Tretji Kamen od Sonca

Aufbiks! Zarečenega kruha se največ pove. Pa ne tega, da z njimi ne grem nikamor več (majkemi no!). To ni ena tistih “Nikol več se ga ne napijem…”! Naj ponazorim: Neugodna zadeva je merkator roba, katere organsko ne prebavljam. In če prineseš domov malo preveč voden ajvar je recimo-da še vredu. Jeba je, če za fini izlet za dopust izbereš turistično agencijo Palma. Tisto kar najbolj bode v oči pri tem izletu v Kopenhagen, je to, da sem pristal v Londonu. …?! Tisto kar je najbolj bodlo v oči pri Londonu je to, da večina ljudi sploh ne govori angleško. Ampak o tem kdaj drugič.

Najprej je bila dilema premalo prijavljenih za izlet na željeno destinacijo. Ko sva jih z boljšo polovico prosila za opcijsko rezervacijo (torej, ni bilo do končno potrjeno) Londona, da pa še sporočiva kako se odločiva, sva dejansko pričakovala, da bodo to tudi upoštevali. Za ekstra prosti dan v službi se ne zmeniš v momentu.

Ko pa sva kakšno urco kasneje želela, da nama organizirajo individualen izlet, pa je gospa v njihovi poslovalnici dejala, da se je kolegica zmotila ter da je rezervacija že fiksirana. Na žalost pa nisem bil prisoten (ker sem bil v službi in se menil za prost dan …) in vsekakor ne obtožujem moje boljše polovice, da so jo izigrali, da sva šla v London.

Ako je kolegica naredila napako, bi bilo lepo od kolegice tudi, da bi jo plačala. Napake se pač dogajajo, vzgojno jo pa plača tisti, ki jo naredi. Vsaj tako je pri nas v firmi. Pa tudi to, da te turistični posrednik — akvasože — prepričuje, da je tako bolje in ceneje, se mi zdi milo rečeno neprimerno. Pravzaprav žaljivo. Še dobro, da nama ni kot alternative svetovala izleta v dolino Neretve, kjer bi lahko z lokalci obirala mandarine. Če bi bila to moja agencija, bi tako (in to dotično) delavko odpustil, ker dela škodo agenciji. Ako bi nama ustregla, bi nama lahko za to še dodatno zaračunala, plus tega, bi zaslužila še na napaki sodelavke (Pravzaprav se ne čudim več, da jim gre slabo — ne obnašajo se ravno kapitalistično).

Ampak vredu. London. Zakaj pa ne, v Londonu še nisem bil, imel sem ga namen enkrat obiskat, če drugače ne gre pač zdaj. To sem sprejel le zato, ker le redko dobim prosto in nisem ravno želel tega časa preždeti doma. Niti se takrat nisem želel s tem preveč obremenjevat. No, pa ne za dolgo …

Naslednja zadeva je bila, ko sva prejela tisto pisemce o odhodu. V le tem je pisalo, da bo zaradi nizke udeležbe (…) naša vodička prevzela še neko drugo skupino, ki prileti v soboto, tako da bo program obrnjen a nespremenjen. Kako je lahko obrnjen in nespremenjen?

Okej, vredu, premalo ljudi, ampak izlet pa vseen bo. Jupidu. Pričakoval sem premajhno skupino okoli petnajstih ljudi. Ne pa polno skupino štiriindvajsetih?!

Vedno me razveseli, ko med ogledom mesta z avtobusom slišim besede: To si dobro poglejte, kajti sem ne bomo več prišli. Pa fotografije pa tako. “Bes” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet. Pa ne, da obtožujem vodičko. Za idiotske poteze agencije pač ni kriva ona. Ni niti kriva za idiotsko izbiro hotela in za napačno rezervirano sobo. Toliko lažje je bilo, na prošnjo za zamenjavo sobe, gospodični receptorki s slovaške reči “ne”. Ne, za vse te stvari je bila kriva agencija.

“Nesposobni” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

In ker pride pri kombiniranju različnih skupin z različnim programom do spremembe le tega, pol stvari izpade. To nama pa ni bilo ravno po godu, tako, da sva vodički kar takoj povedala, da se vidimo čez par dni na letališču. Ktnxbye.

Torej. Nisva bila na željeni lokaciji. Nisva imela primerne sobe (da ostalih servisov hotela ne omenjam …). Nisva dobila tistega programa katerega sva plačala. Skratka: eno veliko razočaranje. Dodatno sva si mogla sama organizirati in plačati celodnevni izlet in vse oglede po mestu.

Pa čeprav to, da sva šla na svojo roko naokoli sploh ni bila slaba poteza, ampak poanta je, da bi bila ob boljši organizaciji agencije totalno nepotrebna. In vsekakor bolj cost-effective. To vem iz lastnih izkušenj pri drugi agenciji.

Za piko na i — pa verjeli ali ne, tokrat ni bila kriva agencija — pa je bil let nazaj v slovenijo. Nesposobne ženske na check-inu na Gatwicku seveda, vse zajebejo. Potlej pol ure probajo popravit napako, potlej pa niso pozorne kaj delajo. Jap, take zadeve me ponavadi spravijo v tako sarkastično voljo, da potem delam bedarije, kot recimo to, da rečem tistemu policaju, ki me je pretipal “Thank you, that was very relaxing!” Odziv je bil strašljiv: Tip je imel tak sumljivo sramežljiv nasmešek. Tudi sicer je bil sumljivo nežen. … … …

No kakorkoli že: šele ob boardingu opaziva, da naju je krava nesposobna — ali po besedah hrvaškega sopotnika: jebo jo Milan Bandić –  razsedla za kakšnih 13 vrst?! Ob tem, pa se moram iz dna srca zahvalit gospe stevardesi, ki je pokazala neizmerno razumevanje in nama je res pomagala pri tej dilemi, tako da sem bil vsaj pri tem malce bolj miren.

Očitno me življenje še ni dovolj izučilo, da cenejše ni nikoli boljše in da je na koncu cenejše vbistvu dražje. Pa če si še tolikokrat rečem, da ne bom nikoli več kupoval sumljivo poceni stvari, vedno iznajdem nov način. Zarečenega kruha se pač največ poje …