Tretji Kamen od Sonca

Najprej je udarila tista huda gužva na cesti, že ko sem imel namen zaviti na celovško. Pa sem si premislil. Nekako sem se prebil do parkinga od firme v centru Ljubljane, potlej pa peš do Tivolija. Tako kot vsi ostali. VSI.

“Šta je ovo, cjela armija?” ni najbolj primerno vprašanje, je pa prvo, ki pade na pamet.

Ob prihodu, so mi ponujali neke bone za zastonj pijačo. Ne vem točno v čem je bil štos, ampak na te fore ne padam. Me je pa že tako ali tako tiščalo na skret.

Tudi to ni bilo povsem jasno, kje se nahaja vhod za parter, zato je bilo potrebnih par vprašanj, da sva ga našla. Pa si želim, da bi raje vzel karte za tribune. Ceneje, pa še več bi imel od tega. S tiste triintridesete vrste parterja se je res bolj loše vidlo.

Da ne omenjam tistega fantiča, ki je vztrajal pri ideji, da bo on stal na stolu. Ob takem navdušenju nad Lord Of the Dance, lahko rečem le, da je na dobri poti da postane naslednji gaylord, podobno kot Domen Misson. Starši pa nič. Ampak okej, bom videl kako je to, ko bom mel svojega otroka.

Stalno je letal naokol nek tip, ki je ljudi, tudi mene, opozarjal, da naj malo manj slikamo, ker je predstavo prepovedano snemati. Postajal je vedno bolj vzkipljiv ker ga noben ni upošteval. Porajajo pa se mi sledeča vprašanja: Kaj je to “malo manj” in pa, če je prepovedano snemati, ali je tudi prepovedano slikati?

No, potlej sem slikal “malo manj” in se bolj posvetil predstavi. Bil sem edini v polni dvorani, ki je zaploskal, ko so protagonisti premagali tistega heroja. Temu se šele reče tough crowd. Pogrešam predstave, kot so Obrazi njene erotike.

Glede same predstave pa sem bil v bistvu pozitivno presenečen. Seveda, če bi to sam gledal, mi nebi bilo nič jasno, tako pa sem dobil vse razlage, ki sem jih hotel. Nekje na polovici to da je to glasbeno-plesna predstava, izvedel sem kdo so dobri fantje, kdo pa slabi fantje, pa da je tista dečva, ki je bila oblečena kot riba v bistvu dobra vila.

Ako bi bilo življenje tako kot ga predstavljajo na Svetu, na kanalu A, bi hodil vsak dan molit v novozgrajeno cerkev Jezusa kristusa in poslednjih svetilnikov, tu v elitni soseski.

Lahko sem ob mesečni prihodek, zato ker peljem 11km/h prehitro v območju umirjenega prometa — ker to na noben način ni sporno! Kako je lahko država tako grozna in si dovoli kakšen tak ukrep, da mi zaračuna za prehitro vožnjo! Oni bi morali plačati meni, za prehitro vožnjo, ali vožnjo pod vplivom alkohola. Vinjete so pa ITAK satanovo delo in bi jih mogli prepovedati.

Kupil si bom neprebojni jopič. To je must-have v današnjem času, kajti nora slovenska mladina je v štirih dneh počopila skoraj vso zalogo nove GTA igre. Ti ki to igrajo so nevarni in lahko eksplodirajo vsak čas. Že cel teden se pripravljajo na nove pokole policistov in civilistov.

Eden od “novinarjev” je to igro sprobal, vendar je na srečo takoj odnehal, da mu ni sprala še tiste preostale pol možganske hemisfere, ki mu je ni uničil big brother. Srečo je imel, da se je izognil temu, da postane serijski morilec.

V kotličkih na terasi bom začel gojiti “eko” prehrano, ker gensko spremenjene hrane pa res ne moremo jesti, ker je zlobna. Zlobna vam rečem! GSO so resbet in moramo zapreti pandorino skrinjico, predno bo prepozno. Kaj, zakaj, kako, se sploh ne vprašajo, ampak predsednik zveze ekoloških kmetov je tako rekel, in ker se “ekološki kmet” sliši res kul in ker je biti “eko” res in, bo verjetno to držalo.

No, ampak po drugi strani Marka nekako še razumem, tudi jaz bi bil tak, če bi me Lili in Danica imeli zaprtega v kleti.

Ne, to ni oseba, tako kot naprimer hrvaški reporter Den Haag.

Na mojo … srečo? … sem imel v gimnaziji nekoliko ekscentričnega sošolca. Klical sem ga kar lešnik. Kljub njegovim nekoliko strašljivim predstavam o popolnosti antičnih grkov in seksa z moškimi, je včasih izustil tudi kakšno koristno. Recimo, da izraz krokodilje solze pride iz tega, ker krokodil “joče” čisto zaradi fizioloških potreb in ne čustev.

Druga taka pa je bila izvor besede alkohol. Al kohol. Nekaj svetega? Meni se je že tako zdelo.

Sem Igor Centa in sem alkoholik. Star sem 33 let. Od novega leta nisem spil niti kapljice rujnega ali kateregakoli drugega. Na novo sem odkril radosti dela v skladišču podjetja Gorenje, kjer urno raztovarjam in natovarjam nove TIKIjeve bojlerje. Abstinenca je rahlo prizadela moje pevske sposobnosti, pa nič ne de, ker še nisem poročen.

Preden sem odkril življenje brez alkohola pa sem ženo redno pretepal s sobotno prilogo. Najprej zato, da se ni poslabšala potlej pa še zato, da se je poboljšala.

S prijatelji se še včasih dobimo v znani ljubljanski verigi lokalov - mehkih curah. Čeprav jih ne razumem tako dobro kot sem jih včasih, z njimi uživam. Mislim pa, da je krivo to da mi peša sluh.

Po vsem tem mi je jasno zakaj Al Koholu pravijo “nekaj svetega”. Zato ker je življenje lepše in lažje. Na žalost pa tako ne misli sodnik, ki me je zaradi vožnje po napačni strani zaloške ceste poslal na rehabilitacijo.

Po eni strani me čudi, zakaj mi šele po treh letih pošljejo vabilo za ponovno udeležitev maturantske parade in postavitev novega guinnessovega rekorda.

Verjetno jim primankuje maturantov. Kar me niti ne moti, če sem ga že enkrat podrl ga lahko pa še enkrat. Me pa seveda zanima ali mi bodo naslednje leto ravno tako poslali vabilo.

Zanimivo je tudi to, da četvorko vsako leto spremenijo. Kako hudiča naj se jaz po treh letih spomnim korakov s četvorke. Poleg vsega, pa so ti še spremenjeni.

Sicer pa bo zadeva potekala 18. maja na slovenski cesti točno opoldne!

Opozorilo voznikom: Leta 2004 sva s kolegom usmerjala promet na slovenski po koncu četvorke. Na glavi sva imela zavezane trakove G7, policaji so pa s pločnika opazovali in se smejali zmedi, ki sva jo delala in verjemite, bila je huda zmeda! Mislim, da bom letos naredil isto. Upam, da me tudi tokrat ne pošljejo v arest.

Ne, ta zapis nima veze s filmom “dvanajst opic”.

Ravno sem se spominjal na stare športne poškodbe in ostale poškodbe. Pa sem se spomnil na najbolj zanimivo prometno nesrečo, ki sem jo doživel (Nažalost sem bil udeležen v kar nekaj nesrečah).

Bil je nek marčevski dan, pred dvemi leti. Ravno je bilo konec kolokvija za matematiko ali nečesa podobnega. Ura je bila 10 zjutraj. Po kavi se je kolega odpravil na izpit za motor - z avtom. Še z enim kolegom sva šla z njim, seveda. Padal je dež, on pa ne ravno vešč voznik divjal po cesti. Sedel sem zadaj desno, pas pa je bil nekaj pokvarjen, ni se hotel zategniti ampak ker sem trmast sem ga zrihtal, po petih minutah vožnje, nakar zavije na to usodno ulico.

Dež je nalival, on pa vozil okoli 90km/h. Tam pri gimnaziji Šiška pa nam z neprednostne ceste pripelje in izsili prednost hyundai accent in se v sekundi kar ustavi sredi križišča. Zgleda, da ga je zagrabila panika, se zgodi.

Spomnim se, da sem še pomislil da morda bo pa šlo mimo. Ampak ni. Šlo je skozi. Pa trk niti ni bil tolko hud kot sem v tistem trenutku pričakoval. V naslednjem trenutku pa sem samo gledal kandelabr kako se pelje 10 centimetrov stran od mene. Ustavimo se daleč na drugi strani križišča, kakopak, devetdeset je že lepa hitrost.

Kolega sta od strahu otrpnila - heh, civilista, njuna prva prometna nesreča - jaz pa v sekundi letim ven, in lavfam proti accentu iz katerega se je kadilo. Ko sem prilavfal do tja, je bil avto prazen. Meni nič jasno. Seveda, ker se je to zgodilo med glavnim odmorom sem nekako ujel z ušesom “Uooo, 140 je prgonu!!”, pa se za to nisem zmenil. Pogledam čez cesto in vidim tri kitajčke pod marelo. Ahnehjno.

Priletim do njih. Pomoje so se bolj ustrašili mene ko sem lavfal proti njim kot pa same prometne, in seveda začel po angleško če razumejo. Govorili so malo slovensko. Žena, ki sicer ni vozila, je izustila “Slaba vidljivost!”, jaz pa sem se ozrl naokoli in videl do šmarne gore. Mož pa je rekel “Mi vledu, ima ailbag”! Kako prisrčno.

Seveda, ko je prišla policija ni bila več kriva slaba vidljivost ampak mi ki smo peljali 140km/h (Sicer ne zanikam, kolega je zajebal totalno, ker je vozil 90 - in je to policiji tudi priznal).

Jaz sem lavfal naokoli in vse spraševal če so vredu, vse pregledoval, sploh nisem pomislil če mene kaj boli, dokler ni mene kolega vprašal kako sem jaz. In ko sem jaz začutil in povedal gospodu policaju, da me zvija pri rebrih, se je čudežno na tla vrgla tudi najmlajša kitajka. Vse skupaj je bilo kar komično.

Še bolj komično pa je bilo to, da je bil AMZS na kraju nesreče prej kot rešilci. No ko so končno prišli so ubogo kitajko privezali na voziček jo pospravili not, mene pa posedli na nek stol, kjer se tudi nisem mogel privezat. Juhubruhu. Da ne omenjam, da bi se še enkrat skoraj zaleteli. Na kraj dogodka se jim ne mudi, v kliničnega pa. Zanimivo.

Gospod reševalec me je spraševal, kaj je bilo kje me boli kje sem sedel in sem mu vse povedal in je rekel da je razumljivo da me boli to, ker sem bil pravilno privezan ipd. Medtem ko je imela kitajka isto poškodbo a ni bila privezana!? Kakorkoli že, vse je kazalo na to, da po domače fejka, celo pulz. Jaz sem bil v šoku, razumljivo.

Po prihodu v klinični, je seveda ubožica prišla na vrsto takoj, jaz pa sem moral čakati. Po pol ure jo vidim, da mirno odkoraka z nasmeškom na obrazu iz ordinacije?! No. Ugotovili so, da na srečo meni ni nič hujšega samo malo sem bil obtolčen. A vseeno iz ordinacije nisem odšel z nasmeškom. Se mi pa ta trenutek vse skupaj zdi smešno.

Aja, no pa še slike s kraja dogodka. Na srečo trk ni bil pravokoten, drugače bi bil verjetno jaz huje poškodovan. In tale sephia je kar dobro prenesla zadevo. Accenta pa je obrnilo za 180°.