Tretji Kamen od Sonca

Vsi smo sužnji.

Novi sužnjelastniki niso tajkuni in ni Joergen W Bushson, niti amerikanci. Ni Janez W Janša, niti Uršika zala. Ni SDjeva Barbika. Ni LDSova Bababrk. Ni ata Janković. Niti direktor Slovenskih Železnic. Niso poštarji, niti poštni nabiralniki. Ni proletariat. Ni vojska, niti vojna. Niso novinarji. To ni petrokemična industrija. To ni združenje delodajalcev.

Lagal bi si, če bi si rekel, da ne vem, kdaj se mi je vse postavilo na glavo. Ali pa je bil morda ta obrat neke vrste razsvetljenstvo. Zbistritev. Jasnovidnost. Nenadna intuitivna percepcija realnosti.

Vsi smo sužnji.

Razlika je le ta, da nekateri v službi nosimo bele srajce, kravate in priponke z imenom in priimkom, namesto delovnih pajacev, namesto delavnih čelad. Nekateri se v službo vozimo z avtom, namesto z vlakom. Vsi smo sužnji. Le, da se delimo na tiste običajne in na kralje sužnjev.

In kdo so naši gospodarji? Novodobni osvajalci sveta. Turistična industrija?! Turizam procvjeta. To, da sta Ljubljana in Pariz kar naenkrat zgledno čisti mesti, ni delo ata Jankoviča in tistega drugega župana o katerem se mi tudi pod razno ne da pozanimat. Ne, to je posledica turizma.

To je big brother epskih proporcij. Bolj kot je mistično in neresnično, bolj kot je absurdno, neverjetno, bolj kot je zavito v celofan, bolj je zanimivo in turizam bolje procvjeta.

Nobenega turista ne zanima zmajski most. Vse zanima le zmajski. Vsi se spotaknejo ob zmaja. Nobenega turista ne zanima Predjamski grad. Ali Erazem kot človek. Vse zanima le bitka s turki in kako so ga sneli s katapultom, ko je bil na sekretu. 

Bolj kot to prikažeš krvavo, več je interesa. Big brother. Večje kot je, globje kot je, bolj kot je epsko, bolj je zanimivo. Ljubljana je zanimiva zato, ker so Jazon in Argonavti čez njo švercali zlato runo.

Delfin, ki le dolgočasno plava v svojem bazenu ni nobenemu zanimiv. Delfin ki preskakuje obroče in nabija žogo v vse smeri neba, po drugi strani, pritegne množico.

Turisti so v tem pogledu bolj žrtve. Tako, kot so naprimer narkomani žrtve droge. Pričaran čarobni svet, ki te odtegne od tega, ki ga poznaš, od vsakdanjega, od suženjstva. Vsaj momentalno.

Vsi smo sužnji.

Big Brother. Reality show epskih proporcij. Če je bila kje kakšna revolucija, je to odlično. Če je v njej pomrlo veliko ljudi, še toliko bolj. Bolj kot so grozne mučilne naprave, bolj so obiskane in bolj so popularne.

Atrakcija je lahko malo večji kamen, če ga predstaviš v pravi luči: Recimo, da prinaša srečo, če ga podrgneš. Predstaviš ga kot da … ima tradicijo. Zaradi enega samega tradicionalnega kamna, lahko zasužnjiš vse več ljudi, ker si ga bo prišlo ogledat vse več turistov. In vsi ti turisti rabijo svoje sužnje, ki bodo skrbeli za njih. Turizam procvjeta.

Na koncu koncev, se vse vrti okoli tega. Kakorkoli obrneš, vse gre v smeri turizma. Tekstilna industrija, jeklarstvo, obrti, rudniki urana, živega srebra, čipke, … vse to postajajo značilnosti za določene kraje. Trademark. Tradicija, katero lahko prodajamo turistom. Nezanimiva — propadajoča ali cvetoča — drugorazredna industrijska mesta se predstavljajo kot zanačilnosti, zanimivosti. Zavijajo se v celofan za lažjo prodajo. Prodajo duše. Turistom.

Vsi smo sužnji.

Vedno je bil dvom da je ta beseda pribljižno tako napačno in grdo zlorabljena kot naprimer ekologija. Ki je v politiki razširjena kot naravovarstvo. Skrbno varovana vladna skrivnost: Ekologija v resnici ni naravovarstvo.

Tajkun izhaja iz besede tycoon. Ki je vbistvu sposojenka iz japonskega jezika, ki je vbistvu sposojenka iz kitajskega jezika.

Tajkun je torej, v prevodu, poslovnež velikega vpliva in bogastva; magnat (i.e. Bill Gates). Nič slabega. Razen Billa Gatesa. Ampak o tem bodo več povedali Jabolčniki.

Etimološko primerno, vsaj tako pravijo, naj bi bilo, da se ljudem, velikega vpliva — večjega kot ga imajo državni veljaki, reče tajkuni. Kot sem že napisal, je to sposojenka iz japonščine, ki je sposojenka iz kitajščine. V kitajščini naj bi to pomenilo “veliki princ”.

Japonci so vodjo svoje mogočne vojske klicali taikun, namesto šogun, ker naj bi bilo to slišati bolj strašljivo za nasprotnike (večinoma kitajce). Vsaj bolj kot šogun, ki pomeni le “general”.

Iz japonske so ta termin po filmu Poslednji Samurai uvozili v razdružene države amerike, kjer so nato s tajkunom ljubkovalno naslavljali Lincolna. Za tem pa se je ta termin začel uveljavljati v poslih in industriji.

Kakor jaz vidim zadevo, so tajkuni le mogotci z izredno velikim vplivom. dokler je legalno ni sporno in nima nekega slabega prizvoka. Ako bi bil veren, bi bilo verjetno to čisto drugače. Nemarno bogatenje je greh, veste.

Verjetno, mi to, kot slabo ne potegne tudi zaradi tega, ker sem v mlajših letih zelo rad igral igri Transport Tycoon in Rollercoaster Tycoon.

Kaj pa pri nas in pri naših politikih? Kot vedno. “Puno se prića a malo se kaže” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

To so ene tistih župniških modrosti. Bojda. Tako mi je enkrat dejala učiteljica v osnovni šoli. K verouku nisem nikoli hodil. V bistvu sem bil prvič na maši pred parimi mesci, na Češkem.

V tisto cerkveno afiniteto do otrok se raje sploh ne bom — za pomankanja boljše besede — vtikal.

Zadnje čase se govori o spornih poslih nabiralnika kolonela in pa moralni spornosti off-shore računov v takozvanih davčnih oazah. Oaze so nabet, ker tistemu afričanu na teveju vedno znova uniči kolibo.

Ker pa je stvar povsem zakonita se vsi tisti, ki niso bili tako pametni, da bi si kupili mesto za nabiralnik na, recimo nizozemskem, opirajo na moralno spornost tega početja. Upam, da se že komu kolca.

Moralno sporno v temu smislu, da off-shore holdingom ni treba plačevati davka na dobiček ali pa je ta minimalen marginalen. Ker ne plačajo davka, je državni proračun nižji in tako oškodujejo nas, državljane, ki pa vestno plačujemo davke. In ker je proračun nizek se zvišajo davki. Nam in vsem ostalim podjetjem, ki so tako neumna, da nimajo off-shore accounta. Če tu ne vidite vzorca, priporočam proktologa.

Nočem odkrivat tople vode, sploh ne v cerkvenem pomenu. Ampak preko RKC se v vsem tem pač ne da. Vsi vemo, da je to najbogatejša ustanova na svetu. In ravno oni so tisti, ki tako prefinjeno opozarjajo, da živimo preveč potrošniško življenje in da je skromnost tista prava vrlina. Seveda imajo tu še kako prav.

Slovenska RKC je zelo skromna ustanova. Tako skromna vbistvu, da je le Mariborska nadškofija¹ leta 2006 preko gospodarjenja s premoženjem, ki sicer samo po sebi ni sporno (ali pač?), dobila 3,993.438€. V retrospektu: od vernikov pa “le” ~738.000€.

Okej, to naj kao nebi imel veze s kolonelom, bavčarjem in tajkuni. V bistvu pa je tu kar lepa povezava. Večina teh slovenskih podjetji ima te slavne nabiralnike na enem naslovu v Amsterdamu. Pa sej vsi vemo: lučke, travca, …, ni lepšega. No, skratka. Eden od teh nabiralnikov je v lasti podjetja Zvon BV. E, kaj? Komu zvoni? Zvon BV je v lasti Zvon Ena holdinga, podjetja, s katerim upravlja slovenska RKC.

Vsi posli, ki se opravljajo preko tega Zvon BV off-shore podjetja so malo bolj … ugodno obdavčeni. Seveda, se njih noben ne bo dotaknil, kajti pristojni za dotikanje so le oni sami. Saj veste, ko je prišel Fritzel k svojemu župniku, mu je le ta rekel le: Sin moj, razumem te.

In če je Fritzl mikro je RKC makro. Tako kot jabolko, ki je bilo zmrznjeno med transportom iz izraela ali katere druge bogaboječe države: Na zunaj lepo, zeleno, na znotraj pa gnilo.

1. po podatkih mladine št. 03/2008/str. 22 [↩]