Tretji Kamen od Sonca

Ker vidim da imate nekateri probleme pri razumevanju razlik med spoloma — predvsem najstnice, ki berejo Cosmota, katerega tarčna skupina same pač niste — sem se odločil malo opisat kako te zadeve v svetu funkcionirajo. In ne, ni res, da smo moški z Marsa, ženske pa z Venere. Vsi smo iz ženske. Kar posledično in neizpodbitno izključuje možnost, da nas je ustvaril bog¹, zatorej vse napisano v tej objavi absolutno drži.

O lulčkih in lulikah seveda ne mislim pisat, ker upam, da je to vsem dovolj jasno. Pa čeprav je vedno več moških katerih atributi so bolj podobni ženskam.

Kakorkoli že: Moja profesorica za anatomijo je vedno dejala, da imajo ženske vse kar imamo moški in več! Po temeljitem razmisleku lahko rečem, da je to skoraj res. Anatomsko bo očitno že prav, sicer pa ženskam manjka le pamet.

Pa ne, da je to vedno slabo. Po drugi strani pa so prav ženske krive, ali pa zaslužne, odvisno od Vaše orientacije, za preživetje človeške rase (vsaj do sedaj). In pri tem pamet pravzaprav sploh ne pomaga, pri čemer so najboljši argument američani.

Za preživetje ljudi je predvsem bistven samoohranitveni nagon (in ščepec sreče). Pri moških le ta ni tako zelo izrazit, ako ga sploh imamo. Naprimer: Ko gledamo vse tiste gasilce, ko pogumno tečejo v goreče hiše in pri tem ogrožajo svoja življenja, večinoma, na račun materialnih dobrin — ne, to pravzaprav ni pogum. To je avtodestruktivnost, naša največja “odlika”. Primer poguma pa bi recimo bil roditi otroka, za kar smo moški (nažalost?) pač prikrajšani.

Zanimivo, da so za to avtodestruktivnost in za nje kontrolo, (zopet) predvsem odgovorne² ženske. Preveč ženske (materinske) ljubezni v mladih letih je ravno tako škodljivo kakor premalo ljubezni in ženske (ne materinske, to bi bila perverzija) družbe v poznejših letih. Lep primer tega, bi bil g. Trobec, katerega je mati preveč, ali pa premalo dojila.

In ko je škoda enkrat narejena je praktično konec. Pride do domino efekta, do verižne reakcije, ki se jo bolj težko ustavi. Taki moški si ne znajo postavit mej v življenju in pri temu pride do hudih odklonov. Stag party-i, Roza večeri, prekomerno opijanje, prekomerno drogiranje, nasilje, neumne stave, neumni izzivi, ekstremni športi, divjanje po cesti ipd.

Ne, vodilo vsega tega ni pogum ampak avtodestruktivnost. Posledicam pa se reče nesreče, namesto, da bi se jim reklo nespametno ravnanje po krivdi žensk.

In zakaj torej vse vedno pada na ženske? Jasno, zato, ker moški očitno nismo sposobni vzgajat otroka (kot ga tudi nismo sposobni rodit), ako nimamo smisla za samoohranitev. Zdrava pamet, narekuje proti temu. Iskreno se je treba vprašat, če poznate kakšnega normalnega človeka, ki ga je vzgojil le oče?

Vzgoja je tako kot programiranje. Obstajajo dobri, kot slabi programerji. Če preveč zakompliciraš nimaš druge izbire, kot da probaš še enkrat. Že iz tega naslova lahko vidimo, da je potemtakem vsaj polovica, če ne kar tri četrtine (ali več) otrok neprimerno vzgojenih, in rabijo absolutno žensko kontrolo v kasnejših letih.

Tu se pa zadeva še dodatno/dokončno zakomplicira, ker ženske povečini niso več tako pripravljene sprejemati te svete odgovornosti, katero jim je narava naložila. V vseh aspektih bi rade bile kot moški. Vsega pa so krive te svobodne družbe. In ko se bo enkrat vse dokončno zasukalo, bo šlo kar na hitro navzdol.

Emancipacija pomeni konec človeške rase. Pa naj si bo to dobro ali slabo.

1. Ako kdo ne verjame, naj si ogleda film Devinčijeva šifra [↩]
2. krive? [↩]

Izhajajoč iz tiste znane fraze “a pen is mightier than a sword” mi je en tip razložil, da je pero močnejše od meča. Žal pa se s tem ne morem tako na lahko sprijazniti.

Kovano jeklo proti izrezkani leseni palčki z lističi aluminija na koncu, ali pa modernimi plastičnimi kuliji. Nema šanse. Je pa pero vsekakor bolj prikladno in incognito. Morda res ne prebije sternuma, zna biti pa idealno za kakšno vratno arterijo (The Bourne Identity, 2002) ali pa za iztaknit kakšno oko (Demolition Man, 1993), ob primerni aplikaciji morebiti celo kakšno vranico (Lastna režija, 2008)?.

Pred leti so obstajali tudi neki kuliji z napisi The Peacemaker, po vzoru istoimenskega filma (The Peacemaker, 1997), ki spet nima nekih idealističnih motenj predispozicij glede metaforične predstave dotične fraze. Film, ne kuli — verjetno pa tudi kuli ne.

V prenesenem pomenu naj bi — poudarjam: naj bi — to pomenilo, da ima (učena) zapisana beseda večjo moč, kot katerokoli orožje. To, seveda, ne drži. Razen — vedno je nekaj –, če to besedo zapiše ženska. V tem primeru dobimo rušilno moč epskih proporcij.

Torej. V starejših dobah si imel na voljo dvoje. Velik, težek meč, s katerim si — ob primerni uporabi seveda — posekal svoje nasprotnike in pa na drugi strani malo pero, ki je bilo nekoliko bolj v stilu nindža orožja — dokler ni bilo prepozno nasprotnik sploh ni posumil. Pa še v strup si ga lahko namočil.

Vseeno sem bolj naklonjen meču in brutalni sili. Samo poglejte, kakšne uspehe doživljajo kitajci z zavračanjem te filozofije.

V sodobnem svetu pa sicer kulije uporabljajo le še redki ljudje. To so policisti, zdravniki in lekarnarji. Vsi ostali, ki jih uporabljate ste očitno zamudili par stoletij. Kar ob pogledu na alternativo pravzaprav niti ni tako slabo.

V našem času se torej pojavljajo meči le še iz budo shopa v BTC-ju (bojda je nek tudi na rudniku, a o tem nimam pojma), peresa iz art-shopov ali kaligrafskih tečajev in pa v zahodnjem svetu najbolj razširjena: tipkovnica. Tipkovnica pa je res eno izmed bolj usranih orožij, ki si ga lahko človek izbere.

Tipkovnica še Fetalija ne bi ubila, če bi ga zadela v glavo. V to sem stoodstotno prepričan, celo toliko, da dam tistemu, ki mu to uspe za pivo ali dva! Ampak kot sem dejal, sem stoodstotno prepričan, da več kot kože ne bi prebili, niti če bi ga tolkli direktno po sphenoidni kosti (hint-hint).

Ta tema me muči že nekaj časa, ko se na pijači vedno znova do ušes nasmejimo. Namreč, na začetku tega meseca, smo se dobili s kolegico, ki je nekako posebne sorte punca, seveda, kadilka in to vestno zagovarja. “Boli me kurac če pocrkajo vsi nekadilci!” pravi. No, pač, če me pobere me pa pobere.

Nekaj časa preteče, na polno se smejimo, punca pa se igra z vžigalnikom. In ker vsi že vemo, kam pes taco moli… kar naenkrat se vname (Edit: njeni lasje namreč). Da povzamem tihe besede Hladnog piva: “Veliki spektakl, sjajna predstava, uz veliki vatromet, leti sve u zrak”. Pravi kodak moment, škoda ker nisem imel pri roki fotoaparata.

Sicer na koncu ni bilo nevem kako hudo, je blo pa fenomenalno za videt. Seveda, vsi v zrak, jaz pa v smeh. Pa si nimam kaj, sem pač nekadilec, s posebnim smislom za humor. Tak pač sem.

Aja: Še bolj smešno (in rahlo zaskrbljujoče) pa je to, da se ji to bojda pogsto dogaja.

(Zeditiral za boljše razumevanje, ker očitno ne vemo kam pes taco moli ;)