Tretji Kamen od Sonca

Čisto v stilu slovenskega duha zapravijo na miljone evrov za obnovo Josie-ja Sputnika, naredijo komplet nov potniški terminal, z izhodi v več nadstropjih! Vse se blešči in vse je lepo. Dokler seveda, ne stopiš na skret. Na skretu je pa povsem isto kot v enem od zapuščenih nemških bunkerjev iz druge svetovne vojne, na enem od tistih taprisrčnih nizozemskih otočkov po katerih se lahko voziš s tandemskim kolesom.

Moram poudarit, da nisem ravno zaslovel po tem, da sem higienski frik, ker znam bit kar neustrašen, ko pride do lulanja v beznicah. Jasno je seveda to, da nam je moškim en malček lažje. Tisto, kar trdita Mythbustersa, da je skret školjka bolj čista od povprečne tipkovnice, ne drži. Ne samo, da ni bolj čista, školjke na javnih vecejih so pravzaprav sinonim za infekcijsko samopostrežno.

Vse to zahvaljujoč istemu tipu ljudi, ki se pod krinko anonimnosti tako živalsko kregajo po internetu. Ti so ponavadi tudi tisti, ki imajo največjo potrebo po markiranju teritorija, torej komplet kabine in/ali neposredne okolice pisoarja. Seveda, v domačem okolju ali doma pri stari mami tega ne bi nikoli naredili.

Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da so ponavadi ženski skreti še hujši. Sicer obstaja tudi neka teorija zarote, da so tudi zato krivi moški (kot za vse ostalo na svetu …), in to tisti moški, ki jih od žensk ločimo le po tem, da imajo adamovo jabolko.

Bolj kot se trudim doumet rešitev tega problema — javnih skretov, ne tranzvestitov –, bolj ugotavljam, da so  veceji najbolj nerentabilna zadeva na celotnem površju zemlje. Upam si celo trditi, da bolj nerentabilna kot Ljubljanska vzpenjača, ali predor Šentvid - Elitna soseska. Ker tudi, če zaračunavaš uporabo celo leto, ne pokriješ škode, ki ti jo lahko naredijo tri nevzgojene opice v roku petih (5) minut, ki imajo še večji užitek pri markiranju teritorija, če morajo za — “Zloraba” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet, — plačat.

Za piko na i, pa ponavadi še mila zmanjka. Kar sicer tistih nevzgojenih poscancev verjetno ne zmoti, ker si tako ali tako bolj poredko ali pa sploh ne umivajo rok.

Ljubljana kot Unescovo mesto knjige, je skoraj tako smešno kot Univerzijada v totem Maribori. Za odtenek bolj primerno mogoče, ker so ljubljančani pismeni. Vsaj večina.

Nekaterim pa je že Ga. Črnič (Moj jezik, tvoj jezik, naš, vaš, ipd…Vadnice skratka) v osnovni šoli povedala, da smo le polpismeni.

Da pa je bilo presenečenje tokrat res pravo — To, da bo Ljubljana mesto knjige, ne to, da sem polpismen — je krivo to, da je, za razliko od štajerskih sosedov pri izboru za univerzijado, Ljubljana imela dejansko konkurenco. Res! Konkurenca so bila mesta kot recimo Guadalajaro! (… Dunaj, Riga, St. Peterburg, Wellington, ipd.) Jap, dejanska konkureca!

Ne razumem pa, kako lahko za mesto knjige, izberejo mesto v katerem so knjige najdražje. Kolegico s Češke je skoraj vrglo na rit, ko je videla cene. Pa je bila punca že kar dosti naokoli po svetu.

Priznam, da se sam v tujini bolj redko potikam po knjigarnah. Raje imam vinske kleti. Bil pa sem v eni (naključno v Pragi). Verjetno ne najbolj primerno za primerjavo, ampak vseeno: vodniki v angleškem jeziku so v Pragi dosti cenejši kot v Ljubljani. In verjamem drugim na besedo, da drugod tudi.

Kaj vse ne vidiš. Zdaj se nam manjka pa le še to, da zmagamo na evroviziji.

Internet je najbolj demokratična zadeva na planetu. Neverjetno a resnično: Celo bolj demokratična kot Amerika! Vsak lahko pove točno to, kar mu leži na duši. Lahko je rasist, lahko je nacist, nestrpen, pedofil, rastafarjanec, narkoman ipd. Seveda, vse to anonimno.

Na internetu so moški res moški, ženske so ravno tako res moški, fantki pa FBI agenti (hvala bash.org).

Internet je odličen, celo fenomenalen indikator družbe. Včasih, v prejšnjih dobah, režimih so bili to zapori. Danes pa je to v veliki meri zamenjal internet. Pokaže tisto temno stran¹ razmišlanja verjetno povsem običajno, klišejsko prijaznih ljudi. Takih, ki sicer rešujejo mucke z dreves in pomagajo babicam čez cesto. Takih, ki na videz niso niti muhe sposobni skenslat. Klišejskih.

Idealen (čeprav še vedno ne tako ekstremen) primer so komentarji neke naključne objave o fuzbal tekmi.

Tem anonimnežem, ki se tako živalsko prepirajo in zmerjajo ni treba skrbeti kaj si bodo njihove matere mislile o njih in njihovem vedenju. Čisto noben jim nič ne more. Imajo proste roke, da izražajo svoje mnenje, svoje pravo mnenje, in ne tisto politično korektno, ki bi ga povedali v kamero če bi bili na teveju. Višek demokracije.

Nasprotno popularnemu mnenju, to niso z dietno kokakolo zafiksani debeli mozoljasti zafrustriranci s teleskopskimi špegli in hozntregarji, katere so njihove matere preveč ali pa premalo dojile². In to niso osamljeni asocialni ljudje, katere družba zavrača. To niso uporabniki interneta, kot bi jih rada videla Sabina Obolnar.

Ne, to so tisti pravi pravcati normalni ljudje. In to je tisto kar je tako … “Žalostno” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Vedno (!!!), predno kaj objavite na internetu, se torej vprašajte: kaj bi rekla vaša mati, če bi vas videla? Ali pa morda v stilu bogaboječega slovenca: Česa Jezus ne bi naredil?

1. Come to the dark side, we have cookies! [↩]
2. Če se najdeš v tem, in imaš vzdevek pižama: Nisem mislil tebe. Resno! [↩]

Kot ljubljančan sem vajen bolj kozmopolitanskega dojemanja kino predstav. Sicer dandanes v slovenskih provincah niti ni več takega odstopanja. Morda so province le malo preširok izraz. Govorim predvsem o gorenjski regiji.

Ko sem bil še mali in sem šel v kino v kranju me je šokiralo ko so po koncu predstave vsi ploskali. No, jaz razumem, da ploskaš po koncertu ali pa recimo po gledališki predstavi, skratka takrat ko imaš res komu ploskat. Ne razumem pa tega da ploskaš platnu.

Druga zadeva, ki pa je še danes precej aktualna, je pa sedežni red. Nekako večina gorenjcev sili v sprednje vrste. Čimbolj spredaj si, tembolje je. Skratka, če si spredaj si zmagovalec.

Meni je muka sedeti v koloseju, naprimer, v prvih vrstah. Vbistvu mi je mučno sploh it v kino, če nimajo kart nekje bolj zadaj. V nasprotnem primeru moje oči neizmerno trpijo, da ne omenjam nelagodnega občutka ko imam nato še tri dni heksenšus.

Gorenjci pa na vsak način vedno in povsod želijo sedeti spredaj. Kot da bodo kaj izvedeli pred vsemi ostalimi. In ker je tako grozno če kdo sedi pred tabo, ker potlej ne vidiš tistega zelo pomembnega delčka scene, tik pod podnapisi. Ja, v prvi vrsti je mnogo bolje.

Ne vem, morda pa so gorenjci tekom njihovega filogenetskega razvoja pridobili širše vidno polje kot vsi ostali in lahko z razdalje 10 (deset) metrov popolnoma v celoti vidijo platno ekvivalentne kvadrature kot moje stanovanje z obema terasama vred. In pa seveda poleg širšega vidnega polja precej fleksibilen vrat ali pa proporcionalno lažjo glavo. Jaz menim, da prej slednje.

Med filmom jaz rad komentiram vse skupaj, ampak s komentarji morim le tistega, ki sedi zraven mene, pa še to, samo če ga poznam in pazim na intonacijo. Po tej strani so sicer štajerci (ki sem jih, priznam, srečeval le v koloseju) malo hujši od gorencev, ampak le za odtenek. Oboji seznanjajo celotno kinodvorano s svojim mnenjem, ki pa razen naglasa običajno sploh ni smešno. Je pa po eni strani kar častitljivo, da preglasiš kompleten zvočni sistem kinodvorane.

Najprej je udarila tista huda gužva na cesti, že ko sem imel namen zaviti na celovško. Pa sem si premislil. Nekako sem se prebil do parkinga od firme v centru Ljubljane, potlej pa peš do Tivolija. Tako kot vsi ostali. VSI.

“Šta je ovo, cjela armija?” ni najbolj primerno vprašanje, je pa prvo, ki pade na pamet.

Ob prihodu, so mi ponujali neke bone za zastonj pijačo. Ne vem točno v čem je bil štos, ampak na te fore ne padam. Me je pa že tako ali tako tiščalo na skret.

Tudi to ni bilo povsem jasno, kje se nahaja vhod za parter, zato je bilo potrebnih par vprašanj, da sva ga našla. Pa si želim, da bi raje vzel karte za tribune. Ceneje, pa še več bi imel od tega. S tiste triintridesete vrste parterja se je res bolj loše vidlo.

Da ne omenjam tistega fantiča, ki je vztrajal pri ideji, da bo on stal na stolu. Ob takem navdušenju nad Lord Of the Dance, lahko rečem le, da je na dobri poti da postane naslednji gaylord, podobno kot Domen Misson. Starši pa nič. Ampak okej, bom videl kako je to, ko bom mel svojega otroka.

Stalno je letal naokol nek tip, ki je ljudi, tudi mene, opozarjal, da naj malo manj slikamo, ker je predstavo prepovedano snemati. Postajal je vedno bolj vzkipljiv ker ga noben ni upošteval. Porajajo pa se mi sledeča vprašanja: Kaj je to “malo manj” in pa, če je prepovedano snemati, ali je tudi prepovedano slikati?

No, potlej sem slikal “malo manj” in se bolj posvetil predstavi. Bil sem edini v polni dvorani, ki je zaploskal, ko so protagonisti premagali tistega heroja. Temu se šele reče tough crowd. Pogrešam predstave, kot so Obrazi njene erotike.

Glede same predstave pa sem bil v bistvu pozitivno presenečen. Seveda, če bi to sam gledal, mi nebi bilo nič jasno, tako pa sem dobil vse razlage, ki sem jih hotel. Nekje na polovici to da je to glasbeno-plesna predstava, izvedel sem kdo so dobri fantje, kdo pa slabi fantje, pa da je tista dečva, ki je bila oblečena kot riba v bistvu dobra vila.