Tretji Kamen od Sonca

Kako hitro se situacija lahko obrne. In kakor hitro se lahko obrne tisto leto, o katerem sem pisal v tisti objavici o mojem dopustovanju v Parizu.

Ta je sicer še vedno na spisku, ampak takoj za tem v septembru (šokantno, po enem mesecu in ne enem letu) pa sledi še Kopenhagen. Prav prijetno presenečenje je bilo, ko sem izvedel, da je vse skupaj že rezervirano.

Po septembru pa … kdo ve. Tu je še neka obljuba, da gremo na večerjo v prago in pa želja obiskat egipt v decembru, mikavna je pa tudi turčija. Z minute v minuto se sliši boljše.

Ker zamujam ponovno priložnost si ogledat nizozemsko, tako kot pred dvemi leti, se tolažim s tem, da sem že plačal avgustovski dopust v parizu. Hvala bogu za regres. Hvala blogu za blogres (Nooot).

Vsekakor se celotna zadeva sliši precej fino — Pariz, ne blogres — me pa rahlo skrbi, da se ne bo obrnilo v drugo smer. Avgustovski vročinski vali so v parizu precej znani. In fatalni. Boljša polovica pa me tolaži, da bodo vsaj vrste mnogo manjše.

Fatalni pa so lahko tudi avionski poleti. Sam sicer še nisem letel, me je pa tega na smrt strah. Raje ne bom rekel, da raje umrem, kot pa sedim na avtobusu 16 ur. Ker zarečenega kruha se največ poje. Vseeno grem na letalo.

Pariz je z lobiranjem boljše polovice v bistvu nadomestil vročinsko mnogo bolj prizanesljivejši Kopenhagen. Tako da bo le ta počakal še kakšno leto.

Letošnje leto je za take vrste potovanj izvrstno. Decembra se grem namreč kuhat še v Egipt. Tako da je avgustovski Pariz le testna vožnja pred pravo pripeko.

“Faktor 55″ ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet!