Tretji Kamen od Sonca

Ker sva bila že v Londonu in ker je bil obrnjen program agencije obrnjen (…) sva se odločila, da bova šla po svoje. In ker nisva vsak teden v angliji sva si vbila v glavo, da bova šla pogledat Stonehenge. Eno od — bivših (?!?!?) — sedmih čudes sveta.

Kako priti do stonehenge-a sploh ni zakomplicirano vprašanje. V skoraj vseh hotelih lično ponujajo izletke v mnogih kombinacijah in skoraj vse vključujejo tudi Stonehenge. Kaj takega pogrešam tudi v Ljubljani, da ne rečem sloveniji (pa ne kamnov, ampak izletov — pa ne do kamnov).

Vredno je povedati, da se splača rezervirat par dni vnaprej, ker je zadnji moment (=24 ur prej) že skoraj vse zasedeno, zato si primoran iti nekam kamor pravzaprav nočeš, vmes pa se ustaviš v stonehengu.

Na brošurcah piše, da imajo zabavne žive vodiče. To je vredno omembe, ker je večina slovenskih vodičev bolj podobna večini slovenskih mrtvecev. Vodiči v tem primeru te res pritegnejo — pa ne okol’ kepe. Mislim, da še nikoli nisem nobenega predavanja o zgodovini tako pozorno poslušal.

Naš prvi postanek je bil v Windsorju, kamor dan poprej res, res, res, RES, res nisva želela iti. Seveda, se kraju kjer po pripovedovanju lokalnega vodiča prebivata dve kraljici (Elizabeta in Elton John) na koncu res nisva mogla upreti. Človek si reče. Grad je grad, vsak je enak. Ko vidiš Louvre, Versailles, Chambord, ipd., tako rekoč vidiš vse. Ampak vseeno te masivnost te zadeve kar očara.

Po ogledu graščine še slavnostni krog okoli železniške postaje in nazaj na avtobus. Pri teh lokalnih agencijah se splača biti 10 minut prej na mestu srečanja, ker ti res ne čakajo (dolgo …). Dnevni izkupiček je bil, da smo na vsaki postaji nekoga izgubili. Tem desetim minutam pribijte še dodatnih pet minut, ako morate slučajno na WC.

WC je obvezen na vsakem postanku ob vsakem času in povsod. To je še posebej pomembno ako nimaš dobre predstave o tem koliko časa bi trajalo do naslednjega postanka. In verjemite, traja neskončno dolgo. Bolj ko se trudiš ne mislit na to kolko moraš lulat, bolj misliš na to in ura teče vse bolj počasi.

In ko si že ves prešvican, kar teče iz povsod razen tam kjer bi moralo, se zgodi čudež in prispe postanek. V najinem primeru postanek sredi ničesar. In sredi ničesar stoji tak majhen tipičen angleški pub. The Bell. Skoraj že klišejsko, da se v pubih vedno nekaj zgodi — ne nujno prijetnega. Hrana je dobra iz enega samega razloga: Zato ker nočeš nobenega užalit. Sploh ne, sredi ničesar.

Pizdarija je, ko kombiniraš vrček piva, kitajske turiste in pa temperamentnega voznika avtobusa, ki zgleda kot da je bolj maorskega¹ porekla. Azijci povečini so zelo radovedna bitja. In ta naš kitajski sopotnik je pametno (med debato, ki je tekla povsem v drugi smeri) vprašal tega dvakrat zapečenega voznika s kje je. Vprašal ga je s takim navdušenim nasmeškom. Povsem nedolžno. Niti sanjalo se mu ni, v kaj bo to sledilo.

Voznik je zbrisal tisti zametek nasmeška z ust in nekaj časa strmel v kitajčka, ki je poln upanja pričakoval morda malo manj pikanten odgovor. … … … “ENGLAND, sir!” Zdej je jezen.

Ne, vzdušje na avtobusu ni bilo več isto. Kar naenkrat se nismo več vozili po prelepi angleški pokrajini, ampak smo nizko leteli. Malo-da-ne s cestišča. To je ena tistih situacij, v kateri se dokončno zjasniš glede tega, koliko zares ne maraš letenja. Tip je vozil kot Mad Max.

Pomirili smo se šele, ko smo se morali ustaviti zato, da je en od kitajske delegacije lahko stopil ven kozlat. Zelenokožec, hehe.

Seveda, noben izlet na angleško podeželje ni popoln če ne vidiš vsaj enega žitnega kroga. No, kroga — kvadrata, isto sranje drugo pakovanje. Tako kot krogi, je bil ta kvadrat človeškega izvora. Naredil pa ga je kar sam kmet. In tako, kot se kmetje pritožujejo nad krogi, se DOPPS (oziroma RSPB) pritožuje nad kvadrati, ker tako stiska v kot ptičice, ki se po poljih skrivajo.

In navsezadnje, prihod do Stonehenge-a. In ko prideš tja. Par podrtih kamnov² za ograjo, pred ograjo pa Bobby Sixkiller wannabe protestnik, ki se tiho bori za “svobodo” Stonehenge-a. Spoštujem Ameriške domorodce, ampak enkrat ko je izven amerike pač zgubi vso kredibilnost. Res, Bobby Sixkiller ima pred vhodom (tam kjer se je član hrvaške delegacije čudil, da zaračunavajo vstopnino) izobešene panoje v smislu “Set free the stones” in pa “English heretics, pick up thy fence and walk”.

1. When you get hit by a jug in a south Auckland pub, THAT’S … MAORI! [↩]
2. Mogoče “Par podrtih kamnov” ni najbolj primeren izraz. Tudi ni prvi, ki pade na pamet. Zadeva je res spoštovanja vredna. [↩]

Aufbiks! Zarečenega kruha se največ pove. Pa ne tega, da z njimi ne grem nikamor več (majkemi no!). To ni ena tistih “Nikol več se ga ne napijem…”! Naj ponazorim: Neugodna zadeva je merkator roba, katere organsko ne prebavljam. In če prineseš domov malo preveč voden ajvar je recimo-da še vredu. Jeba je, če za fini izlet za dopust izbereš turistično agencijo Palma. Tisto kar najbolj bode v oči pri tem izletu v Kopenhagen, je to, da sem pristal v Londonu. …?! Tisto kar je najbolj bodlo v oči pri Londonu je to, da večina ljudi sploh ne govori angleško. Ampak o tem kdaj drugič.

Najprej je bila dilema premalo prijavljenih za izlet na željeno destinacijo. Ko sva jih z boljšo polovico prosila za opcijsko rezervacijo (torej, ni bilo do končno potrjeno) Londona, da pa še sporočiva kako se odločiva, sva dejansko pričakovala, da bodo to tudi upoštevali. Za ekstra prosti dan v službi se ne zmeniš v momentu.

Ko pa sva kakšno urco kasneje želela, da nama organizirajo individualen izlet, pa je gospa v njihovi poslovalnici dejala, da se je kolegica zmotila ter da je rezervacija že fiksirana. Na žalost pa nisem bil prisoten (ker sem bil v službi in se menil za prost dan …) in vsekakor ne obtožujem moje boljše polovice, da so jo izigrali, da sva šla v London.

Ako je kolegica naredila napako, bi bilo lepo od kolegice tudi, da bi jo plačala. Napake se pač dogajajo, vzgojno jo pa plača tisti, ki jo naredi. Vsaj tako je pri nas v firmi. Pa tudi to, da te turistični posrednik — akvasože — prepričuje, da je tako bolje in ceneje, se mi zdi milo rečeno neprimerno. Pravzaprav žaljivo. Še dobro, da nama ni kot alternative svetovala izleta v dolino Neretve, kjer bi lahko z lokalci obirala mandarine. Če bi bila to moja agencija, bi tako (in to dotično) delavko odpustil, ker dela škodo agenciji. Ako bi nama ustregla, bi nama lahko za to še dodatno zaračunala, plus tega, bi zaslužila še na napaki sodelavke (Pravzaprav se ne čudim več, da jim gre slabo — ne obnašajo se ravno kapitalistično).

Ampak vredu. London. Zakaj pa ne, v Londonu še nisem bil, imel sem ga namen enkrat obiskat, če drugače ne gre pač zdaj. To sem sprejel le zato, ker le redko dobim prosto in nisem ravno želel tega časa preždeti doma. Niti se takrat nisem želel s tem preveč obremenjevat. No, pa ne za dolgo …

Naslednja zadeva je bila, ko sva prejela tisto pisemce o odhodu. V le tem je pisalo, da bo zaradi nizke udeležbe (…) naša vodička prevzela še neko drugo skupino, ki prileti v soboto, tako da bo program obrnjen a nespremenjen. Kako je lahko obrnjen in nespremenjen?

Okej, vredu, premalo ljudi, ampak izlet pa vseen bo. Jupidu. Pričakoval sem premajhno skupino okoli petnajstih ljudi. Ne pa polno skupino štiriindvajsetih?!

Vedno me razveseli, ko med ogledom mesta z avtobusom slišim besede: To si dobro poglejte, kajti sem ne bomo več prišli. Pa fotografije pa tako. “Bes” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet. Pa ne, da obtožujem vodičko. Za idiotske poteze agencije pač ni kriva ona. Ni niti kriva za idiotsko izbiro hotela in za napačno rezervirano sobo. Toliko lažje je bilo, na prošnjo za zamenjavo sobe, gospodični receptorki s slovaške reči “ne”. Ne, za vse te stvari je bila kriva agencija.

“Nesposobni” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

In ker pride pri kombiniranju različnih skupin z različnim programom do spremembe le tega, pol stvari izpade. To nama pa ni bilo ravno po godu, tako, da sva vodički kar takoj povedala, da se vidimo čez par dni na letališču. Ktnxbye.

Torej. Nisva bila na željeni lokaciji. Nisva imela primerne sobe (da ostalih servisov hotela ne omenjam …). Nisva dobila tistega programa katerega sva plačala. Skratka: eno veliko razočaranje. Dodatno sva si mogla sama organizirati in plačati celodnevni izlet in vse oglede po mestu.

Pa čeprav to, da sva šla na svojo roko naokoli sploh ni bila slaba poteza, ampak poanta je, da bi bila ob boljši organizaciji agencije totalno nepotrebna. In vsekakor bolj cost-effective. To vem iz lastnih izkušenj pri drugi agenciji.

Za piko na i — pa verjeli ali ne, tokrat ni bila kriva agencija — pa je bil let nazaj v slovenijo. Nesposobne ženske na check-inu na Gatwicku seveda, vse zajebejo. Potlej pol ure probajo popravit napako, potlej pa niso pozorne kaj delajo. Jap, take zadeve me ponavadi spravijo v tako sarkastično voljo, da potem delam bedarije, kot recimo to, da rečem tistemu policaju, ki me je pretipal “Thank you, that was very relaxing!” Odziv je bil strašljiv: Tip je imel tak sumljivo sramežljiv nasmešek. Tudi sicer je bil sumljivo nežen. … … …

No kakorkoli že: šele ob boardingu opaziva, da naju je krava nesposobna — ali po besedah hrvaškega sopotnika: jebo jo Milan Bandić –  razsedla za kakšnih 13 vrst?! Ob tem, pa se moram iz dna srca zahvalit gospe stevardesi, ki je pokazala neizmerno razumevanje in nama je res pomagala pri tej dilemi, tako da sem bil vsaj pri tem malce bolj miren.

Očitno me življenje še ni dovolj izučilo, da cenejše ni nikoli boljše in da je na koncu cenejše vbistvu dražje. Pa če si še tolikokrat rečem, da ne bom nikoli več kupoval sumljivo poceni stvari, vedno iznajdem nov način. Zarečenega kruha se pač največ poje …

Kako hitro se situacija lahko obrne. In kakor hitro se lahko obrne tisto leto, o katerem sem pisal v tisti objavici o mojem dopustovanju v Parizu.

Ta je sicer še vedno na spisku, ampak takoj za tem v septembru (šokantno, po enem mesecu in ne enem letu) pa sledi še Kopenhagen. Prav prijetno presenečenje je bilo, ko sem izvedel, da je vse skupaj že rezervirano.

Po septembru pa … kdo ve. Tu je še neka obljuba, da gremo na večerjo v prago in pa želja obiskat egipt v decembru, mikavna je pa tudi turčija. Z minute v minuto se sliši boljše.

Ker zamujam ponovno priložnost si ogledat nizozemsko, tako kot pred dvemi leti, se tolažim s tem, da sem že plačal avgustovski dopust v parizu. Hvala bogu za regres. Hvala blogu za blogres (Nooot).

Vsekakor se celotna zadeva sliši precej fino — Pariz, ne blogres — me pa rahlo skrbi, da se ne bo obrnilo v drugo smer. Avgustovski vročinski vali so v parizu precej znani. In fatalni. Boljša polovica pa me tolaži, da bodo vsaj vrste mnogo manjše.

Fatalni pa so lahko tudi avionski poleti. Sam sicer še nisem letel, me je pa tega na smrt strah. Raje ne bom rekel, da raje umrem, kot pa sedim na avtobusu 16 ur. Ker zarečenega kruha se največ poje. Vseeno grem na letalo.

Pariz je z lobiranjem boljše polovice v bistvu nadomestil vročinsko mnogo bolj prizanesljivejši Kopenhagen. Tako da bo le ta počakal še kakšno leto.

Letošnje leto je za take vrste potovanj izvrstno. Decembra se grem namreč kuhat še v Egipt. Tako da je avgustovski Pariz le testna vožnja pred pravo pripeko.

“Faktor 55″ ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet!

Vsi smo sužnji.

Novi sužnjelastniki niso tajkuni in ni Joergen W Bushson, niti amerikanci. Ni Janez W Janša, niti Uršika zala. Ni SDjeva Barbika. Ni LDSova Bababrk. Ni ata Janković. Niti direktor Slovenskih Železnic. Niso poštarji, niti poštni nabiralniki. Ni proletariat. Ni vojska, niti vojna. Niso novinarji. To ni petrokemična industrija. To ni združenje delodajalcev.

Lagal bi si, če bi si rekel, da ne vem, kdaj se mi je vse postavilo na glavo. Ali pa je bil morda ta obrat neke vrste razsvetljenstvo. Zbistritev. Jasnovidnost. Nenadna intuitivna percepcija realnosti.

Vsi smo sužnji.

Razlika je le ta, da nekateri v službi nosimo bele srajce, kravate in priponke z imenom in priimkom, namesto delovnih pajacev, namesto delavnih čelad. Nekateri se v službo vozimo z avtom, namesto z vlakom. Vsi smo sužnji. Le, da se delimo na tiste običajne in na kralje sužnjev.

In kdo so naši gospodarji? Novodobni osvajalci sveta. Turistična industrija?! Turizam procvjeta. To, da sta Ljubljana in Pariz kar naenkrat zgledno čisti mesti, ni delo ata Jankoviča in tistega drugega župana o katerem se mi tudi pod razno ne da pozanimat. Ne, to je posledica turizma.

To je big brother epskih proporcij. Bolj kot je mistično in neresnično, bolj kot je absurdno, neverjetno, bolj kot je zavito v celofan, bolj je zanimivo in turizam bolje procvjeta.

Nobenega turista ne zanima zmajski most. Vse zanima le zmajski. Vsi se spotaknejo ob zmaja. Nobenega turista ne zanima Predjamski grad. Ali Erazem kot človek. Vse zanima le bitka s turki in kako so ga sneli s katapultom, ko je bil na sekretu. 

Bolj kot to prikažeš krvavo, več je interesa. Big brother. Večje kot je, globje kot je, bolj kot je epsko, bolj je zanimivo. Ljubljana je zanimiva zato, ker so Jazon in Argonavti čez njo švercali zlato runo.

Delfin, ki le dolgočasno plava v svojem bazenu ni nobenemu zanimiv. Delfin ki preskakuje obroče in nabija žogo v vse smeri neba, po drugi strani, pritegne množico.

Turisti so v tem pogledu bolj žrtve. Tako, kot so naprimer narkomani žrtve droge. Pričaran čarobni svet, ki te odtegne od tega, ki ga poznaš, od vsakdanjega, od suženjstva. Vsaj momentalno.

Vsi smo sužnji.

Big Brother. Reality show epskih proporcij. Če je bila kje kakšna revolucija, je to odlično. Če je v njej pomrlo veliko ljudi, še toliko bolj. Bolj kot so grozne mučilne naprave, bolj so obiskane in bolj so popularne.

Atrakcija je lahko malo večji kamen, če ga predstaviš v pravi luči: Recimo, da prinaša srečo, če ga podrgneš. Predstaviš ga kot da … ima tradicijo. Zaradi enega samega tradicionalnega kamna, lahko zasužnjiš vse več ljudi, ker si ga bo prišlo ogledat vse več turistov. In vsi ti turisti rabijo svoje sužnje, ki bodo skrbeli za njih. Turizam procvjeta.

Na koncu koncev, se vse vrti okoli tega. Kakorkoli obrneš, vse gre v smeri turizma. Tekstilna industrija, jeklarstvo, obrti, rudniki urana, živega srebra, čipke, … vse to postajajo značilnosti za določene kraje. Trademark. Tradicija, katero lahko prodajamo turistom. Nezanimiva — propadajoča ali cvetoča — drugorazredna industrijska mesta se predstavljajo kot zanačilnosti, zanimivosti. Zavijajo se v celofan za lažjo prodajo. Prodajo duše. Turistom.

Vsi smo sužnji.

Krema za sončenje. To je tisto kar zagotavlja lepo vreme. No, vbistvu je to aplikacija Murphy-jevih zakonov na resnično življenje, ki pa se lahko včasih izkaže kot “nekoliko” tvegano. Ampak lepo vreme pa je bilo, kljub drugačnim napovedim.

Kar v bistvu pomeni, da če hočeš lepo vreme, ko je napovedan dež, s seboj NE vzameš kreme za sončenje. Delaš se, da si jo pozabil. Neprijetne posledice tega so te, da moraš ob polnočnem povratku v ljubljano, po tem ko si že skoraj 20 ur pokonci, namesto v toplo posteljico, zaviti v lekarno (edino dežurno, malo stran od urgence) po kremo proti opeklinam, bepanten, vato (katere sploh nisem dobil na koncu) in obliže.

Jogurta nažalost nimajo, tako, da morate ob prazniku in ob tej uri na bencinsko črpalko. Rok trajanja ni bistven, ker ni namenjen uživanju. Na bencinskih vedno preverjajte rok trajanja! In ne, pivo ne pomaga (razen ob uživanju) in ob tej uri ga zaradi dr. Stenice ali Kebra ali kakomuježeime tako ali tako ne dobite več.

Vse skupaj nanese okoli 200€. Vse skupaj to, ne samo zdravila, ampak komplet dnevna tura — fora. Sicer je bil to le en od namenov zakaj. Pač hotel sem najbolj neumno neprecenljivo sliko sebe na Roller coasterju (lukaz, pokazem enkrat ob priliki na kavi). In mislim, da sem s tem do sedaj najbolj napolnil lonček.

Z naslednjo bom verjetno moral napolnit kar 5 lončkov. Nikoli! Vam rečem (nikoli!!!), ne it stavit z ljudmi, ki nikoli ne stavijo. Sploh pa ne it stavit, da kriješ vse stroške trodnevnega potovanja v Copenhagen enkrat Julija/Avgusta. Halo no? … Kdo bi si mislil, da so Pirati s Karibov res narejeni po vzoru tistih iz Gardalanda?