Tretji Kamen od Sonca

Kot ljubljančan sem vajen bolj kozmopolitanskega dojemanja kino predstav. Sicer dandanes v slovenskih provincah niti ni več takega odstopanja. Morda so province le malo preširok izraz. Govorim predvsem o gorenjski regiji.

Ko sem bil še mali in sem šel v kino v kranju me je šokiralo ko so po koncu predstave vsi ploskali. No, jaz razumem, da ploskaš po koncertu ali pa recimo po gledališki predstavi, skratka takrat ko imaš res komu ploskat. Ne razumem pa tega da ploskaš platnu.

Druga zadeva, ki pa je še danes precej aktualna, je pa sedežni red. Nekako večina gorenjcev sili v sprednje vrste. Čimbolj spredaj si, tembolje je. Skratka, če si spredaj si zmagovalec.

Meni je muka sedeti v koloseju, naprimer, v prvih vrstah. Vbistvu mi je mučno sploh it v kino, če nimajo kart nekje bolj zadaj. V nasprotnem primeru moje oči neizmerno trpijo, da ne omenjam nelagodnega občutka ko imam nato še tri dni heksenšus.

Gorenjci pa na vsak način vedno in povsod želijo sedeti spredaj. Kot da bodo kaj izvedeli pred vsemi ostalimi. In ker je tako grozno če kdo sedi pred tabo, ker potlej ne vidiš tistega zelo pomembnega delčka scene, tik pod podnapisi. Ja, v prvi vrsti je mnogo bolje.

Ne vem, morda pa so gorenjci tekom njihovega filogenetskega razvoja pridobili širše vidno polje kot vsi ostali in lahko z razdalje 10 (deset) metrov popolnoma v celoti vidijo platno ekvivalentne kvadrature kot moje stanovanje z obema terasama vred. In pa seveda poleg širšega vidnega polja precej fleksibilen vrat ali pa proporcionalno lažjo glavo. Jaz menim, da prej slednje.

Med filmom jaz rad komentiram vse skupaj, ampak s komentarji morim le tistega, ki sedi zraven mene, pa še to, samo če ga poznam in pazim na intonacijo. Po tej strani so sicer štajerci (ki sem jih, priznam, srečeval le v koloseju) malo hujši od gorencev, ampak le za odtenek. Oboji seznanjajo celotno kinodvorano s svojim mnenjem, ki pa razen naglasa običajno sploh ni smešno. Je pa po eni strani kar častitljivo, da preglasiš kompleten zvočni sistem kinodvorane.