Tretji Kamen od Sonca

Dejstvo je, da je večina servisov (restavracije, trgovine, lekarne, bencinske postaje in bilokateri drugi) v ljubljani zanič.

Pri mojem poslu pa je včasih potrebno kolegom iz tujine predlagati kakšno stvar, za katero se zanimajo. In tu nastopi problem. Visoka cena sama po sebi ne pomeni več kvalitete. Krivec za to pa je pravzaprav izkoriščanje študentske delovne sile (da ne rečem študenti…). Za določena dela pač študentje niso primerni. Šta ču, jebiga. In tako naše delo preneha biti častno.

Ne more študentka, ki nima pojma o modi, svetovat o tem, kakšna jakna mi paše. Sploh, če stane jakna 600€. V restavraciji, kjer plačam 50€ za zrezek in je le malo boljši od tistega, kjer zanj plačam 10€, me ne more streči študent, ki nima pojma o gostinstvu in/ali profesionalni vljudnosti.

Ko kličem v filharmonijo, se tam ne bi smel javit študent, sploh pa ne na način “Filharmonija, pros’m”? Pa če bi bilo to vse, bi nekako še spregledal, v bistvu pa sploh nima pojma, kaj se dogaja tam in kje dobit karte. To pač za tako institucijo ni spodobno.

In žalostno je, da se vse obrača v tej smeri. Kvaliteta strmo pada, cene pa rastejo.

Naletel sem na eno tako situacijo, kjer sem bil vabljen s strani direktorja servisa in bil postrežen od spredej in zadej — moram priznat — zelo korektno. Vredno priporočila. Ampak ker me je to vseeno malo moril, sem šel še enkrat tja, ampak tako, da ni noben vedel, da pridem. Bil sem razočaran nad tem, kar sem doživel.

Tip zadnjič ponosno prikoraka do mene in vpraša, če se bom kaj pri njih oglasil. Zame je namreč tam vse “zastonj“. Mala cena za velik biznis. Ko sem mu povedal, da sem bil pri njem, je najprej kar malo prebledel, nato pa se razburil, zakaj ga nisem poklical.

“Podkupnina” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

Ker vidim da imate nekateri probleme pri razumevanju razlik med spoloma — predvsem najstnice, ki berejo Cosmota, katerega tarčna skupina same pač niste — sem se odločil malo opisat kako te zadeve v svetu funkcionirajo. In ne, ni res, da smo moški z Marsa, ženske pa z Venere. Vsi smo iz ženske. Kar posledično in neizpodbitno izključuje možnost, da nas je ustvaril bog¹, zatorej vse napisano v tej objavi absolutno drži.

O lulčkih in lulikah seveda ne mislim pisat, ker upam, da je to vsem dovolj jasno. Pa čeprav je vedno več moških katerih atributi so bolj podobni ženskam.

Kakorkoli že: Moja profesorica za anatomijo je vedno dejala, da imajo ženske vse kar imamo moški in več! Po temeljitem razmisleku lahko rečem, da je to skoraj res. Anatomsko bo očitno že prav, sicer pa ženskam manjka le pamet.

Pa ne, da je to vedno slabo. Po drugi strani pa so prav ženske krive, ali pa zaslužne, odvisno od Vaše orientacije, za preživetje človeške rase (vsaj do sedaj). In pri tem pamet pravzaprav sploh ne pomaga, pri čemer so najboljši argument američani.

Za preživetje ljudi je predvsem bistven samoohranitveni nagon (in ščepec sreče). Pri moških le ta ni tako zelo izrazit, ako ga sploh imamo. Naprimer: Ko gledamo vse tiste gasilce, ko pogumno tečejo v goreče hiše in pri tem ogrožajo svoja življenja, večinoma, na račun materialnih dobrin — ne, to pravzaprav ni pogum. To je avtodestruktivnost, naša največja “odlika”. Primer poguma pa bi recimo bil roditi otroka, za kar smo moški (nažalost?) pač prikrajšani.

Zanimivo, da so za to avtodestruktivnost in za nje kontrolo, (zopet) predvsem odgovorne² ženske. Preveč ženske (materinske) ljubezni v mladih letih je ravno tako škodljivo kakor premalo ljubezni in ženske (ne materinske, to bi bila perverzija) družbe v poznejših letih. Lep primer tega, bi bil g. Trobec, katerega je mati preveč, ali pa premalo dojila.

In ko je škoda enkrat narejena je praktično konec. Pride do domino efekta, do verižne reakcije, ki se jo bolj težko ustavi. Taki moški si ne znajo postavit mej v življenju in pri temu pride do hudih odklonov. Stag party-i, Roza večeri, prekomerno opijanje, prekomerno drogiranje, nasilje, neumne stave, neumni izzivi, ekstremni športi, divjanje po cesti ipd.

Ne, vodilo vsega tega ni pogum ampak avtodestruktivnost. Posledicam pa se reče nesreče, namesto, da bi se jim reklo nespametno ravnanje po krivdi žensk.

In zakaj torej vse vedno pada na ženske? Jasno, zato, ker moški očitno nismo sposobni vzgajat otroka (kot ga tudi nismo sposobni rodit), ako nimamo smisla za samoohranitev. Zdrava pamet, narekuje proti temu. Iskreno se je treba vprašat, če poznate kakšnega normalnega človeka, ki ga je vzgojil le oče?

Vzgoja je tako kot programiranje. Obstajajo dobri, kot slabi programerji. Če preveč zakompliciraš nimaš druge izbire, kot da probaš še enkrat. Že iz tega naslova lahko vidimo, da je potemtakem vsaj polovica, če ne kar tri četrtine (ali več) otrok neprimerno vzgojenih, in rabijo absolutno žensko kontrolo v kasnejših letih.

Tu se pa zadeva še dodatno/dokončno zakomplicira, ker ženske povečini niso več tako pripravljene sprejemati te svete odgovornosti, katero jim je narava naložila. V vseh aspektih bi rade bile kot moški. Vsega pa so krive te svobodne družbe. In ko se bo enkrat vse dokončno zasukalo, bo šlo kar na hitro navzdol.

Emancipacija pomeni konec človeške rase. Pa naj si bo to dobro ali slabo.

1. Ako kdo ne verjame, naj si ogleda film Devinčijeva šifra [↩]
2. krive? [↩]

Aufbiks! Zarečenega kruha se največ pove. Pa ne tega, da z njimi ne grem nikamor več (majkemi no!). To ni ena tistih “Nikol več se ga ne napijem…”! Naj ponazorim: Neugodna zadeva je merkator roba, katere organsko ne prebavljam. In če prineseš domov malo preveč voden ajvar je recimo-da še vredu. Jeba je, če za fini izlet za dopust izbereš turistično agencijo Palma. Tisto kar najbolj bode v oči pri tem izletu v Kopenhagen, je to, da sem pristal v Londonu. …?! Tisto kar je najbolj bodlo v oči pri Londonu je to, da večina ljudi sploh ne govori angleško. Ampak o tem kdaj drugič.

Najprej je bila dilema premalo prijavljenih za izlet na željeno destinacijo. Ko sva jih z boljšo polovico prosila za opcijsko rezervacijo (torej, ni bilo do končno potrjeno) Londona, da pa še sporočiva kako se odločiva, sva dejansko pričakovala, da bodo to tudi upoštevali. Za ekstra prosti dan v službi se ne zmeniš v momentu.

Ko pa sva kakšno urco kasneje želela, da nama organizirajo individualen izlet, pa je gospa v njihovi poslovalnici dejala, da se je kolegica zmotila ter da je rezervacija že fiksirana. Na žalost pa nisem bil prisoten (ker sem bil v službi in se menil za prost dan …) in vsekakor ne obtožujem moje boljše polovice, da so jo izigrali, da sva šla v London.

Ako je kolegica naredila napako, bi bilo lepo od kolegice tudi, da bi jo plačala. Napake se pač dogajajo, vzgojno jo pa plača tisti, ki jo naredi. Vsaj tako je pri nas v firmi. Pa tudi to, da te turistični posrednik — akvasože — prepričuje, da je tako bolje in ceneje, se mi zdi milo rečeno neprimerno. Pravzaprav žaljivo. Še dobro, da nama ni kot alternative svetovala izleta v dolino Neretve, kjer bi lahko z lokalci obirala mandarine. Če bi bila to moja agencija, bi tako (in to dotično) delavko odpustil, ker dela škodo agenciji. Ako bi nama ustregla, bi nama lahko za to še dodatno zaračunala, plus tega, bi zaslužila še na napaki sodelavke (Pravzaprav se ne čudim več, da jim gre slabo — ne obnašajo se ravno kapitalistično).

Ampak vredu. London. Zakaj pa ne, v Londonu še nisem bil, imel sem ga namen enkrat obiskat, če drugače ne gre pač zdaj. To sem sprejel le zato, ker le redko dobim prosto in nisem ravno želel tega časa preždeti doma. Niti se takrat nisem želel s tem preveč obremenjevat. No, pa ne za dolgo …

Naslednja zadeva je bila, ko sva prejela tisto pisemce o odhodu. V le tem je pisalo, da bo zaradi nizke udeležbe (…) naša vodička prevzela še neko drugo skupino, ki prileti v soboto, tako da bo program obrnjen a nespremenjen. Kako je lahko obrnjen in nespremenjen?

Okej, vredu, premalo ljudi, ampak izlet pa vseen bo. Jupidu. Pričakoval sem premajhno skupino okoli petnajstih ljudi. Ne pa polno skupino štiriindvajsetih?!

Vedno me razveseli, ko med ogledom mesta z avtobusom slišim besede: To si dobro poglejte, kajti sem ne bomo več prišli. Pa fotografije pa tako. “Bes” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet. Pa ne, da obtožujem vodičko. Za idiotske poteze agencije pač ni kriva ona. Ni niti kriva za idiotsko izbiro hotela in za napačno rezervirano sobo. Toliko lažje je bilo, na prošnjo za zamenjavo sobe, gospodični receptorki s slovaške reči “ne”. Ne, za vse te stvari je bila kriva agencija.

“Nesposobni” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.

In ker pride pri kombiniranju različnih skupin z različnim programom do spremembe le tega, pol stvari izpade. To nama pa ni bilo ravno po godu, tako, da sva vodički kar takoj povedala, da se vidimo čez par dni na letališču. Ktnxbye.

Torej. Nisva bila na željeni lokaciji. Nisva imela primerne sobe (da ostalih servisov hotela ne omenjam …). Nisva dobila tistega programa katerega sva plačala. Skratka: eno veliko razočaranje. Dodatno sva si mogla sama organizirati in plačati celodnevni izlet in vse oglede po mestu.

Pa čeprav to, da sva šla na svojo roko naokoli sploh ni bila slaba poteza, ampak poanta je, da bi bila ob boljši organizaciji agencije totalno nepotrebna. In vsekakor bolj cost-effective. To vem iz lastnih izkušenj pri drugi agenciji.

Za piko na i — pa verjeli ali ne, tokrat ni bila kriva agencija — pa je bil let nazaj v slovenijo. Nesposobne ženske na check-inu na Gatwicku seveda, vse zajebejo. Potlej pol ure probajo popravit napako, potlej pa niso pozorne kaj delajo. Jap, take zadeve me ponavadi spravijo v tako sarkastično voljo, da potem delam bedarije, kot recimo to, da rečem tistemu policaju, ki me je pretipal “Thank you, that was very relaxing!” Odziv je bil strašljiv: Tip je imel tak sumljivo sramežljiv nasmešek. Tudi sicer je bil sumljivo nežen. … … …

No kakorkoli že: šele ob boardingu opaziva, da naju je krava nesposobna — ali po besedah hrvaškega sopotnika: jebo jo Milan Bandić –  razsedla za kakšnih 13 vrst?! Ob tem, pa se moram iz dna srca zahvalit gospe stevardesi, ki je pokazala neizmerno razumevanje in nama je res pomagala pri tej dilemi, tako da sem bil vsaj pri tem malce bolj miren.

Očitno me življenje še ni dovolj izučilo, da cenejše ni nikoli boljše in da je na koncu cenejše vbistvu dražje. Pa če si še tolikokrat rečem, da ne bom nikoli več kupoval sumljivo poceni stvari, vedno iznajdem nov način. Zarečenega kruha se pač največ poje …

Čisto v stilu slovenskega duha zapravijo na miljone evrov za obnovo Josie-ja Sputnika, naredijo komplet nov potniški terminal, z izhodi v več nadstropjih! Vse se blešči in vse je lepo. Dokler seveda, ne stopiš na skret. Na skretu je pa povsem isto kot v enem od zapuščenih nemških bunkerjev iz druge svetovne vojne, na enem od tistih taprisrčnih nizozemskih otočkov po katerih se lahko voziš s tandemskim kolesom.

Moram poudarit, da nisem ravno zaslovel po tem, da sem higienski frik, ker znam bit kar neustrašen, ko pride do lulanja v beznicah. Jasno je seveda to, da nam je moškim en malček lažje. Tisto, kar trdita Mythbustersa, da je skret školjka bolj čista od povprečne tipkovnice, ne drži. Ne samo, da ni bolj čista, školjke na javnih vecejih so pravzaprav sinonim za infekcijsko samopostrežno.

Vse to zahvaljujoč istemu tipu ljudi, ki se pod krinko anonimnosti tako živalsko kregajo po internetu. Ti so ponavadi tudi tisti, ki imajo največjo potrebo po markiranju teritorija, torej komplet kabine in/ali neposredne okolice pisoarja. Seveda, v domačem okolju ali doma pri stari mami tega ne bi nikoli naredili.

Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da so ponavadi ženski skreti še hujši. Sicer obstaja tudi neka teorija zarote, da so tudi zato krivi moški (kot za vse ostalo na svetu …), in to tisti moški, ki jih od žensk ločimo le po tem, da imajo adamovo jabolko.

Bolj kot se trudim doumet rešitev tega problema — javnih skretov, ne tranzvestitov –, bolj ugotavljam, da so  veceji najbolj nerentabilna zadeva na celotnem površju zemlje. Upam si celo trditi, da bolj nerentabilna kot Ljubljanska vzpenjača, ali predor Šentvid - Elitna soseska. Ker tudi, če zaračunavaš uporabo celo leto, ne pokriješ škode, ki ti jo lahko naredijo tri nevzgojene opice v roku petih (5) minut, ki imajo še večji užitek pri markiranju teritorija, če morajo za — “Zloraba” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet, — plačat.

Za piko na i, pa ponavadi še mila zmanjka. Kar sicer tistih nevzgojenih poscancev verjetno ne zmoti, ker si tako ali tako bolj poredko ali pa sploh ne umivajo rok.

Ne me jebat!

Nekdo je pa preveč poslušal Hladno pivo!

V stilu Sam svoj mojster, sem se podal na avanturo obešanja svojega novega uokvirjenega plakata. Da pa bi ta plakat prišel do izraza in sem ga moral postavit na edino prazno steno. Na mejno steno. Tisto, ki si jo delim s severno sosedo. Pa ni avstrijka.

To obešanje je bilo eno od bolj krvavih v zgodovini človeštva.

Ofenziva v prvi vrsti, še preden sem se zavedal polne moči mojega nasprotnika, so šli žeblji. Kakih sedem, predno sem ugotovil, da pridem na žebelj le par milimetrov globje, preden se le ta pokrivi. Nimaš kej nimaš kva, nosilne stene pač.

Sledili so tisti žeblji za beton. Teh sem porabil le kakih pet, da sem ugotovil, da ne bo šlo. Če ne gre na silo, uporabi večjo macolo, ali kako že pravijo?

Pograbil sem bor mašino in sveder, enega tistih manjših. Vse sem pregledal izmeril in označil. Pri prvi luknji na moje začudenje nisem uničil nobenega svedra. Sem pa pri drugi zato dva. Ne, nisem dovolj izkušen, da bi vedel da sem naletel na železo. En košček svedra je še vedno v steni.

Po posredovanju tastarga, sem šel v merkur in prijaznemu prodajalcu dejal da rabim nekaj kar bo grizlo beton. Železo vbistvu. Merkur je pravzaprav legendarna trgovina. Tipu sprva nisem vrjel, da bo šlo, ker mi je dal nek majhen svedrič. Za granit. Granit pa ni železo.

Kar nisem mogel verjeti svojim očem ko je tisto zagrizlo not, kot nož čez puter. S tem nakupom za 2€ sem pridobil več, kot bi z nakupom v Merkatorju (ja, najprej sem bil tam) za dvajset evrov, kot stane cel komplet svedrov.

Plakat je obešen, ovca je sita, od volka pa je ostalo bolj malo. In končno sem enkrat vrnil vsem sosedom za hrup, ki ga povzročajo, medtem ko jaz spim po nočni izmeni.

Vsi smo sužnji.

Novi sužnjelastniki niso tajkuni in ni Joergen W Bushson, niti amerikanci. Ni Janez W Janša, niti Uršika zala. Ni SDjeva Barbika. Ni LDSova Bababrk. Ni ata Janković. Niti direktor Slovenskih Železnic. Niso poštarji, niti poštni nabiralniki. Ni proletariat. Ni vojska, niti vojna. Niso novinarji. To ni petrokemična industrija. To ni združenje delodajalcev.

Lagal bi si, če bi si rekel, da ne vem, kdaj se mi je vse postavilo na glavo. Ali pa je bil morda ta obrat neke vrste razsvetljenstvo. Zbistritev. Jasnovidnost. Nenadna intuitivna percepcija realnosti.

Vsi smo sužnji.

Razlika je le ta, da nekateri v službi nosimo bele srajce, kravate in priponke z imenom in priimkom, namesto delovnih pajacev, namesto delavnih čelad. Nekateri se v službo vozimo z avtom, namesto z vlakom. Vsi smo sužnji. Le, da se delimo na tiste običajne in na kralje sužnjev.

In kdo so naši gospodarji? Novodobni osvajalci sveta. Turistična industrija?! Turizam procvjeta. To, da sta Ljubljana in Pariz kar naenkrat zgledno čisti mesti, ni delo ata Jankoviča in tistega drugega župana o katerem se mi tudi pod razno ne da pozanimat. Ne, to je posledica turizma.

To je big brother epskih proporcij. Bolj kot je mistično in neresnično, bolj kot je absurdno, neverjetno, bolj kot je zavito v celofan, bolj je zanimivo in turizam bolje procvjeta.

Nobenega turista ne zanima zmajski most. Vse zanima le zmajski. Vsi se spotaknejo ob zmaja. Nobenega turista ne zanima Predjamski grad. Ali Erazem kot človek. Vse zanima le bitka s turki in kako so ga sneli s katapultom, ko je bil na sekretu. 

Bolj kot to prikažeš krvavo, več je interesa. Big brother. Večje kot je, globje kot je, bolj kot je epsko, bolj je zanimivo. Ljubljana je zanimiva zato, ker so Jazon in Argonavti čez njo švercali zlato runo.

Delfin, ki le dolgočasno plava v svojem bazenu ni nobenemu zanimiv. Delfin ki preskakuje obroče in nabija žogo v vse smeri neba, po drugi strani, pritegne množico.

Turisti so v tem pogledu bolj žrtve. Tako, kot so naprimer narkomani žrtve droge. Pričaran čarobni svet, ki te odtegne od tega, ki ga poznaš, od vsakdanjega, od suženjstva. Vsaj momentalno.

Vsi smo sužnji.

Big Brother. Reality show epskih proporcij. Če je bila kje kakšna revolucija, je to odlično. Če je v njej pomrlo veliko ljudi, še toliko bolj. Bolj kot so grozne mučilne naprave, bolj so obiskane in bolj so popularne.

Atrakcija je lahko malo večji kamen, če ga predstaviš v pravi luči: Recimo, da prinaša srečo, če ga podrgneš. Predstaviš ga kot da … ima tradicijo. Zaradi enega samega tradicionalnega kamna, lahko zasužnjiš vse več ljudi, ker si ga bo prišlo ogledat vse več turistov. In vsi ti turisti rabijo svoje sužnje, ki bodo skrbeli za njih. Turizam procvjeta.

Na koncu koncev, se vse vrti okoli tega. Kakorkoli obrneš, vse gre v smeri turizma. Tekstilna industrija, jeklarstvo, obrti, rudniki urana, živega srebra, čipke, … vse to postajajo značilnosti za določene kraje. Trademark. Tradicija, katero lahko prodajamo turistom. Nezanimiva — propadajoča ali cvetoča — drugorazredna industrijska mesta se predstavljajo kot zanačilnosti, zanimivosti. Zavijajo se v celofan za lažjo prodajo. Prodajo duše. Turistom.

Vsi smo sužnji.

Tip je danes pri nas na firmi na skretu pozabil zob. To je bila ena tistih protez, na kateri je samo en zob. Za lahko noč odstranljiv. Samo en.

Začasna rešitev, mi je dejal. Američan. Vse skupaj mu bodo morali po povratku v ameriko popravit. Ker pač med pogovorom človeka gledam v oči, ženske pa običajno v joške, sploh nisem opazil tiste enormne brazgotine pod njegovo spodjo ustnico. Z ustnico vred.

V dvigalu na poti v pritljiče mi začne razlagat zgodbo. Vam rečem, če nebi preživel, bi stoodstotno dobil darwinovo nagrado.

Ni eden tistih trailer-trash američanov, ima pa prikolico. Na tej prikolici pa ima zložljivo tendo. Tako imam tudi jaz, doma, na terasi, v elitni soseski. Povsem razumem pametno odločitev nakupa te zadeve. Očitno pa njena uporaba ni omejena le na metanje sence.

Kot mi je razlagal, je bila teorija po mnogih pivih ta, da ob primernem pospešku lahko to leti kot zmaj. Pa ne tisti, ki ga je ubil Džordže. Bolj eden tistih, ki jih spuščajo otroci.

Recept, ki mi ga je povedal moj ameriški kolega je sledeč:

Za eksperiment potrebujemo tendo primerne kvadrature in kakšnih sedem metrov bungee vrvi. Eno stran vpenmo na tedno, drugo pa raztegnemo na (ne)primerno dolžino. Aja: Veliko alkohola. Tako, za pogum.

Seveda, idealna izvedba vaje, za čisto desetko, je ta, da se vrv ne odtrga na mestu, kjer si jo vpel na tendo. Sploh takrat, ko jo na drugi strani še vedno držiš. Še bolj idealno pa je, da ti sila, s katero te karabin zadane, ne razsuje pol obraza tako, da potlej potrebuješ rekonstruktivne posege še nadaljnih nekaj let.

“Can someone say: What the fuck did I do last night?!” ni najbolj primerno vprašanje, je pa prvo, ki pade na pamet.

Če se vse skupaj začne z “dej pištolo stran, potlej se bomo pa naprej pogovarjal’!”, je milo rečeno definitiven znak, da tu nekaj ne štima.

Familije si ne moreš sam izbrat, to je res. To se mi je zdelo vedno krivično. Zadnjih nekaj let pa ugotavljam, da sem prav vesel, da sem del take disfukncionalne družinice. Sicer ni res, da je vedno vse tako nenormalno, ampak z malo spretne manipulacije situacije in z malo podžigajoče retorike lahko še ob tako normalnih pogojih navadno nedeljsko kosilo spremeniš v cirkus.

Pri nas se v bistvu začne precej podobno, kot tisto s pištolo. Pred začetkom ofenzive na hrano sestri zagrozim z vilico, da naj ne rofka po skupni solati. Pa me na njeno srečo in mojo nesrečio vedno uboga. Jebiga, balkan mi je u krvi in sedaj živim za maščevanje. Enkrat ko sem bil majhen mi je napičila vilico v roko, ker se ji ni zdelo, da bi lahko jaz probal solato pred začetkom kosila in sedaj ji že kakih petnajst let to vračam.

Edino pravilo, po tem, ko hrano že razparceliramo po krožnikih, je život je borba. Kar pomeni, da je to kar je na tvojem krožniku tvoje, skupna hrana pa skupna in nič, kar si ne vzameš ti ne pripada. Zato običajno navali narode po solati, razen če je le ta krompirjeva, pri tej se rahlo zakomplicira, ker jo imajo nekateri raje na krožniku, nekateri pa skupno.

Najhujša od vsega pa je draga mati, ki stalno daje občutek varnosti, ko govori, da ne bo veliko ker ni lačna, na koncu pa ugotovimo, da je zmanjkalo zrezkov, krompirja in še solate, pa še sprašuje, če bomo vsi do konca pojedli, ker je pire krompir oh-tako-dober.

Med kosilom običajno poslušamo sestrine dolgočasne Iliade, Odiseje, hvalo- in slavospeve o njenih uspehih v reševanju sveta, narave in nasploh vsega materialnega, ob katere se običajno spotikava midva z očetom — oče je pri vsem tem, kot nekakšen moderator –, mati ponavadi s polnimi usti vriska “bravo“, vsi ostali prisotni, ako nimajo te sreče da jih ne bi bilo, pa nemo zrejo predse ali v krožnike — tako kot se spodobi, pravijo.

Ni lepšega kot drezati v nevrotika, vam rečem. Običajno začnemo kar pri dretju, kar hitro za tem pa končamo s “sej se ne derem!” ali pa “nisem jezna, sam govorim vam …,” in celo “oči, dej reč mu,” je prišlo na vrsto!

Ko se strasti pomirijo, sledi pet minut za opozicijo, ko se ta moja domnevno posvojena — domnevno zato, ker nisem povsem prepričan, so pa znaki več kot očitni — sestra obregne ob moj nekončan faks. Ampak odkar sem zaposlen, to pri velikem kahuni ne dvigne več piskra, je bilo pa včasih pestro, da sem kar malo zašvical.

Edina pametna — izvzeti zunanji opazovalci, ki imajo to nesrečo, da so prisotni — se bi zdela mati. Ona metodično najprej opravi s hrano, nato pa se spravi k razpravi. Razpravi o vseh duhovnih in duševnih stvareh, ki jih je uspela zadnji teden prebrat v Gei ali Lady ali Jani ali jih videla pri Tai Chi-ju. Vedno začne isto “Pravijo to-ali-ono”. In v vseh teh letih, mi še ni ušlo, da ne bi vprašal kdo to pravi? Ponavadi odgovori “ja … … … naše babe,” in potlej mi je takoj jasno kam pes taco moli (glej tudi: v katerem grmu tiči zajec).

Vsemu temu sledi sladica in pa kreganje kdo ne sme pomit posode s prilom. Ker sva rezidenta v elitni soseski le jaz in oče, sva po njegovem mnenju edina upravičena do te velike časti. Opozicija — jasno — običajno predlaga mene, če je morebiti kaj ostalo od hrane to pobere in pobegne domov. Si pa to nadlogo nalogo podeliva bratski: fifty : sixty!

Tista resnična vrlina pri človeku, ni tista, da ostane ponosen, ampak tista, da lahko ta ponos pogoltne. Na tone, celotnega, da ga ogloda do kosti in mu še to ni dovolj. Resnična vrlina je ta, da smejoč-se nastavljaš vedno isto lice. Ne to, da vse preneseš stoje, ampak da vse preneseš smeje.

Dobrih osem let nazaj, sem sedel v nabito polnem avtu. Sedem nas je bilo takrat notri in ko smo že skoraj speljali, pridivja zraven čisto moker in pijan tip, odpre vrata in se vrže not. Razen enega kolega, ki ga je poznal že odprej, smo ga ostali spoznali taisti večer, ko je v spektakularnem zdrsu v luži na trgu republike odletel po tleh.

Ko je tisto svojo idiotsko betico tiščal skozi vrata sem si, tipično ljubljansko, takrat mislil “vat d fak?!” To, da smo mu povedali, da to ne bo šlo ga ni odvrnilo od tega, da bi prisedel. Oziroma, da bi se ulegel čez vseh pet, ki nas je bilo na zadnjem sedežu.

Teden, mogoče dva za tem, sem sedel na avtobusu, na petki in se vozil proti elitni soseski. Zunaj je bil en tistih hujših aprilskih nalivov. Avtobus pelje čez podvoz, malo naprej od gosposvetske, tam pa spet ta tip, ista frizura, ista jakna. Na kolesu. Po zadnji gumi, vse dokler ni prišel do križišča pri Tivoliju. Takrat so ga spoznali še preostali potniki na avtobusu.

Spet eden tistih kodak-moment-dih-jemajočih padcev čez balanco. Eden tistih, ko se na koncu znajdeš s kolesom okoli pasu, zobniki v kolenu in s pedalom v glavi. Tistikrat je še mene zabolelo, ko sem to videl.

Sčasoma, z leti, smo se nekako zbližali. In bolj kot sem ga spoznaval, bolj sem vedel, da je en tistih, ki bi naredil karkoli, samo zato da bi bil del družbe. Dvorni norček. Brez sramu, brez ponosa, drugorazredni človek in to se mu ni zdelo nič takega.

In res, da je bil del družbe je delal butaste stvari. To bi pa bil, pravzaprav, lažje brez tega ampak moja logika takrat je bila, da se je bolje učiti na tujih napakah kot na svojih. Ne, ni šlo toliko za škodoželjnost, kot za eksperimentiranje z raznimi stvarmi, brez da bi zares izpostavil samega sebe. Ko si enkrat realno in objektivno videl posledice, si resno premislil, če bi se spustil v kakšno tako potezo.

Izkušnje tega človeka so me naučile veliko pomembnih življenskih stvari in pomagale do veliko pomembnih življenskih odločitev. Ja, šlo je za izkoriščanje, saj vedno gre.

Po drugi strani je pa šlo tudi za iskanje zgornje meje. Kako daleč lahko človek gre, kako daleč si upa iti. In ta je šel vedno dlje, bilo je naravnost neverjetno. Bilo je vse bolj groteskno. Če mu rečeš naj poje živo žabo, bo to res naredil, samo zato ker mu je nekdo, ki se mu je zdel kul tako rekel?

Tista živa slika, kako baše v usta ogromno žabo, dokler ne vidiš le še trzajočih zadnjih krakov. Vidiš kako na svoj edinstven način, s tisto nesrečno žabo v ustih, nemo in ozirajoč se naokoli po prostoru išče rešitev zagate v katero se je brez pravega razmisleka spravil samo zato, da bi naredil vtis. Tisti grenek okus, usta polna sline in žabe. Refleksno mu gre na goltanje. Pljuniti ali pogoltniti, to je sedaj vprašanje?

Ta tip je ekstremist celo v svojem že samem po sebi ekstremnem področju. Kapo dol, da je preživel toliko časa kot je, sploh pa toliko časa kot je, okoli mene. Humar je preživel Nango-Parbat, ta tip pa puberteto v naši takratni družbi. Nekako pa mislim, da sta si izkušnji zelo blizu. Kar te ne ubije, te okrepi — no, tako pravijo.

To je pa pomembna življenska izkušnja, da veš, da huje ne more biti. In ko enkrat preživiš to, je vse lažje in vse lepše in vse bolj preprosto in nič te ne potre in nihče ne more biti boljši v tem da je slabši. Mi ne vemo kako je to, mi ne poznamo tega občutka, z našimi drugorazrednimi objektivnimi izkušnjami, plastičnimi, brez prave globine. Mi nismo nikoli zares sproščeni in nikoli nismo zares mi. In, v vsem tem, mi ne bomo nikoli popolni idioti.

Kako že pravijo: Brez poraza ne znaš cenit zmage?