Tretji Kamen od Sonca

Dejstvo je, da je večina servisov (restavracije, trgovine, lekarne, bencinske postaje in bilokateri drugi) v ljubljani zanič.

Pri mojem poslu pa je včasih potrebno kolegom iz tujine predlagati kakšno stvar, za katero se zanimajo. In tu nastopi problem. Visoka cena sama po sebi ne pomeni več kvalitete. Krivec za to pa je pravzaprav izkoriščanje študentske delovne sile (da ne rečem študenti…). Za določena dela pač študentje niso primerni. Šta ču, jebiga. In tako naše delo preneha biti častno.

Ne more študentka, ki nima pojma o modi, svetovat o tem, kakšna jakna mi paše. Sploh, če stane jakna 600€. V restavraciji, kjer plačam 50€ za zrezek in je le malo boljši od tistega, kjer zanj plačam 10€, me ne more streči študent, ki nima pojma o gostinstvu in/ali profesionalni vljudnosti.

Ko kličem v filharmonijo, se tam ne bi smel javit študent, sploh pa ne na način “Filharmonija, pros’m”? Pa če bi bilo to vse, bi nekako še spregledal, v bistvu pa sploh nima pojma, kaj se dogaja tam in kje dobit karte. To pač za tako institucijo ni spodobno.

In žalostno je, da se vse obrača v tej smeri. Kvaliteta strmo pada, cene pa rastejo.

Naletel sem na eno tako situacijo, kjer sem bil vabljen s strani direktorja servisa in bil postrežen od spredej in zadej — moram priznat — zelo korektno. Vredno priporočila. Ampak ker me je to vseeno malo moril, sem šel še enkrat tja, ampak tako, da ni noben vedel, da pridem. Bil sem razočaran nad tem, kar sem doživel.

Tip zadnjič ponosno prikoraka do mene in vpraša, če se bom kaj pri njih oglasil. Zame je namreč tam vse “zastonj“. Mala cena za velik biznis. Ko sem mu povedal, da sem bil pri njem, je najprej kar malo prebledel, nato pa se razburil, zakaj ga nisem poklical.

“Podkupnina” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

“Ja, Prav prijetno sem presenečen,” je bil komentar tistega smešnega štajerca v bruslju, ko so izvedeli, da bo Maribor, kot edini prijavljeni kandidat, gostil Univerzijado leta 2013.

“Končno bo svet spoznal maribor, ker ga do sedaj verjetno niso,” pa je bil komentar neke starejše mariborčanke, ko so jo vprašali kaj si o tem misli.

Nisem si mogel pomagat, da nebi pomislil na to, da to ni nujno najboljša stvar. Maribor je lahko za slovenijo to, kar je za Josipa Fritzla klet.

Maribor je vse, a hkrati nič. Turistično mesto, ampak to ni. Indujstrijsko mesto, a to ni. Ruralno mesto, a to ni. Skoraj tako kot Kamnik. Edin dogodek na ravni, ki se zdi nekoliko konkurenčen — v bistvu pa je zaradi pomankanja opcij le pesek v oči lokalpatriotom — je festival Lent.

Tisti mit, da štajerci prirejajo najboljše zabave, je točno to. Mit. Ne vem kako je bilo v prejšnjem režimu, ampak v tem vem, da temu ni tako. S kolegom sva pešačila z Lenta proti hiši moje tete, vmes pa sva se ob kakšnih dveh ponoči ustavila še pri moji sestrični po nevemkateri vodi iz kolena.

Imeli so “čago”. Pri njih to pomeni sedenje na kavču in gledanje filmov v stilu tihe maše. Kolega je, jasno, po pol ure zaspal. Hinavsko se je nato naokoli govorilo, da toti žabari pa res nea znamo žurat čuj! Sevede, da ne, če pa ne smeš met televizije prenaglas, ker bodo drugače sosedi policijo klical.

Kogarkoli sva vprašala za smer naju je a priori grdo gledal. V vsakem lokalu nekomu nekaj ni bilo prav z nama. “Nelagodje” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet. Se razume, da zagovorniki vedno najdejo kakšen razlog, da sem si nakoncu sam kriv. Najbolj močen argument, ki ga proizvedejo, je običajno, da je kriv moj naglas (?!).

Po mojih izkušnjah pa, če ni prijaznega odnosa do rojakov, ne bo nikoli prijaznega odnosa do ostalih. Razen morda do avstrijskih korošcev, tistih, davnoizgubljenih bratov .

Ultimativno niso krivi ljudje per se, ampak jara gospoda — slab menedžment, slabe organizacijske sposobnosti. Za naslednji županski mandat gre lahko mogoče Deda Zoki v Maribor! Ali pa še bolje: Gre ŠE v Maribor.

“Zadnji čas za aklimatizacijo” ni najbolj primerna misel, je pa prva, ki pade na pamet.

To še posebaj velja za mojega očeta, ko vedno znova in znova najdem, stare plate od Pankrtov, kar pa sledi pa je verjetno že jasno. Po eni strani mi je kar malo žal, da sem te čase, čase pankrtov, čase ko so se študenti imeli čemu upirat, zamudil.

Kaj pa danes? Pankrtov ni več, Pero je že star, študenti se pa pritožujejo samo nad cenami študentskih bonov in količinami seminarskih nalog. Vse je čisto preveč apatično, razen seveda Tomaža Domicelja.

Me zanima kako bodo moji otroci doživljali moje/te čase?