislu “Set free the stones” in pa “English heretics, pick up thy fence and walk”.

1. When you get hit by a jug in a south Auckland pub, THAT’S … MAORI! [↩]
2. Mogoče “Par podrtih kamnov” ni najbolj primeren izraz. Tudi ni prvi, ki pade na pamet. Zadeva je res spoštovanja vredna. [↩]

Že sama uvodna scena da slutiti, da je v tem filmu nekaj temačnega in zloveščega. Uvodna scena je sila podobna tisti iz Sweeny Todda — peklenskega brivca. In o-kako se nisem zmotil.

Pretežno zabaven in smešen film prepleten s težko bolečino. S težko bolečino in večino štiklcov Abbe.

Ta bolečina predvsem izvira na račun petja Pierca Brosnana. Hudiča no … Kdo pri zdravi pameti bi dal gospoda enovrstičnega shaken-not-stirred bivšega Bondiča peti. Bolečina. Ne znam opisat grozote njegovega petja. Še Arnie Schwarzenegger bi bolje odpel. Res.

Vreden ogleda ako ste naveličani mjuziklov s škrati in ljudmi, ki vas mečejo ven, ker ste preglasni.

Ker zamujam ponovno priložnost si ogledat nizozemsko, tako kot pred dvemi leti, se tolažim s tem, da sem že plačal avgustovski dopust v parizu. Hvala bogu za regres. Hvala blogu za blogres (Nooot).

Vsekakor se celotna zadeva sliši precej fino — Pariz, ne blogres — me pa rahlo skrbi, da se ne bo obrnilo v drugo smer. Avgustovski vročinski vali so v parizu precej znani. In fatalni. Boljša polovica pa me tolaži, da bodo vsaj vrste mnogo manjše.

Fatalni pa so lahko tudi avionski poleti. Sam sicer še nisem letel, me je pa tega na smrt strah. Raje ne bom rekel, da raje umrem, kot pa sedim na avtobusu 16 ur. Ker zarečenega kruha se največ poje. Vseeno grem na letalo.

Pariz je z lobiranjem boljše polovice v bistvu nadomestil vročinsko mnogo bolj prizanesljivejši Kopenhagen. Tako da bo le ta počakal še kakšno leto.

Letošnje leto je za take vrste potovanj izvrstno. Decembra se grem namreč kuhat še v Egipt. Tako da je avgustovski Pariz le testna vožnja pred pravo pripeko.

“Faktor 55″ ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet!

Mrčkal sem od smeha, ko je Marcel Štefančič Jr. tisto novinarko na kraju nesreče med prenosom v živo vprašal, medtem ko mu je ta razlagala o varnostnih ukrepih in mnogoterih kontrolah: “A pa vidiš tam kakšnega protestnika?”

No, tudi njej ni uspelo ostati resna.

Ker se me ta Bushev obisk dotika (že kakšen mesec) malo bolj kot samo z gužvo na cesti, komaj čakam, da tista krava vzleti z Jožeta Pučnika. Jutri ob 17ih, ko se bo predvidoma to zgodilo, bom sedel na terasi, na sončku, si odprl pivo in kompletni delegaciji s sredincem pomahal v slovo!

PS: Navdušen sem tudi nad Saškotovim komentarjem, da je to človek s hudim patološkim deficitom.

Zopet sem prijavljen na BLOGRES 2008, za katerega si imam namen vzeti dopust. Prisoten bom obadva dni. Drugi dan bom sedel zraven dekline.

Je pa zanimivo, kako cene rastejo. Cena udeležbe enodnevnega blogresa leta 2007 je bila le 50€ ali pa 0€ (nič), če blogaš vsaj 3 mesece.

Letos pa je enodnevna udeležba 175€ ali pa 250€, dvodnevna. Zastonj seveda, če blogaš več kot pol leta. Če se bo trend nadaljeval, bom moral čez tri leta plačati za en dan 378,52€, ker še ne bom imel bloga 4 leta.

Če ne drugega, bom lahko rekel, da sem vsaj sodeloval v štartu! Druga opcija pa je, da počasi začnem šparat. Skratka: Se vidimo ko se zagledamo tam.

Začelo se je tako mirno, skoraj spokojno ampak brez vonja po cipresah. Vedel sem, da me čaka en sobotni piknik. Proslava prihajajočega dneva mladosti pri kolegu. Čakala me je tudi nočna izmena v službi.

Vmes med vsem tem, se je kar iznenada pojavil še en piknik, na katerem je bilo fino, čevapi, vse kar spada zraven, samo piva ne. Vbistvu, bilo mi je ponujeno, ampak žal, ker sem vozil in delal sem odklonil. Zadeva ni ista če ni piva. V spoštovanju tega, da ne res pomeni ne, sem ostal neomajen in sem pil sok in vodo.

V roku ene ure sem bil urejen za službo in na poti na drugi (tist, prej najavljeni) piknik, kjer se raje nisem obdržal še tistih deset minut dlje kot bi se lahko. Kot da bi bil na morju. Ponovno čevapi, brdo pijanih ljudi, muzka, smeh, samo še obala manjka. Jaz pijem pa bezgov sok.

Jap, zaradi prevelikega pritiska sem se odločil iti kar v službo, pa čeprav malo prej. Mir, tišina in gora dela me zna precej pomiriti od kakšnih takih pregrešnih misli.

Pridem v službo pa me skoraj infarkt. Človeka take zadeve kar demoralizirajo. Jaz moram delat, poleg tega pa poslušat trop črnogorcev kako imajo par vrat stran od mene svetovno žurko. Kar srce me je bolelo.

Ampak, preživel sem. Zatopil sem se v delo in vse je šlo mirno mimo mene. Ni prišlo do nobenega streljanja ali razbijanja kozarcev, kar me je malo razočaralo ampak, je bilo to zadnje kar me je. Po končanih nočnih spijem galono piva. Majkemi.

…če vtakneš štajerko v pralni stroj? Čisto kurbo pa veliko umazane vode.

In to mi povedo mati (ki ni štajerka), da so tako včasih govorili oča. Smeha.

Aje, končno sem si uspel vzeti čas in dokončati to, kar sem govoril že več kot eno leto. Kurc, treba bo porihtat linke v blogrollah :)

Še malo statistike: Na starem blogu se vas je od 19. marca lani do 19. maja letos znašlo nekaj več kot 35.000. Od tega več kot 6.000 zahvaljajoč googlu. :)

Me zanima če lahko v istem času na novi lokaciji dosežem petino tega?

Na srečo sem imel med obema avtobusnima turama (glej prejšno objavo) en dan vmes frej, ker bi sicer po mojem umrl.

Po parih prošnjah, da naj prinesem iz IKEE, ko sem že ravno v Grazu, kilo sveč in pa eno vazo, sem se končno znašel v Tivoliju, kjer so se že nabirali čudaki zraven avtobusa. Eden je zgledal kot ogromen irski škrat — čudak, ne avtobus. Najbolj grozno je bilo to, da so se mi nekateri zdeli še celo znani.

Ko so začeli curljat na videz bolj normalni ljude se je situacija nekoliko izbolšala. Ob prihodu Velikega Kahune pa se je situacija dokončno, vsaj do tistega momenta, popravila. Povedal je, da so ti čudni tiči s flašami Slovina¹ v rokah pravzaprav na drugem busu in z drugim slovenskim bendom, ki ravno tako nastopa v Grazu.

No, situacija kasneje na našem avtobusu ni bila kej dosti boljša, ker se ravno tako živalsko kot horda podivjanih metalcev (ali kaj so že tisti tipi) lahko obnaša tudi peščica žensk. In če so take, ko so trezne, se človek začne spraševati, kaj bo ob povratku. Za avtobusarja, pa sem včasih dobil tak nelagoden občutek, da na čase ni čisto siguren vase.

Prihod v Graz je bil precej zgoden, glede na to, da se je zadeva začela šele okol pol šestih. Tam smo bili že ob dvanajstih popoldne, ampak, vse ima svoj namen. Čas ni ostal neizkoriščen.

Koncert je bil dober in koncept tudi. 12 bendov, vsak 12 minut za pripravo in 12 minut za špil. Na koncu glasovanje in pa ocena žirije. Enkrat nama je z Mihom uspelo celo nasmejati varnostnika in pa del publike, ko sva nek avstrijski band zamenjala s Tokio Hotel. Navdušenje je bilo veliko.

World Within so se na žalost uvrstili šele na 7. (5. po izboru publike) mesto, kar smo kasneje poslušali skoraj celo pot nazaj v toto Ljubljano. Sem pristranski, ampak vseeno mislim, da so si zaslužili precej višje mesto. Kaj naj rečem, ti fantje pač znajo. Sicer pa sta prvi dve mesti, po izboru žirije zasedla (seveda zasluženo!) dva slovenska benda Obduction in pa Firefly (to so oni … životinsko carstvo).

Kaj naj rečem. Zanimiva izkušnja, in Graz je zanimivo mesto. Noben ne čisti oken in smetnjakov je premalo. Imajo čevapđinice in pa fashion shop KUKURUZ². Brez zajebancije!

In ne, nisem se motil, pot nazaj je bila zanimiva. Predvsem pa mučno za oči. Pa ne samo zato, ker določene dečve, milo rečeno, niso bile cvet lepote, ampak ker smo ugotavljali kako močen fleš ima Mihov fotoaparat. Ko se je zabliskalo in sem zamižal sem imel v glavi sliko in ni hotla stran. No, s strani neke možače je po nekaj časa celo padla grožnja s šakico, če ne nehamo fleširat.

Hvala za pive in hvala za vse ostalo. Naslednje leto pa spet, ali kako že pravijo?

1. Pred leti smo mi toliko tega sranja spili, da me čudi, da ni kdo umrl.↩
2. Sanja svinja kukuruz, al kukuruz u Grazu.↩

Kot pravi Oscar: NIKOLI! .. ne podcenjuj neumnih ljudi.

V mladini pravijo da, se na osnovni šoli v Slovenski bistrici ne držijo zakona in izvajajo verouk na črno, torej, brez dovoljenja ministra za šolstvo. Do tega so prišli v svetu staršev na pobudo župnika.

Sicer, mi je jasno, da sta cerkev in država ločena, ampak če se ne motim, mora cerkev ravno tako spoštovati zakone? Naravnost smešno, da ne rečem majckeno kontradiktorno - glede na cerkvene zakone, zapovedi, pravila al karkolinajzebodo, ki očitno veljajo samo takrat ko se nanašajo na dobrobit cerkve.

Vem, izpostavljam očitno. Tak pač sem.