Tretji Kamen od Sonca

Ker sva bila že v Londonu in ker je bil obrnjen program agencije obrnjen (…) sva se odločila, da bova šla po svoje. In ker nisva vsak teden v angliji sva si vbila v glavo, da bova šla pogledat Stonehenge. Eno od — bivših (?!?!?) — sedmih čudes sveta.

Kako priti do stonehenge-a sploh ni zakomplicirano vprašanje. V skoraj vseh hotelih lično ponujajo izletke v mnogih kombinacijah in skoraj vse vključujejo tudi Stonehenge. Kaj takega pogrešam tudi v Ljubljani, da ne rečem sloveniji (pa ne kamnov, ampak izletov — pa ne do kamnov).

Vredno je povedati, da se splača rezervirat par dni vnaprej, ker je zadnji moment (=24 ur prej) že skoraj vse zasedeno, zato si primoran iti nekam kamor pravzaprav nočeš, vmes pa se ustaviš v stonehengu.

Na brošurcah piše, da imajo zabavne žive vodiče. To je vredno omembe, ker je večina slovenskih vodičev bolj podobna večini slovenskih mrtvecev. Vodiči v tem primeru te res pritegnejo — pa ne okol’ kepe. Mislim, da še nikoli nisem nobenega predavanja o zgodovini tako pozorno poslušal.

Naš prvi postanek je bil v Windsorju, kamor dan poprej res, res, res, RES, res nisva želela iti. Seveda, se kraju kjer po pripovedovanju lokalnega vodiča prebivata dve kraljici (Elizabeta in Elton John) na koncu res nisva mogla upreti. Človek si reče. Grad je grad, vsak je enak. Ko vidiš Louvre, Versailles, Chambord, ipd., tako rekoč vidiš vse. Ampak vseeno te masivnost te zadeve kar očara.

Po ogledu graščine še slavnostni krog okoli železniške postaje in nazaj na avtobus. Pri teh lokalnih agencijah se splača biti 10 minut prej na mestu srečanja, ker ti res ne čakajo (dolgo …). Dnevni izkupiček je bil, da smo na vsaki postaji nekoga izgubili. Tem desetim minutam pribijte še dodatnih pet minut, ako morate slučajno na WC.

WC je obvezen na vsakem postanku ob vsakem času in povsod. To je še posebej pomembno ako nimaš dobre predstave o tem koliko časa bi trajalo do naslednjega postanka. In verjemite, traja neskončno dolgo. Bolj ko se trudiš ne mislit na to kolko moraš lulat, bolj misliš na to in ura teče vse bolj počasi.

In ko si že ves prešvican, kar teče iz povsod razen tam kjer bi moralo, se zgodi čudež in prispe postanek. V najinem primeru postanek sredi ničesar. In sredi ničesar stoji tak majhen tipičen angleški pub. The Bell. Skoraj že klišejsko, da se v pubih vedno nekaj zgodi — ne nujno prijetnega. Hrana je dobra iz enega samega razloga: Zato ker nočeš nobenega užalit. Sploh ne, sredi ničesar.

Pizdarija je, ko kombiniraš vrček piva, kitajske turiste in pa temperamentnega voznika avtobusa, ki zgleda kot da je bolj maorskega¹ porekla. Azijci povečini so zelo radovedna bitja. In ta naš kitajski sopotnik je pametno (med debato, ki je tekla povsem v drugi smeri) vprašal tega dvakrat zapečenega voznika s kje je. Vprašal ga je s takim navdušenim nasmeškom. Povsem nedolžno. Niti sanjalo se mu ni, v kaj bo to sledilo.

Voznik je zbrisal tisti zametek nasmeška z ust in nekaj časa strmel v kitajčka, ki je poln upanja pričakoval morda malo manj pikanten odgovor. … … … “ENGLAND, sir!” Zdej je jezen.

Ne, vzdušje na avtobusu ni bilo več isto. Kar naenkrat se nismo več vozili po prelepi angleški pokrajini, ampak smo nizko leteli. Malo-da-ne s cestišča. To je ena tistih situacij, v kateri se dokončno zjasniš glede tega, koliko zares ne maraš letenja. Tip je vozil kot Mad Max.

Pomirili smo se šele, ko smo se morali ustaviti zato, da je en od kitajske delegacije lahko stopil ven kozlat. Zelenokožec, hehe.

Seveda, noben izlet na angleško podeželje ni popoln če ne vidiš vsaj enega žitnega kroga. No, kroga — kvadrata, isto sranje drugo pakovanje. Tako kot krogi, je bil ta kvadrat človeškega izvora. Naredil pa ga je kar sam kmet. In tako, kot se kmetje pritožujejo nad krogi, se DOPPS (oziroma RSPB) pritožuje nad kvadrati, ker tako stiska v kot ptičice, ki se po poljih skrivajo.

In navsezadnje, prihod do Stonehenge-a. In ko prideš tja. Par podrtih kamnov² za ograjo, pred ograjo pa Bobby Sixkiller wannabe protestnik, ki se tiho bori za “svobodo” Stonehenge-a. Spoštujem Ameriške domorodce, ampak enkrat ko je izven amerike pač zgubi vso kredibilnost. Res, Bobby Sixkiller ima pred vhodom (tam kjer se je član hrvaške delegacije čudil, da zaračunavajo vstopnino) izobešene panoje v smislu “Set free the stones” in pa “English heretics, pick up thy fence and walk”.

1. When you get hit by a jug in a south Auckland pub, THAT’S … MAORI! [↩]
2. Mogoče “Par podrtih kamnov” ni najbolj primeren izraz. Tudi ni prvi, ki pade na pamet. Zadeva je res spoštovanja vredna. [↩]

Vedno je bil dvom da je ta beseda pribljižno tako napačno in grdo zlorabljena kot naprimer ekologija. Ki je v politiki razširjena kot naravovarstvo. Skrbno varovana vladna skrivnost: Ekologija v resnici ni naravovarstvo.

Tajkun izhaja iz besede tycoon. Ki je vbistvu sposojenka iz japonskega jezika, ki je vbistvu sposojenka iz kitajskega jezika.

Tajkun je torej, v prevodu, poslovnež velikega vpliva in bogastva; magnat (i.e. Bill Gates). Nič slabega. Razen Billa Gatesa. Ampak o tem bodo več povedali Jabolčniki.

Etimološko primerno, vsaj tako pravijo, naj bi bilo, da se ljudem, velikega vpliva — večjega kot ga imajo državni veljaki, reče tajkuni. Kot sem že napisal, je to sposojenka iz japonščine, ki je sposojenka iz kitajščine. V kitajščini naj bi to pomenilo “veliki princ”.

Japonci so vodjo svoje mogočne vojske klicali taikun, namesto šogun, ker naj bi bilo to slišati bolj strašljivo za nasprotnike (večinoma kitajce). Vsaj bolj kot šogun, ki pomeni le “general”.

Iz japonske so ta termin po filmu Poslednji Samurai uvozili v razdružene države amerike, kjer so nato s tajkunom ljubkovalno naslavljali Lincolna. Za tem pa se je ta termin začel uveljavljati v poslih in industriji.

Kakor jaz vidim zadevo, so tajkuni le mogotci z izredno velikim vplivom. dokler je legalno ni sporno in nima nekega slabega prizvoka. Ako bi bil veren, bi bilo verjetno to čisto drugače. Nemarno bogatenje je greh, veste.

Verjetno, mi to, kot slabo ne potegne tudi zaradi tega, ker sem v mlajših letih zelo rad igral igri Transport Tycoon in Rollercoaster Tycoon.

Kaj pa pri nas in pri naših politikih? Kot vedno. “Puno se prića a malo se kaže” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Ne, ta zapis nima veze s filmom “dvanajst opic”.

Ravno sem se spominjal na stare športne poškodbe in ostale poškodbe. Pa sem se spomnil na najbolj zanimivo prometno nesrečo, ki sem jo doživel (Nažalost sem bil udeležen v kar nekaj nesrečah).

Bil je nek marčevski dan, pred dvemi leti. Ravno je bilo konec kolokvija za matematiko ali nečesa podobnega. Ura je bila 10 zjutraj. Po kavi se je kolega odpravil na izpit za motor - z avtom. Še z enim kolegom sva šla z njim, seveda. Padal je dež, on pa ne ravno vešč voznik divjal po cesti. Sedel sem zadaj desno, pas pa je bil nekaj pokvarjen, ni se hotel zategniti ampak ker sem trmast sem ga zrihtal, po petih minutah vožnje, nakar zavije na to usodno ulico.

Dež je nalival, on pa vozil okoli 90km/h. Tam pri gimnaziji Šiška pa nam z neprednostne ceste pripelje in izsili prednost hyundai accent in se v sekundi kar ustavi sredi križišča. Zgleda, da ga je zagrabila panika, se zgodi.

Spomnim se, da sem še pomislil da morda bo pa šlo mimo. Ampak ni. Šlo je skozi. Pa trk niti ni bil tolko hud kot sem v tistem trenutku pričakoval. V naslednjem trenutku pa sem samo gledal kandelabr kako se pelje 10 centimetrov stran od mene. Ustavimo se daleč na drugi strani križišča, kakopak, devetdeset je že lepa hitrost.

Kolega sta od strahu otrpnila - heh, civilista, njuna prva prometna nesreča - jaz pa v sekundi letim ven, in lavfam proti accentu iz katerega se je kadilo. Ko sem prilavfal do tja, je bil avto prazen. Meni nič jasno. Seveda, ker se je to zgodilo med glavnim odmorom sem nekako ujel z ušesom “Uooo, 140 je prgonu!!”, pa se za to nisem zmenil. Pogledam čez cesto in vidim tri kitajčke pod marelo. Ahnehjno.

Priletim do njih. Pomoje so se bolj ustrašili mene ko sem lavfal proti njim kot pa same prometne, in seveda začel po angleško če razumejo. Govorili so malo slovensko. Žena, ki sicer ni vozila, je izustila “Slaba vidljivost!”, jaz pa sem se ozrl naokoli in videl do šmarne gore. Mož pa je rekel “Mi vledu, ima ailbag”! Kako prisrčno.

Seveda, ko je prišla policija ni bila več kriva slaba vidljivost ampak mi ki smo peljali 140km/h (Sicer ne zanikam, kolega je zajebal totalno, ker je vozil 90 - in je to policiji tudi priznal).

Jaz sem lavfal naokoli in vse spraševal če so vredu, vse pregledoval, sploh nisem pomislil če mene kaj boli, dokler ni mene kolega vprašal kako sem jaz. In ko sem jaz začutil in povedal gospodu policaju, da me zvija pri rebrih, se je čudežno na tla vrgla tudi najmlajša kitajka. Vse skupaj je bilo kar komično.

Še bolj komično pa je bilo to, da je bil AMZS na kraju nesreče prej kot rešilci. No ko so končno prišli so ubogo kitajko privezali na voziček jo pospravili not, mene pa posedli na nek stol, kjer se tudi nisem mogel privezat. Juhubruhu. Da ne omenjam, da bi se še enkrat skoraj zaleteli. Na kraj dogodka se jim ne mudi, v kliničnega pa. Zanimivo.

Gospod reševalec me je spraševal, kaj je bilo kje me boli kje sem sedel in sem mu vse povedal in je rekel da je razumljivo da me boli to, ker sem bil pravilno privezan ipd. Medtem ko je imela kitajka isto poškodbo a ni bila privezana!? Kakorkoli že, vse je kazalo na to, da po domače fejka, celo pulz. Jaz sem bil v šoku, razumljivo.

Po prihodu v klinični, je seveda ubožica prišla na vrsto takoj, jaz pa sem moral čakati. Po pol ure jo vidim, da mirno odkoraka z nasmeškom na obrazu iz ordinacije?! No. Ugotovili so, da na srečo meni ni nič hujšega samo malo sem bil obtolčen. A vseeno iz ordinacije nisem odšel z nasmeškom. Se mi pa ta trenutek vse skupaj zdi smešno.

Aja, no pa še slike s kraja dogodka. Na srečo trk ni bil pravokoten, drugače bi bil verjetno jaz huje poškodovan. In tale sephia je kar dobro prenesla zadevo. Accenta pa je obrnilo za 180°.