Tretji Kamen od Sonca

Ko ponoči ne smeš spat in ne najdeš daljinca za teve, ni nujno slaba stvar. Okej, pač najprej tri dni… em, noči nacionalne republikanske konvencije kompletno s Palinovo, McCainom in v roza vrečko za smeti — popisano s protestnimi gesli — oblečeno dečvo. (BTW: Obama nima šanse)

Zadnji dan pa slučajno uzrem del oddaje Larrya Kinga, sej veste, tisti Marcel Štefančič Jr. wanna-be tip, z očali, hozntregrji, … zelo židovski skratka.

“Gostil” je Michaela Moora. Pa sej veste, tisti medved wanna-be tip, tudi z očali, brado, ki je sproduciral Bowling for Columbine, pa Farrenheit 9/11 ter Sicko in verjetno še kaj drugega.

Tokrat je kegljal za Baracka, na enem od kegljišč. Skratka, pogovarjala sta se zakaj so Republikanci slabi in zakaj so Demokrati dobri. Načeloma nič kar ne bi že prej slišali. Moore v svojem stilu kritizira vse povprek. Vlado najbolj.

Sčasoma pa se debata razvije v smeri zdravstvenih reform. Pokaže govore na to temo obeh kandidatov. Obama je dejal, v smislu, da bo država urejala zdravstvo, zavarovanje ipd., McCain pa je na to odgovoril, da med Američani in njihovim zdravnikom ne sme stati noben birokrat. V tem je Moore začel razlagat in razpredat, kako je to zmotno mišlenje, da vlada mora poskrbeti za zdravje ljudi, da je vlada voljena od ljudi za ljudi, in da vlada pravzaprav so ljudje. In, da je povsem logično, da se vladi zaupa!

Larry King mu prijazno dogovori: “Vlada je začela vojno”. Michael Moore zajecla.

Čisto v stilu slovenskega duha zapravijo na miljone evrov za obnovo Josie-ja Sputnika, naredijo komplet nov potniški terminal, z izhodi v več nadstropjih! Vse se blešči in vse je lepo. Dokler seveda, ne stopiš na skret. Na skretu je pa povsem isto kot v enem od zapuščenih nemških bunkerjev iz druge svetovne vojne, na enem od tistih taprisrčnih nizozemskih otočkov po katerih se lahko voziš s tandemskim kolesom.

Moram poudarit, da nisem ravno zaslovel po tem, da sem higienski frik, ker znam bit kar neustrašen, ko pride do lulanja v beznicah. Jasno je seveda to, da nam je moškim en malček lažje. Tisto, kar trdita Mythbustersa, da je skret školjka bolj čista od povprečne tipkovnice, ne drži. Ne samo, da ni bolj čista, školjke na javnih vecejih so pravzaprav sinonim za infekcijsko samopostrežno.

Vse to zahvaljujoč istemu tipu ljudi, ki se pod krinko anonimnosti tako živalsko kregajo po internetu. Ti so ponavadi tudi tisti, ki imajo največjo potrebo po markiranju teritorija, torej komplet kabine in/ali neposredne okolice pisoarja. Seveda, v domačem okolju ali doma pri stari mami tega ne bi nikoli naredili.

Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da so ponavadi ženski skreti še hujši. Sicer obstaja tudi neka teorija zarote, da so tudi zato krivi moški (kot za vse ostalo na svetu …), in to tisti moški, ki jih od žensk ločimo le po tem, da imajo adamovo jabolko.

Bolj kot se trudim doumet rešitev tega problema — javnih skretov, ne tranzvestitov –, bolj ugotavljam, da so  veceji najbolj nerentabilna zadeva na celotnem površju zemlje. Upam si celo trditi, da bolj nerentabilna kot Ljubljanska vzpenjača, ali predor Šentvid - Elitna soseska. Ker tudi, če zaračunavaš uporabo celo leto, ne pokriješ škode, ki ti jo lahko naredijo tri nevzgojene opice v roku petih (5) minut, ki imajo še večji užitek pri markiranju teritorija, če morajo za — “Zloraba” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet, — plačat.

Za piko na i, pa ponavadi še mila zmanjka. Kar sicer tistih nevzgojenih poscancev verjetno ne zmoti, ker si tako ali tako bolj poredko ali pa sploh ne umivajo rok.

Kako kurac bi se počutil jaz, če bi kar od nekje in kar od enkrat v moj dom brutalno vdrla horda narkomanov, pardon, navdušencev nad plesom in elektronsko glasbo, s premočnimi zvočniki in polnimi kamioni opreme?

Milo rečeno ne precej dobro. Večino smrti v prometnih nesrečah ne povzročijo poškodbe. Vsaj ne direktno. Večino ljudi ubije šok. Vsaj tako pravijo.

Heh, Woodshock. Kako ironično. Ta Woodshock bo prevelik šok — kar pomeni smrt, če ne veste v kateremu grmu tiči zajec — za premnoge uboge živalice, ki se bodo pred zadetimi in pijanimi opicami skrivale in izmikale raznim rejvarskim in narkomanskim rekvizitom, kot so RedBulli, Bulldogi, kondomi, ipd., ki jih bodo ljudje odmetavali v grmovje.

Kako bi se počutil jaz, če bi me v glavo zadela pločevinka RedBull-a? Kako kurac bi se počutili vi? Kako kurac bi se počutili vi, če bi zraven vaše glave celo noč poslušali nabijanje avionskega motrja, zadeti friki pa bi vam ves ta čas v glavo metali pločevinke?

Upam si trdit, da milo rečeno, ne precej dobro. Živali baje slišijo v povprečju desetkrat bolje kot ljudje. Vsaj tako pravijo.

Najbolj smešno je to, da je večina teh ljudi “okoljevarstveno osveščenih”. Tako da je to pravzaprav ena tistih dvoličnih stvari. Tako kot tisti vegetarjanci, ki ne jedo mesa, jedo pa ribe. Pravzaprav, karkoli napišem ne morem nikakor zadeti tistega pravega nesmisla tega početja.

Zadnji primer odkrite kleti v bistvu sploh ni več tako medijsko odmeven. Ljudje smo že navajeni.

Sicer res, kako le ne bi bili.

Take zadeve v bistvu niso povsem neobičajne. Daleč od tega, da bi podpiral taka dejanja, se pa recimo spomnim raznih pripovedk iz otroštva, kjer so bile dečve za njihovo dobro, za lastno zaščito često zaprte po raznih stolpih. Okej, pač niso ravno kleti.

Poleg zadnjih treh odkritih v avstriji in italiji se pozablja tista največja klet. Seveda, kje drugje bi bila lahko največja klet kakor v Ameriki. Če je Fritzl mikro, je Amerika makro. Kdo si upa rečt Gvantanamo?

Ali pa še bolje: Kdo si upa rečt nacizem? Marcel Štefančič mlajši definitivno. On je to rekel, za Fritzla. No, ne da je nacist, ampak da kaže določena nagnenja. Po vzoru njegovega očeta.

In če je Fritzl mikro, je Amerika makro. In ne, ne morem, da se nebi spraševal, kako zgledajo kleti v Vatikanu.

Tip je danes pri nas na firmi na skretu pozabil zob. To je bila ena tistih protez, na kateri je samo en zob. Za lahko noč odstranljiv. Samo en.

Začasna rešitev, mi je dejal. Američan. Vse skupaj mu bodo morali po povratku v ameriko popravit. Ker pač med pogovorom človeka gledam v oči, ženske pa običajno v joške, sploh nisem opazil tiste enormne brazgotine pod njegovo spodjo ustnico. Z ustnico vred.

V dvigalu na poti v pritljiče mi začne razlagat zgodbo. Vam rečem, če nebi preživel, bi stoodstotno dobil darwinovo nagrado.

Ni eden tistih trailer-trash američanov, ima pa prikolico. Na tej prikolici pa ima zložljivo tendo. Tako imam tudi jaz, doma, na terasi, v elitni soseski. Povsem razumem pametno odločitev nakupa te zadeve. Očitno pa njena uporaba ni omejena le na metanje sence.

Kot mi je razlagal, je bila teorija po mnogih pivih ta, da ob primernem pospešku lahko to leti kot zmaj. Pa ne tisti, ki ga je ubil Džordže. Bolj eden tistih, ki jih spuščajo otroci.

Recept, ki mi ga je povedal moj ameriški kolega je sledeč:

Za eksperiment potrebujemo tendo primerne kvadrature in kakšnih sedem metrov bungee vrvi. Eno stran vpenmo na tedno, drugo pa raztegnemo na (ne)primerno dolžino. Aja: Veliko alkohola. Tako, za pogum.

Seveda, idealna izvedba vaje, za čisto desetko, je ta, da se vrv ne odtrga na mestu, kjer si jo vpel na tendo. Sploh takrat, ko jo na drugi strani še vedno držiš. Še bolj idealno pa je, da ti sila, s katero te karabin zadane, ne razsuje pol obraza tako, da potlej potrebuješ rekonstruktivne posege še nadaljnih nekaj let.

“Can someone say: What the fuck did I do last night?!” ni najbolj primerno vprašanje, je pa prvo, ki pade na pamet.

Mrčkal sem od smeha, ko je Marcel Štefančič Jr. tisto novinarko na kraju nesreče med prenosom v živo vprašal, medtem ko mu je ta razlagala o varnostnih ukrepih in mnogoterih kontrolah: “A pa vidiš tam kakšnega protestnika?”

No, tudi njej ni uspelo ostati resna.

Ker se me ta Bushev obisk dotika (že kakšen mesec) malo bolj kot samo z gužvo na cesti, komaj čakam, da tista krava vzleti z Jožeta Pučnika. Jutri ob 17ih, ko se bo predvidoma to zgodilo, bom sedel na terasi, na sončku, si odprl pivo in kompletni delegaciji s sredincem pomahal v slovo!

PS: Navdušen sem tudi nad Saškotovim komentarjem, da je to človek s hudim patološkim deficitom.

“Ja, Prav prijetno sem presenečen,” je bil komentar tistega smešnega štajerca v bruslju, ko so izvedeli, da bo Maribor, kot edini prijavljeni kandidat, gostil Univerzijado leta 2013.

“Končno bo svet spoznal maribor, ker ga do sedaj verjetno niso,” pa je bil komentar neke starejše mariborčanke, ko so jo vprašali kaj si o tem misli.

Nisem si mogel pomagat, da nebi pomislil na to, da to ni nujno najboljša stvar. Maribor je lahko za slovenijo to, kar je za Josipa Fritzla klet.

Maribor je vse, a hkrati nič. Turistično mesto, ampak to ni. Indujstrijsko mesto, a to ni. Ruralno mesto, a to ni. Skoraj tako kot Kamnik. Edin dogodek na ravni, ki se zdi nekoliko konkurenčen — v bistvu pa je zaradi pomankanja opcij le pesek v oči lokalpatriotom — je festival Lent.

Tisti mit, da štajerci prirejajo najboljše zabave, je točno to. Mit. Ne vem kako je bilo v prejšnjem režimu, ampak v tem vem, da temu ni tako. S kolegom sva pešačila z Lenta proti hiši moje tete, vmes pa sva se ob kakšnih dveh ponoči ustavila še pri moji sestrični po nevemkateri vodi iz kolena.

Imeli so “čago”. Pri njih to pomeni sedenje na kavču in gledanje filmov v stilu tihe maše. Kolega je, jasno, po pol ure zaspal. Hinavsko se je nato naokoli govorilo, da toti žabari pa res nea znamo žurat čuj! Sevede, da ne, če pa ne smeš met televizije prenaglas, ker bodo drugače sosedi policijo klical.

Kogarkoli sva vprašala za smer naju je a priori grdo gledal. V vsakem lokalu nekomu nekaj ni bilo prav z nama. “Nelagodje” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet. Se razume, da zagovorniki vedno najdejo kakšen razlog, da sem si nakoncu sam kriv. Najbolj močen argument, ki ga proizvedejo, je običajno, da je kriv moj naglas (?!).

Po mojih izkušnjah pa, če ni prijaznega odnosa do rojakov, ne bo nikoli prijaznega odnosa do ostalih. Razen morda do avstrijskih korošcev, tistih, davnoizgubljenih bratov .

Ultimativno niso krivi ljudje per se, ampak jara gospoda — slab menedžment, slabe organizacijske sposobnosti. Za naslednji županski mandat gre lahko mogoče Deda Zoki v Maribor! Ali pa še bolje: Gre ŠE v Maribor.

“Zadnji čas za aklimatizacijo” ni najbolj primerna misel, je pa prva, ki pade na pamet.

Najbolj uživam ob gledanju slovenskega nacionalnega športa — sosedskih sporov. Edino pravilo je da se čimbolj držiš principa “Naj sosedu krava crkne!” Spor je bil, tako kot večina njih, marginalen. Me je pa zbodlo ko je gospa omenila svoji sosedi, večni nasprostnici, da vsi vemo, da riba najbolj smrdi pri glavi.

“Mythbustersa” ni najbolj primerna misel, je pa prva, ki pade na pamet.

Ta smrad pa pravzaprav niti ni tako hud je pa očitno hudo precenjen. Ker, veliko bolj kot riba smrdi pri glavi, smrdi v kombinaciji z ostalimi smetmi v tistem jutranjem navalu vročine. To pravzaprav še ni tista prava vročina vročina, ampak majsko sonce, ki že precej greje.

Vreče ali pa kontejnerji ki stojijo na tem soncu se počasi segrevajo in tisto kar je notri se počasi kuha. Vse tiste bakterije in zadevice, ki prebavljajo tisto kar je ostalo od prejšnjega dne večerje — torej možgani, oči, preostala glava, okostje in rep — delujejo na maksimumu pri točno določeni temperaturi. Dekompozicija. In ko se ta postan zrak, vsi ti plini segrevajo se počasi začno širit.

Tisto res najhujše je tam ob kakšnih enajstih zjutraj, vsaj v maju, potlej pa se že preveč segreje. Smrad je tako hud, da ne veš ali je bolj zdravo da bruhaš ali ne.

Smrad je hujši kot vonj urina polnega lončka, ki ga oddaš v analizo, ko si bolan. Takrat, ko to zgleda bolj kot neka rjava žlindra, kot pa scanje. Ali pa recimo kot vonj z gangreno vnete rane. Najbolj primerljiva stvar pa bi bil verjetno kakšen plesniv sir.

Jap, enkrat mi je eden od asistentov na faksu dejal, da evolucijski zmagovalci dihajo skozi usta.

Začelo se je tako mirno, skoraj spokojno ampak brez vonja po cipresah. Vedel sem, da me čaka en sobotni piknik. Proslava prihajajočega dneva mladosti pri kolegu. Čakala me je tudi nočna izmena v službi.

Vmes med vsem tem, se je kar iznenada pojavil še en piknik, na katerem je bilo fino, čevapi, vse kar spada zraven, samo piva ne. Vbistvu, bilo mi je ponujeno, ampak žal, ker sem vozil in delal sem odklonil. Zadeva ni ista če ni piva. V spoštovanju tega, da ne res pomeni ne, sem ostal neomajen in sem pil sok in vodo.

V roku ene ure sem bil urejen za službo in na poti na drugi (tist, prej najavljeni) piknik, kjer se raje nisem obdržal še tistih deset minut dlje kot bi se lahko. Kot da bi bil na morju. Ponovno čevapi, brdo pijanih ljudi, muzka, smeh, samo še obala manjka. Jaz pijem pa bezgov sok.

Jap, zaradi prevelikega pritiska sem se odločil iti kar v službo, pa čeprav malo prej. Mir, tišina in gora dela me zna precej pomiriti od kakšnih takih pregrešnih misli.

Pridem v službo pa me skoraj infarkt. Človeka take zadeve kar demoralizirajo. Jaz moram delat, poleg tega pa poslušat trop črnogorcev kako imajo par vrat stran od mene svetovno žurko. Kar srce me je bolelo.

Ampak, preživel sem. Zatopil sem se v delo in vse je šlo mirno mimo mene. Ni prišlo do nobenega streljanja ali razbijanja kozarcev, kar me je malo razočaralo ampak, je bilo to zadnje kar me je. Po končanih nočnih spijem galono piva. Majkemi.