Tretji Kamen od Sonca

V stilu Sam svoj mojster, sem se podal na avanturo obešanja svojega novega uokvirjenega plakata. Da pa bi ta plakat prišel do izraza in sem ga moral postavit na edino prazno steno. Na mejno steno. Tisto, ki si jo delim s severno sosedo. Pa ni avstrijka.

To obešanje je bilo eno od bolj krvavih v zgodovini človeštva.

Ofenziva v prvi vrsti, še preden sem se zavedal polne moči mojega nasprotnika, so šli žeblji. Kakih sedem, predno sem ugotovil, da pridem na žebelj le par milimetrov globje, preden se le ta pokrivi. Nimaš kej nimaš kva, nosilne stene pač.

Sledili so tisti žeblji za beton. Teh sem porabil le kakih pet, da sem ugotovil, da ne bo šlo. Če ne gre na silo, uporabi večjo macolo, ali kako že pravijo?

Pograbil sem bor mašino in sveder, enega tistih manjših. Vse sem pregledal izmeril in označil. Pri prvi luknji na moje začudenje nisem uničil nobenega svedra. Sem pa pri drugi zato dva. Ne, nisem dovolj izkušen, da bi vedel da sem naletel na železo. En košček svedra je še vedno v steni.

Po posredovanju tastarga, sem šel v merkur in prijaznemu prodajalcu dejal da rabim nekaj kar bo grizlo beton. Železo vbistvu. Merkur je pravzaprav legendarna trgovina. Tipu sprva nisem vrjel, da bo šlo, ker mi je dal nek majhen svedrič. Za granit. Granit pa ni železo.

Kar nisem mogel verjeti svojim očem ko je tisto zagrizlo not, kot nož čez puter. S tem nakupom za 2€ sem pridobil več, kot bi z nakupom v Merkatorju (ja, najprej sem bil tam) za dvajset evrov, kot stane cel komplet svedrov.

Plakat je obešen, ovca je sita, od volka pa je ostalo bolj malo. In končno sem enkrat vrnil vsem sosedom za hrup, ki ga povzročajo, medtem ko jaz spim po nočni izmeni.

Kako hitro se situacija lahko obrne. In kakor hitro se lahko obrne tisto leto, o katerem sem pisal v tisti objavici o mojem dopustovanju v Parizu.

Ta je sicer še vedno na spisku, ampak takoj za tem v septembru (šokantno, po enem mesecu in ne enem letu) pa sledi še Kopenhagen. Prav prijetno presenečenje je bilo, ko sem izvedel, da je vse skupaj že rezervirano.

Po septembru pa … kdo ve. Tu je še neka obljuba, da gremo na večerjo v prago in pa želja obiskat egipt v decembru, mikavna je pa tudi turčija. Z minute v minuto se sliši boljše.

Kako kurac bi se počutil jaz, če bi kar od nekje in kar od enkrat v moj dom brutalno vdrla horda narkomanov, pardon, navdušencev nad plesom in elektronsko glasbo, s premočnimi zvočniki in polnimi kamioni opreme?

Milo rečeno ne precej dobro. Večino smrti v prometnih nesrečah ne povzročijo poškodbe. Vsaj ne direktno. Večino ljudi ubije šok. Vsaj tako pravijo.

Heh, Woodshock. Kako ironično. Ta Woodshock bo prevelik šok — kar pomeni smrt, če ne veste v kateremu grmu tiči zajec — za premnoge uboge živalice, ki se bodo pred zadetimi in pijanimi opicami skrivale in izmikale raznim rejvarskim in narkomanskim rekvizitom, kot so RedBulli, Bulldogi, kondomi, ipd., ki jih bodo ljudje odmetavali v grmovje.

Kako bi se počutil jaz, če bi me v glavo zadela pločevinka RedBull-a? Kako kurac bi se počutili vi? Kako kurac bi se počutili vi, če bi zraven vaše glave celo noč poslušali nabijanje avionskega motrja, zadeti friki pa bi vam ves ta čas v glavo metali pločevinke?

Upam si trdit, da milo rečeno, ne precej dobro. Živali baje slišijo v povprečju desetkrat bolje kot ljudje. Vsaj tako pravijo.

Najbolj smešno je to, da je večina teh ljudi “okoljevarstveno osveščenih”. Tako da je to pravzaprav ena tistih dvoličnih stvari. Tako kot tisti vegetarjanci, ki ne jedo mesa, jedo pa ribe. Pravzaprav, karkoli napišem ne morem nikakor zadeti tistega pravega nesmisla tega početja.

Ker zamujam ponovno priložnost si ogledat nizozemsko, tako kot pred dvemi leti, se tolažim s tem, da sem že plačal avgustovski dopust v parizu. Hvala bogu za regres. Hvala blogu za blogres (Nooot).

Vsekakor se celotna zadeva sliši precej fino — Pariz, ne blogres — me pa rahlo skrbi, da se ne bo obrnilo v drugo smer. Avgustovski vročinski vali so v parizu precej znani. In fatalni. Boljša polovica pa me tolaži, da bodo vsaj vrste mnogo manjše.

Fatalni pa so lahko tudi avionski poleti. Sam sicer še nisem letel, me je pa tega na smrt strah. Raje ne bom rekel, da raje umrem, kot pa sedim na avtobusu 16 ur. Ker zarečenega kruha se največ poje. Vseeno grem na letalo.

Pariz je z lobiranjem boljše polovice v bistvu nadomestil vročinsko mnogo bolj prizanesljivejši Kopenhagen. Tako da bo le ta počakal še kakšno leto.

Letošnje leto je za take vrste potovanj izvrstno. Decembra se grem namreč kuhat še v Egipt. Tako da je avgustovski Pariz le testna vožnja pred pravo pripeko.

“Faktor 55″ ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet!

In Marko me ima rad na svoj način. Upam, da ne tak kozmopolitansko latenten.

Ljubljana kot Unescovo mesto knjige, je skoraj tako smešno kot Univerzijada v totem Maribori. Za odtenek bolj primerno mogoče, ker so ljubljančani pismeni. Vsaj večina.

Nekaterim pa je že Ga. Črnič (Moj jezik, tvoj jezik, naš, vaš, ipd…Vadnice skratka) v osnovni šoli povedala, da smo le polpismeni.

Da pa je bilo presenečenje tokrat res pravo — To, da bo Ljubljana mesto knjige, ne to, da sem polpismen — je krivo to, da je, za razliko od štajerskih sosedov pri izboru za univerzijado, Ljubljana imela dejansko konkurenco. Res! Konkurenca so bila mesta kot recimo Guadalajaro! (… Dunaj, Riga, St. Peterburg, Wellington, ipd.) Jap, dejanska konkureca!

Ne razumem pa, kako lahko za mesto knjige, izberejo mesto v katerem so knjige najdražje. Kolegico s Češke je skoraj vrglo na rit, ko je videla cene. Pa je bila punca že kar dosti naokoli po svetu.

Priznam, da se sam v tujini bolj redko potikam po knjigarnah. Raje imam vinske kleti. Bil pa sem v eni (naključno v Pragi). Verjetno ne najbolj primerno za primerjavo, ampak vseeno: vodniki v angleškem jeziku so v Pragi dosti cenejši kot v Ljubljani. In verjamem drugim na besedo, da drugod tudi.

Kaj vse ne vidiš. Zdaj se nam manjka pa le še to, da zmagamo na evroviziji.

Internet je najbolj demokratična zadeva na planetu. Neverjetno a resnično: Celo bolj demokratična kot Amerika! Vsak lahko pove točno to, kar mu leži na duši. Lahko je rasist, lahko je nacist, nestrpen, pedofil, rastafarjanec, narkoman ipd. Seveda, vse to anonimno.

Na internetu so moški res moški, ženske so ravno tako res moški, fantki pa FBI agenti (hvala bash.org).

Internet je odličen, celo fenomenalen indikator družbe. Včasih, v prejšnjih dobah, režimih so bili to zapori. Danes pa je to v veliki meri zamenjal internet. Pokaže tisto temno stran¹ razmišlanja verjetno povsem običajno, klišejsko prijaznih ljudi. Takih, ki sicer rešujejo mucke z dreves in pomagajo babicam čez cesto. Takih, ki na videz niso niti muhe sposobni skenslat. Klišejskih.

Idealen (čeprav še vedno ne tako ekstremen) primer so komentarji neke naključne objave o fuzbal tekmi.

Tem anonimnežem, ki se tako živalsko prepirajo in zmerjajo ni treba skrbeti kaj si bodo njihove matere mislile o njih in njihovem vedenju. Čisto noben jim nič ne more. Imajo proste roke, da izražajo svoje mnenje, svoje pravo mnenje, in ne tisto politično korektno, ki bi ga povedali v kamero če bi bili na teveju. Višek demokracije.

Nasprotno popularnemu mnenju, to niso z dietno kokakolo zafiksani debeli mozoljasti zafrustriranci s teleskopskimi špegli in hozntregarji, katere so njihove matere preveč ali pa premalo dojile². In to niso osamljeni asocialni ljudje, katere družba zavrača. To niso uporabniki interneta, kot bi jih rada videla Sabina Obolnar.

Ne, to so tisti pravi pravcati normalni ljudje. In to je tisto kar je tako … “Žalostno” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Vedno (!!!), predno kaj objavite na internetu, se torej vprašajte: kaj bi rekla vaša mati, če bi vas videla? Ali pa morda v stilu bogaboječega slovenca: Česa Jezus ne bi naredil?

1. Come to the dark side, we have cookies! [↩]
2. Če se najdeš v tem, in imaš vzdevek pižama: Nisem mislil tebe. Resno! [↩]

Zadnji primer odkrite kleti v bistvu sploh ni več tako medijsko odmeven. Ljudje smo že navajeni.

Sicer res, kako le ne bi bili.

Take zadeve v bistvu niso povsem neobičajne. Daleč od tega, da bi podpiral taka dejanja, se pa recimo spomnim raznih pripovedk iz otroštva, kjer so bile dečve za njihovo dobro, za lastno zaščito često zaprte po raznih stolpih. Okej, pač niso ravno kleti.

Poleg zadnjih treh odkritih v avstriji in italiji se pozablja tista največja klet. Seveda, kje drugje bi bila lahko največja klet kakor v Ameriki. Če je Fritzl mikro, je Amerika makro. Kdo si upa rečt Gvantanamo?

Ali pa še bolje: Kdo si upa rečt nacizem? Marcel Štefančič mlajši definitivno. On je to rekel, za Fritzla. No, ne da je nacist, ampak da kaže določena nagnenja. Po vzoru njegovega očeta.

In če je Fritzl mikro, je Amerika makro. In ne, ne morem, da se nebi spraševal, kako zgledajo kleti v Vatikanu.

Vsi smo sužnji.

Novi sužnjelastniki niso tajkuni in ni Joergen W Bushson, niti amerikanci. Ni Janez W Janša, niti Uršika zala. Ni SDjeva Barbika. Ni LDSova Bababrk. Ni ata Janković. Niti direktor Slovenskih Železnic. Niso poštarji, niti poštni nabiralniki. Ni proletariat. Ni vojska, niti vojna. Niso novinarji. To ni petrokemična industrija. To ni združenje delodajalcev.

Lagal bi si, če bi si rekel, da ne vem, kdaj se mi je vse postavilo na glavo. Ali pa je bil morda ta obrat neke vrste razsvetljenstvo. Zbistritev. Jasnovidnost. Nenadna intuitivna percepcija realnosti.

Vsi smo sužnji.

Razlika je le ta, da nekateri v službi nosimo bele srajce, kravate in priponke z imenom in priimkom, namesto delovnih pajacev, namesto delavnih čelad. Nekateri se v službo vozimo z avtom, namesto z vlakom. Vsi smo sužnji. Le, da se delimo na tiste običajne in na kralje sužnjev.

In kdo so naši gospodarji? Novodobni osvajalci sveta. Turistična industrija?! Turizam procvjeta. To, da sta Ljubljana in Pariz kar naenkrat zgledno čisti mesti, ni delo ata Jankoviča in tistega drugega župana o katerem se mi tudi pod razno ne da pozanimat. Ne, to je posledica turizma.

To je big brother epskih proporcij. Bolj kot je mistično in neresnično, bolj kot je absurdno, neverjetno, bolj kot je zavito v celofan, bolj je zanimivo in turizam bolje procvjeta.

Nobenega turista ne zanima zmajski most. Vse zanima le zmajski. Vsi se spotaknejo ob zmaja. Nobenega turista ne zanima Predjamski grad. Ali Erazem kot človek. Vse zanima le bitka s turki in kako so ga sneli s katapultom, ko je bil na sekretu. 

Bolj kot to prikažeš krvavo, več je interesa. Big brother. Večje kot je, globje kot je, bolj kot je epsko, bolj je zanimivo. Ljubljana je zanimiva zato, ker so Jazon in Argonavti čez njo švercali zlato runo.

Delfin, ki le dolgočasno plava v svojem bazenu ni nobenemu zanimiv. Delfin ki preskakuje obroče in nabija žogo v vse smeri neba, po drugi strani, pritegne množico.

Turisti so v tem pogledu bolj žrtve. Tako, kot so naprimer narkomani žrtve droge. Pričaran čarobni svet, ki te odtegne od tega, ki ga poznaš, od vsakdanjega, od suženjstva. Vsaj momentalno.

Vsi smo sužnji.

Big Brother. Reality show epskih proporcij. Če je bila kje kakšna revolucija, je to odlično. Če je v njej pomrlo veliko ljudi, še toliko bolj. Bolj kot so grozne mučilne naprave, bolj so obiskane in bolj so popularne.

Atrakcija je lahko malo večji kamen, če ga predstaviš v pravi luči: Recimo, da prinaša srečo, če ga podrgneš. Predstaviš ga kot da … ima tradicijo. Zaradi enega samega tradicionalnega kamna, lahko zasužnjiš vse več ljudi, ker si ga bo prišlo ogledat vse več turistov. In vsi ti turisti rabijo svoje sužnje, ki bodo skrbeli za njih. Turizam procvjeta.

Na koncu koncev, se vse vrti okoli tega. Kakorkoli obrneš, vse gre v smeri turizma. Tekstilna industrija, jeklarstvo, obrti, rudniki urana, živega srebra, čipke, … vse to postajajo značilnosti za določene kraje. Trademark. Tradicija, katero lahko prodajamo turistom. Nezanimiva — propadajoča ali cvetoča — drugorazredna industrijska mesta se predstavljajo kot zanačilnosti, zanimivosti. Zavijajo se v celofan za lažjo prodajo. Prodajo duše. Turistom.

Vsi smo sužnji.

Tip je danes pri nas na firmi na skretu pozabil zob. To je bila ena tistih protez, na kateri je samo en zob. Za lahko noč odstranljiv. Samo en.

Začasna rešitev, mi je dejal. Američan. Vse skupaj mu bodo morali po povratku v ameriko popravit. Ker pač med pogovorom človeka gledam v oči, ženske pa običajno v joške, sploh nisem opazil tiste enormne brazgotine pod njegovo spodjo ustnico. Z ustnico vred.

V dvigalu na poti v pritljiče mi začne razlagat zgodbo. Vam rečem, če nebi preživel, bi stoodstotno dobil darwinovo nagrado.

Ni eden tistih trailer-trash američanov, ima pa prikolico. Na tej prikolici pa ima zložljivo tendo. Tako imam tudi jaz, doma, na terasi, v elitni soseski. Povsem razumem pametno odločitev nakupa te zadeve. Očitno pa njena uporaba ni omejena le na metanje sence.

Kot mi je razlagal, je bila teorija po mnogih pivih ta, da ob primernem pospešku lahko to leti kot zmaj. Pa ne tisti, ki ga je ubil Džordže. Bolj eden tistih, ki jih spuščajo otroci.

Recept, ki mi ga je povedal moj ameriški kolega je sledeč:

Za eksperiment potrebujemo tendo primerne kvadrature in kakšnih sedem metrov bungee vrvi. Eno stran vpenmo na tedno, drugo pa raztegnemo na (ne)primerno dolžino. Aja: Veliko alkohola. Tako, za pogum.

Seveda, idealna izvedba vaje, za čisto desetko, je ta, da se vrv ne odtrga na mestu, kjer si jo vpel na tendo. Sploh takrat, ko jo na drugi strani še vedno držiš. Še bolj idealno pa je, da ti sila, s katero te karabin zadane, ne razsuje pol obraza tako, da potlej potrebuješ rekonstruktivne posege še nadaljnih nekaj let.

“Can someone say: What the fuck did I do last night?!” ni najbolj primerno vprašanje, je pa prvo, ki pade na pamet.