Tretji Kamen od Sonca

Izhajajoč iz tiste znane fraze “a pen is mightier than a sword” mi je en tip razložil, da je pero močnejše od meča. Žal pa se s tem ne morem tako na lahko sprijazniti.

Kovano jeklo proti izrezkani leseni palčki z lističi aluminija na koncu, ali pa modernimi plastičnimi kuliji. Nema šanse. Je pa pero vsekakor bolj prikladno in incognito. Morda res ne prebije sternuma, zna biti pa idealno za kakšno vratno arterijo (The Bourne Identity, 2002) ali pa za iztaknit kakšno oko (Demolition Man, 1993), ob primerni aplikaciji morebiti celo kakšno vranico (Lastna režija, 2008)?.

Pred leti so obstajali tudi neki kuliji z napisi The Peacemaker, po vzoru istoimenskega filma (The Peacemaker, 1997), ki spet nima nekih idealističnih motenj predispozicij glede metaforične predstave dotične fraze. Film, ne kuli — verjetno pa tudi kuli ne.

V prenesenem pomenu naj bi — poudarjam: naj bi — to pomenilo, da ima (učena) zapisana beseda večjo moč, kot katerokoli orožje. To, seveda, ne drži. Razen — vedno je nekaj –, če to besedo zapiše ženska. V tem primeru dobimo rušilno moč epskih proporcij.

Torej. V starejših dobah si imel na voljo dvoje. Velik, težek meč, s katerim si — ob primerni uporabi seveda — posekal svoje nasprotnike in pa na drugi strani malo pero, ki je bilo nekoliko bolj v stilu nindža orožja — dokler ni bilo prepozno nasprotnik sploh ni posumil. Pa še v strup si ga lahko namočil.

Vseeno sem bolj naklonjen meču in brutalni sili. Samo poglejte, kakšne uspehe doživljajo kitajci z zavračanjem te filozofije.

V sodobnem svetu pa sicer kulije uporabljajo le še redki ljudje. To so policisti, zdravniki in lekarnarji. Vsi ostali, ki jih uporabljate ste očitno zamudili par stoletij. Kar ob pogledu na alternativo pravzaprav niti ni tako slabo.

V našem času se torej pojavljajo meči le še iz budo shopa v BTC-ju (bojda je nek tudi na rudniku, a o tem nimam pojma), peresa iz art-shopov ali kaligrafskih tečajev in pa v zahodnjem svetu najbolj razširjena: tipkovnica. Tipkovnica pa je res eno izmed bolj usranih orožij, ki si ga lahko človek izbere.

Tipkovnica še Fetalija ne bi ubila, če bi ga zadela v glavo. V to sem stoodstotno prepričan, celo toliko, da dam tistemu, ki mu to uspe za pivo ali dva! Ampak kot sem dejal, sem stoodstotno prepričan, da več kot kože ne bi prebili, niti če bi ga tolkli direktno po sphenoidni kosti (hint-hint).

Tista resnična vrlina pri človeku, ni tista, da ostane ponosen, ampak tista, da lahko ta ponos pogoltne. Na tone, celotnega, da ga ogloda do kosti in mu še to ni dovolj. Resnična vrlina je ta, da smejoč-se nastavljaš vedno isto lice. Ne to, da vse preneseš stoje, ampak da vse preneseš smeje.

Dobrih osem let nazaj, sem sedel v nabito polnem avtu. Sedem nas je bilo takrat notri in ko smo že skoraj speljali, pridivja zraven čisto moker in pijan tip, odpre vrata in se vrže not. Razen enega kolega, ki ga je poznal že odprej, smo ga ostali spoznali taisti večer, ko je v spektakularnem zdrsu v luži na trgu republike odletel po tleh.

Ko je tisto svojo idiotsko betico tiščal skozi vrata sem si, tipično ljubljansko, takrat mislil “vat d fak?!” To, da smo mu povedali, da to ne bo šlo ga ni odvrnilo od tega, da bi prisedel. Oziroma, da bi se ulegel čez vseh pet, ki nas je bilo na zadnjem sedežu.

Teden, mogoče dva za tem, sem sedel na avtobusu, na petki in se vozil proti elitni soseski. Zunaj je bil en tistih hujših aprilskih nalivov. Avtobus pelje čez podvoz, malo naprej od gosposvetske, tam pa spet ta tip, ista frizura, ista jakna. Na kolesu. Po zadnji gumi, vse dokler ni prišel do križišča pri Tivoliju. Takrat so ga spoznali še preostali potniki na avtobusu.

Spet eden tistih kodak-moment-dih-jemajočih padcev čez balanco. Eden tistih, ko se na koncu znajdeš s kolesom okoli pasu, zobniki v kolenu in s pedalom v glavi. Tistikrat je še mene zabolelo, ko sem to videl.

Sčasoma, z leti, smo se nekako zbližali. In bolj kot sem ga spoznaval, bolj sem vedel, da je en tistih, ki bi naredil karkoli, samo zato da bi bil del družbe. Dvorni norček. Brez sramu, brez ponosa, drugorazredni človek in to se mu ni zdelo nič takega.

In res, da je bil del družbe je delal butaste stvari. To bi pa bil, pravzaprav, lažje brez tega ampak moja logika takrat je bila, da se je bolje učiti na tujih napakah kot na svojih. Ne, ni šlo toliko za škodoželjnost, kot za eksperimentiranje z raznimi stvarmi, brez da bi zares izpostavil samega sebe. Ko si enkrat realno in objektivno videl posledice, si resno premislil, če bi se spustil v kakšno tako potezo.

Izkušnje tega človeka so me naučile veliko pomembnih življenskih stvari in pomagale do veliko pomembnih življenskih odločitev. Ja, šlo je za izkoriščanje, saj vedno gre.

Po drugi strani je pa šlo tudi za iskanje zgornje meje. Kako daleč lahko človek gre, kako daleč si upa iti. In ta je šel vedno dlje, bilo je naravnost neverjetno. Bilo je vse bolj groteskno. Če mu rečeš naj poje živo žabo, bo to res naredil, samo zato ker mu je nekdo, ki se mu je zdel kul tako rekel?

Tista živa slika, kako baše v usta ogromno žabo, dokler ne vidiš le še trzajočih zadnjih krakov. Vidiš kako na svoj edinstven način, s tisto nesrečno žabo v ustih, nemo in ozirajoč se naokoli po prostoru išče rešitev zagate v katero se je brez pravega razmisleka spravil samo zato, da bi naredil vtis. Tisti grenek okus, usta polna sline in žabe. Refleksno mu gre na goltanje. Pljuniti ali pogoltniti, to je sedaj vprašanje?

Ta tip je ekstremist celo v svojem že samem po sebi ekstremnem področju. Kapo dol, da je preživel toliko časa kot je, sploh pa toliko časa kot je, okoli mene. Humar je preživel Nango-Parbat, ta tip pa puberteto v naši takratni družbi. Nekako pa mislim, da sta si izkušnji zelo blizu. Kar te ne ubije, te okrepi — no, tako pravijo.

To je pa pomembna življenska izkušnja, da veš, da huje ne more biti. In ko enkrat preživiš to, je vse lažje in vse lepše in vse bolj preprosto in nič te ne potre in nihče ne more biti boljši v tem da je slabši. Mi ne vemo kako je to, mi ne poznamo tega občutka, z našimi drugorazrednimi objektivnimi izkušnjami, plastičnimi, brez prave globine. Mi nismo nikoli zares sproščeni in nikoli nismo zares mi. In, v vsem tem, mi ne bomo nikoli popolni idioti.

Kako že pravijo: Brez poraza ne znaš cenit zmage?